Že tretjič ste državni prvak. A zdi se, da je bil ravno lanskoletni naslov najbolj prigaran. S precej podhranjenim avtom, ki ima povrh še pogon na prednji par koles, vam je uspel velik met. Vam zato ta uspeh pomeni največ?
Zagotovo mi lanskoletni naslov pomeni več kot tisti iz leta 2012, ki sem ga osvojil s Škodo S2000. Po drugi strani mi tudi prvi naslov iz leta 2010 pomeni veliko. Navsezadnje je le prvi. Kar težko bi se odločil med obema …
Obdržali boste lanskoletni dirkalnik Renault Clio R3. Kaj boste spremenili, da boste tudi letos konkurenčni?
Večjih sprememb ne bo doživel, vendar se trudimo, da je vsakič še nekoliko boljši. Podobno kot lansko sezono tudi letos nekaj ”čaramo” z željo postati še hitrejši. Trudimo se iztisniti maksimum iz podvozja, ki bo deležno kakšne nastavitve.
Po ogledu dirkalnika sva nadaljevala pogovor ob skodelici čaja. Do centra Idrije sem sledil njegovemu avtomobilu, ki je vozil po cesti ob reki Idrijci. S povsem običajno vožnjo je deloval kot vsak drug udeleženec v prometu in le stežka si predstavljaš, da za volanom sedi državni prvak v reliju.
V sezoni 2014 je prišlo do nekaterih sprememb. Rally Poreč in Rally Nova Gorica sta nadomestila Rally Alpi Orientali in Rally Croatia. Vam bolj odgovarjajo manjši reliji ali tisti večji?
Finančno nam to zagotovo bolj odgovarja, vendar je Rally Alpi Orientali čudovit reli, ki bi ga bilo škoda zamuditi. Zato mi je tudi žal, da ne šteje več za državno prvenstvo. Kljub temu, da ima Clio R3 pogon spredaj, bi bil popolnoma konkurenčen tudi tistim s štirikolesnim pogonom. Potrebno je biti še bolj zbran in pritiskati na polno, kar je poseben izziv. Tudi Rally Croatia je odličen reli, ki šteje za evropsko prvenstvo. Konkurenca je huda, zato je tudi izziv toliko večji. Po svoje mi je žal, da sta ju nadomestila manjša, ki pa sta po drugi strani finančno in časovno veliko bolj prijazna.
S Florjanom (Rusom, op.ur.) bova vsekakor poskusila nastopiti tudi na Rally Alpi Orientali – kljub temu, da ne šteje za državno prvenstvo. Odvisno bo predvsem od tega, kako se bo avto obnašal na predhodnih relijih, ki se jih bova udeležila. Tukaj govorim predvsem o daljšima Rallyju Saturnus in Lavanttal Rallyju. Tisti krajši (Idrija, Velenje, Maribor …), ki so dolgi okoli 70 kilometrov in potekajo ob vikendih, so manjši zalogaj.
Koliko časa vam vzame priprava dirkalnika pred in med sezono?
Če je v dobrem stanju in ni bilo na prejšnjem reliju kaj narobe, ni priprava nič posebnega. Vzamemo si čas, da ga operemo, pregledamo vitalne dele in zamenjamo vse, kar je obrabljeno. Če si dosleden in redno skrbiš za avto, je priprava na naslednji reli toliko hitrejša in lažja.
Reli je naporen šport, ki zahteva od ekipe psihično in fizično pripravljenost. Kateri je bil za vas najtežji? Mogoče Rally Velenje, ker je bil zelo izenačen vse do konca?
Najtežji je bil zagotovo reli v Nemčiji (ADAC Rallye Deutschland, op.ur.) predvsem zato, ker je bil najdaljši. Tam so daljše etape, šteje za svetovno prvenstvo in traja cel teden. Seveda je užitek dirkati, vendar je hkrati tudi zelo naporno. To je preizkus za posadko in za spremljevalno ekipo. V celem tednu je le malo počitka – ko se ne dirka, se dela na dirkalniku.
Lanskoletni Rally Velenje, kjer smo bili izenačeni vse do konca, se mi ni zdel zahteven. Je kratek reli, kjer je potrebno voziti brez popuščanja, saj so razlike vedno majhne. Med posameznimi hitrostnimi preizkušnjami tudi ni potrebno popravljati avtomobila, zato je kratek reli vsekakor lažji za celotno ekipo.
Med sezono prihajajo pritiski z vseh strani. Kako se spopadate s stresom in s čim se najraje sprostite med napornimi dirkami?
Že samo popravljanje in urejanje dirkalnika je zame neka sprostitev. Uživam v tem in ravno zato je sama dirka neke vrste nagrada, ki me sprosti. Rad dirkam in sem, ko vozim na polno, najbolj sproščen.
Na slovenskem reli prizorišču ste že dolgo časa. Kdaj ste se navdušili nad dirkanjem?
V obdobju, ko sta že dirkala Bojan Polanc in Andrej Mrak, sta mi vzbudila zanimanje za ta šport. Vseskozi smo obiskovali dirke in gledali, kako dirkajo. Kasneje sem postal tudi sovoznik Fridiju ( Darku Lampetu, op.ur.). Leta 1995 sem začel svojo kariero kot voznik v Yugu. Že na prvi dirki sem zmagal in se potem tudi kasneje v drugih kategorijah vedno zadrževal med vodilnimi.
Za intervju na petek sva se dogovorila predvsem zaradi predstavitve Rallyja Dakar, ki je potekal tistega večera v idrijskem kinu. Člani ekipe so se zbrali in predstavili potek poti ter prigode, ki so jih doletele med tekmo. Tudi zanj je bil Dakar enkratna izkušnja o kateri bi se lahko pogovarjala še cel večer.
Rally Dakar velja za najtežji reli na svetu. Letos ste se ga udeležili tudi vi, v vlogi mehanika ste pomagali Darij Novaku in Boštjanu Leskovcu. Je šlo za nabiranje izkušenj ali samo za pomoč prijateljem?
V prvi vrsti je šlo za pomoč prijateljem, ki sem jim, kolikor sem lahko, pomagal s svojimi izkušnjami. Seveda je šlo tudi za nabiranje izkušenj, vendar to ni bilo v prvem planu.
Vas je letošnji nastop na Rally Dakar premamil, da bi se tudi sami kdaj tam preizkusili kot voznik?
Rally Dakar je povsem svoja zgodba. Tja greš lahko kot tekmovalec, ki se bo bojeval za najvišja mesta, ali pa kot tekmovalec, kateremu je osnovni cilj priti do konca. Dve popolnoma različni zgodbi, ki se med seboj močno razlikujeta. Kot dirkač bi se težko sprijaznil s tem, da je zame cilj priti samo do konca relija. Tja bi šel tekmovat samo v primeru, da bi lahko dirkal za resen rezultat in ne bi bilo v ospredju zgolj preživetje. Tudi če bi dirkal na relijih za svetovno prvenstvo, raje dirkam s svojim podhranjenim Cliom na polno, kot pa z boljšim avtom nekaj na pol. Če bi me še kdaj poklicali, sem seveda pripravljen sodelovati, a trenutno kot tekmovalec ne bi nastopil.
Kako velika razlika je med slovenskim Amarokom in dražjimi dirkalniki na Dakarju?
Dirkalniki, ki se borijo za sam vrh, so popolnoma drugačni avti. To je drug svet … podobno je tudi pri reliju. Predstavljajte si, da bi na dirkah za svetovni pokal tekmovali z Yugom. Amarok bi z manjšimi dodelavami sicer tehnično lahko zdržal celoten reli, vendar ni vse v avtu. Posadka mora biti za Dakar psihično in fizično izjemno dobro pripravljena. Tudi če želiš priti samo do cilja.
Med dirko se lahko začnejo kopičiti problemi in kmalu celotno ekipo napade neprespanost, vročina in utrujenost. Zamuda prvi dan predstavlja manj spanja v naslednji etapi. In vsakodnevna zamuda se v nadaljevanju še bolj pozna. Manjkrat kot se vkoplješ, več energije prihraniš, hitreje si na cilju in več časa lahko počivaš. Resnično moraš biti 110% pripravljen preden se odpraviš na tako težak reli. Sam se vsakodnevno ukvarjam s športom, zato mi je bilo lažje, toda še vedno je bilo zelo naporno – tudi kot mehaniku. Medtem ko sva čakala na Darija in Boštjana zaradi visokih temperatur čez dan nisva spala, ponoči pa sva popravljala avto. Kot da to ni dovolj, je bilo čez dan treba narediti še vsaj 500 kilometrov tranzita do naslednje postojanke.
Se je, glede nato, da ste se izkazali kot odličen voznik, našla kakšna ponudba za prestop v višji rang tekmovanja?
Bodimo realni, Slovenija je enostavno premajhna za to. Seveda obstaja tudi tujina, vendar je za nastope v tujini potreben kar velik finančen vložek. Tudi reliji, ki štejejo za evropski pokal, so precej daljši in poleg vsega posejani po vsej Evropi. Tako je recimo najbližja dirka za evropsko prvenstvo letos na Češkem. Že pot do tja je zahtevna, zraven dirke za evropsko prvenstvo trajajo dalj časa in vsaka je dolga približno 250km. Navsezadnje bi lahko vozil tudi na teh dirkah, vendar zaradi finančnih omejitev ne bi mogel resno tekmovati. Raje peljem v Sloveniji na zmago, kot v tujini nekaj na pol.
Kako se z vašim dirkanjem “razumejo” vaši najbližji?
V reliju sem že skoraj celo življenje, zato so navajeni na ta način življenja.
Med vožnjo do vaše garaže sem dodobra spoznal vaše idrijske ceste. So ozke, zavite in idealne za hitro in dinamično vožnjo. Kot domačim verjetno poznate vsak meter posebej – je zato to vaša najljubša proga?
Ne bi rekel. Problem, ki se pojavlja v Sloveniji je predvsem to, da se že nekaj let vozimo po istih hitrostnih preizkušnjah. Komaj čakam, da je na kakšnem reliju drugačna etapa, kjer se potem pokaže prava kvaliteta voznika. Lansko leto so na Rallyju Saturnus predstavili dve novi hitrostni preizkušnji, kjer so se pokazale razlike med dirkači in kjer sem naredil največjo časovno razliko v primerjavi s tekmeci. Zato imam raje nove lokacije, kjer je potrebno na neznanih cestah dokazati svoje znanje. V Italiji smo bili na primer prvič in progo sva lahko pogledala le dvakrat – v tem času sva morala narediti dobre zapiske. Zaneseš se lahko le na svoje znanje in sposobnosti.
Po naslovu državnega prvaka so cilji zagotovo visoki. Kaj pričakujete v sezoni 2014?
Želim si le voziti na vso moč, obiskati čim več relijev, poleg tistih, ki štejejo za državno prvenstvo (Mitropa, Alpi …), in se predvsem dokazati samemu sebi.
Koga radi spremljate od ostalih reli voznikov?
Včasih sem rad pogledal Tommija Mäkinena, zdaj z užitkom pogledam tiste, ki vozijo brez zadržkov.
Po najinem pogovoru sem med nočno vožnjo proti domu v glavi premetaval stvari, ki so me najbolj pritegnile. Ena je še posebej izstopala: Aleks Humar je dirkač, ki vozi zase in za svojo dušo. Kljub zavidljivemu tretjemu naslovu državnega prvaka v reliju ostaja skromen in na realnih tleh. ”Na polno” se zdi njegov glavni moto, pa naj gre za domači ali kak pomembnejši reli. Ne priznava polovičarstva in spoštuje dobro konkurenco, ki iz njega iztisne najboljše. Za zaključek mu lahko le zaželim uspešno sezono 2014!
Besedilo in foto: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Aleks Humar: samo polovičarstva ne!"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
mora bit muka vozit po ovinkastih cestah. nikjer možnosti za prehitevanje in polovica voznikov, ki vozi 30 km/h z potnimi rokami