Nekoč, nekdaj, stoletja nazaj so se namreč ekscentrična germanska plemena, katerim je najbolj godilo oblačiti se v živooranžne odtenke, odločila, da bi bilo zelo fino kar morju suniti prostor, kjer bi si ustvarili bivalne prostore. In so si jih. S pomočjo trmastega germanskega duha, prečrpavanj morske vode in neskončne količine peska. Dandanes tam stojijo gozdovi, travniki, hribčki, kolesarske stezice in prava pravcata mesta, kjer se je nekoč pretakalo Severno-ledeno morje. Kapo dol. Če dodam še dejstvo, da so takisti Germani odgovorni še za mednarodne korporacijske mastodonte kot sta Philips Electronics in Royal Dutch Shell, vam hitro postane jasno, da so fantje iznajdljivi kot MacGyver in marljivi kot tisti zadnji delavci, ki so šli popravljat opešan reaktor v Fukoshimi, tvegajoč večni manko erekcije.
Glede na vsesplošno tehnološko superiornost bi si človek predstavljal, da je njihov vozni park star nekje med pet in osem mesecev, avtomobili nad tremi leti starosti pa gredo preventivno v prešo. A temu ni tako. Ravno nasprotno. Fosili, ki se vozijo po nizozemskih cestah, so ponavadi tako zelo zastareli, da bi v lepi naši še na avto odpadih dvakrat premislili, preden bi jih sprejeli, romski pobiralci starega železa pa bi jih naložili na starega dojca samo, če bi jim v dlan stisnil petdesetaka ter jim obljubil nepozabno noč z najmlajšo hčero. Takšne avtomobile sem na slovenskih cestah nazadnje zasledil, ko sem hodil še v osnovno šolo Edvarda Kardelja, jedel lučke Ježek, igral Test Drive na Commodore 64 in se klanjal Zeplu iz Kumrovca.
Predstavljajte si naslednji prizor: avtor besedila se brezskrbno vozi po lepo urejeni, kot letališka pista gladki avtocesti od Rotterdama do Haaga, ko ga prehiti brezhibno vzdrževani hidravlični Citroen BX kremno rumene barve – saj veste, tista nemška taksi barva, ki je bila v osemdesetih tako priljubljena, danes pa je všeč le še osebam s kroničnim daltonizmom. Nato še Sierra, poslednji zadnjekolesno gnani Ford z OHV šestvaljnikom pod pokrovom, katere korenine segajo v čas Forda Taunusa, nekam tja, kjer je homo sapiens začel prevladovati nad homo neanderthalis v prazgodovinski Evropi. Pa Peugeot 309 srebrne barve s kičasto belo linijsko nalepko na strani, tipično za obdobje okrog 25 let nazaj, ko smo še vsi dekorirali avtomobile z lepljivim kičem, misleč, da bomo tako bolj zanimivi predstavnicam tečnejšega, pardon, nežnejšega spola. Tesno za njim Opel Kadett E Caravan, bordo rdeč, sijoč v pomladnem soncu, še tak, kot da bi včeraj zapeljal iz tovarniškega dvorišča v Rüsselsheimu.
Ob prvih sintesajzerskih taktih skladbe Take On Me skupine A-Ha iz zvočnikov avto radia avtorja postane strah, da je nevede zapeljal skozi časovno – prostorski portal nazaj v leto 1984. Ko že panično razmišlja, kje bi dobil flourescentno majico z napisom »Free Nelson Mandela«, tesno oprijete premoženje kažoče kavbojke in usnjeno jakno z našitki »USA« na rokavih, ga pomiri čisto nova Insignia, ki prihrumi mimo kot futuristično vozilo iz filma Nazaj v prihodnost (Back To The Future). Hvala bogu, še zmeraj smo leta 2012! A je kljub prometni konici v manjšini med starim železom, ki ga obdaja, kajti za njim priletna gospa priganja Mazdo 929, staro dovolj, da je na njej čutiti še nekaj radiacije Malega Dečka iz Hirošime. Pa plavolasi Nizozemec, spominjajoč na slavnega Rudija Carella, ki se pogovarja po mobilcu (še en namig, da vendarle ni prišlo do časovno – prostorskega zamika!), z eno roko pa drži oguljen volan škatlastega Volva 740.
Takšnih prizorov, ko človeka naenkrat postane strah, kako se bo navadil na novo življenje v preteklosti (brez mobilcev, interneta, genetsko predelane prehrane in viagre), je na nizozemskih avtocestah in mestih vsak dan toliko, da mora biti vse skupaj več kot le naključje. Kako to, da se ljudje, ki zaslužijo najmanj trikrat več od povprečnega podalpskega Slovana, odločajo za zgodovinske primerke na štirih kolesih, namesto da bi si privoščili sodoben avtomobil z ABS-om, ASR-om, ESP-jem, airbagi, in drugo navlako, ki podaljšuje življenja.
V vlogi raziskovalnega novinarja pod krinko, sedeč v kanti za smeti, sem ustavljal mimohodeče Nizozemce, jih najprej iz zasede prestrašil ter nato povpraševal po njihovem voznem parku ter mogočih razlogih za enigmo njegove starosti. Odgovori so bili presenetljivi. Pravzaprav pretežno blontni gospodje sploh niso razumeli vprašanja, ZAKAJ vozijo tako stare avtomobile. Zakaj neki – ker še delajo, kaj pa drugega! Ko ne bodo več, bodo odšli po nove. Skoraj nihče od vprašanih ni zatrdil, da si novega oz. vsaj sodobnejšega avtomobila ne more privoščiti. Kljub božjastni napad vzbujajočim davkom ob nakupu ter obsceno visoki ceni dajatve za cestni sklad (kar 600 evrov na leto jih stane vzdrževanje njihovih res vrhunsko urejenih cest). Ampak ljudi, ki zaslužijo okrog 3 evrske čuke na mesec, take stvari same po sebi ne motijo preveč. Tudi novi avtomobili se kupujejo, a nikakor vse dokler je v starem – ponavadi takem iz sedemdesetih ali osemdesetih let prejšnjega stoletja – še vsaj žarek volje do notranjega izgorevanja.
Dognal sem, da se Nizozemci od Slovencev pač fundamentalno razlikujejo v filozofiji kupovanja avtomobilov ter najbrž tudi drugih, nam sorodnih južnoslovanskih plemen. Medtem, ko bi bili pri nas nekateri za novega Golfa pripravljeni prodajati notranje organe in se prehranjevati samo s ptičjo pičo, je avto za njih nevzburljiva jeklena škatla na vzmeteh, ki te pripelje iz Amersfoorda do Maastrichta v enem kosu, nikakor pa ne stroj za uživanje ali, bognedaj, celo razkazovanje. Zanj odštejejo minorni znesek in se veselo vozijo. Ponavadi se avtomobili, če še zadovoljivo dobro delujejo, podajajo naprej potomcem.
Po mestu se seveda raje vozijo s kolesi (ki so po izdelavi ponavadi še starejšega datuma od avtomobilov) – tudi kakšnemu resnemu poslovnežu s kravato ni težko goniti pedalk med ozkimi kanalskimi ulicami Amsterdama, medtem ko mu svilena kravata opleta po hrbtnem delu sicer brezhibno zlikane Armanijeve obleke. Avtomobili pridejo na vrsto samo, ko je razdalja pač prevelika, da bi se dalo tja odpeljati s kolesom (ponavadi nad 20 kilometrov). Pa tudi razvejana mreža vlakov in avtobusov predstavlja uspešno konkurenco avtomobilom – če vas ne motijo vsakodnevni zastoji, ko se kdo vrže pod lokomotivo, kar je na Nizozemskem druga najljubša oblika samomora, takoj za avtoerotično zadušitvijo.
Stvari se razvijejo povsem naravno. Nikakor ni tako, da bi oče svojemu 7-letnemu sinu rekel: »Ruud, ko boš velik, boš tudi ti vozil starega zarjavelega AX-a, ki mi ga je leta 1991 v uporabo prepustil tvoj dedek.« Stvari se enostavno – zgodijo. Avto se redno vzdržuje, vožnja po ravnih in, kot že povedano, navdušujoče gladkih nizozemskih cestah je za vzmetenje, sklopko in vitalne dele motorja nestresna, hkrati pa dokaj udobna, glede na manjko balkanskih flik in lukenj. Tako se z Maybachom ne bo peljalo nič kaj bolj udobno kot s 17 let staro Škodo Felicio, ki na slovenskih cestah deluje, kot da bi imela vzmetenje iz mešanice macesna in hrastovine. Prav tako za volanom nihče ni živčen, niti v mestnih konicah niti na avtocesti, kjer se kot vlak zgledno držijo omejitve 120 km/h. Nobenega Audija z Lyonessovim piramidnikom za volanom, ki bi ti divje mežikal z dolgimi lučmi z razdalje pol kilometra, češ, »sem alfa samec, moj falus je ogromen, približujem se ti s hitrostjo 250km/h, umakni se ali umri«. Na tak način ljudje s svojimi veteranskimi vozili živijo v harmoniji dolga leta in desetletja.
Nekako sem prepričan, da takšna filozofija v Sloveniji ne bi delovala, pa tudi če bi imeli neskončno ravne in gladke ceste. Slovenci avtomobilizem enostavno drugače dojemamo. Statusni simbol. Falični podaljšek. Objekt spolnega poželjenja. Postavljanje pred sosedi. Način življenja. Čustva, ki zaigrajo, ko kupujemo avtomobil, so primerljiva s tistimi, ko Amnesty International v subsaharsko Afriko pripelje pošiljko življenjskih potrebščin. Bo 110 kilovatov dovolj? Bi bilo bolje vsaj 130? Najbolje kar 200, da ne bo omagal pri vzponu na Vršič. Gume za 60 evrov? Čakaj malo, s temi mora biti nekaj narobe. Najbrž so azijske, sestavljene iz zmletih ostankov pudljev, ki niso bili dovolj mesnati za pripravo kužka po sičuansko v tamkajšnjih restavracijah. Najbolje je kupiti preverjeno evropsko kvaliteto in odšteti vsaj 120 evrov na kos. Tako vsaj veš, kaj imaš, časi na Nordschleife pa se bodo spustili za vsaj 10 sekund na krog. 19-palčna aluminijasta platišča v premajhnih blatnikih za jurja na set, pa četudi bo treba potem jesti deteljo, pretvarjajoč se, da gre za rukolo, so seveda nuja. Pri takih stvareh se ne varčuje. In se res ne.
Povprečnemu Slovencu ni težko za prevozno sredstvo odšteti polovico likvidnega premoženja. Nizozemcem pa bi začelo metati peno čez usta, če bi morali zapraviti več kot kakšnih 5% svoje likvidne vrednosti samo za to, da se lahko premikajo – nekaj, kar se da veliko učinkoviteje opraviti tudi z vlaki in letali. Oni se nam samo nasmihajo na poti v banko, medtem ko mi tulimo o tragediji finančne krize, zaradi katere konec meseca ostane samo še za pogrete čufte v omaki iz srednje gnilih paradižnikov. Oni la dolce vita živijo sami, medtem ko ga pri nas živijo naši avtomobili.
Sladko življenje, pač. Het zoete leven. Vsak si ga predstavlja po svoje.
Besedilo in foto: freddie – Mitja Iršič
Mnenja uporabnikov
22 komentarjev za "Het zoete leven – sladko življenje Nizozemcev"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Nisi mogel opisati Nizozemsko z bolsim gradivom kakor si ga napisal,da dodam se jast sam nekaj k tvojemu prispevku.Holandcani niso skrti komentar nekoge ,ampak varcni narod in preracunani za vsak izdatek .Ne,da ta ne bo Nizozemec povabil na kosilo ali parti ampak imajo distanco na vse okoli sebe.V nasprotju z Slovenijo so Nizozemci narod,ki svoje probleme ne drzijo v sebi ,temvec je popolnoma normalno da ti brez predsodkov pove ,da mu je sin v zaporu ,hcerka padla na ispitih,zena spi z ocetom,drugi sin je homo itd…..v nasprotju z Slovenijo to je druzinska skrivnost.
V Holandiji je specijalni davek ,ki ga placa vsakdo ,ki ima registrirano motorno vozilo,Drzava je omogocila razne javne prevoze ,ceste itd.ce pa se zelis voziti z avtom pa placaj dodatek na to dobrino.
Sam vozim stari 190e, letnik1983 letne obveznosti do drzave 78 Evrov to je to.Staro kolo Gazelo,sem kupil pred 15 leti in ga imam se danes gre kot ura.
Po kanalckih je res mozno vozito po celi Nizozemski brez muke.
Super clanek pozdrav iz Holandije.
hehe @toMmy dobra una s Hummerji. Jaz se tudi ne bi vozil z avtom, če bi imeli pri nas tako dobro razvit javni prevoz (vlaki) ter vse na dosegu roke. V 2-3 urah si iz Maastrichta v Parizu z vlakom ali pa iz enega na drugi konec države (Maastricht-Amsterdam-Haag). Prav tako ni problem pri njih narediti 500.000+km z avtom, ker imajo zelo kvalitetno in dobro vzdrževano cestno omrežje (precej bolje kot v Nemčiji, verjetno tudi na račun manjše države), ne pa pri nas ko moraš vsako leto delati optiko in zamenjati pol podvozja zaradi slabih cest. Poleg tega pa že teren ni primerjiv, kar je že Tommy omenil (hribi). Je pa res, kot je že nekdo omenil, da so Nizozemci zelo škrti. K tebi bi prišli vsak dan na kosilo, medtem ko ni teorije, da bi te oni povabili na kavo. Zelo malo dajo na kvalitetno bivanje. Dobro vzdrževana hiša je redkost pri njih, tudi na račun velikih davkov. Vendar že na čistočo in red v hišah ne dajo veliko). Po drugi strani pa veliko zapravijo v fancy trgovinah ala Nike, Puma, Dolce & Gabbana (cene pri njih so smešno nizke v primerjavi z nami in drugimi evropskimi državami). Veliko dajo tudi na dopuste in izlete. Vozni park imajo res raznolik in na cesti opaziš ogromno starodobnikov, od Hroščev, ameriških V8, pa tudi angleških roadsterjev ipd.
Po eni strani zelo zanimiv članek, po drugi pa primerjava s Slovenijo (v 99%) totalni nesmisel. Gre za eno najgosteje naseljenih držav na svetu, ravninsko državo, najvišja točka (evropskega dela) je na 323m, podeželski način življenja je praktično izginil ipd. Meni ni ravno čudno, da se pri nas nihče ne vozi s 30 let starimi Yugotom podedovanim od dedka s 700.000km na števcu, ki ima za sabo več slabih cest kot povprečen H1 ameriške vojske. Ravno tako kot me ne čudi, da povprečen slovenski kmet/vinogradnik mnogo več in pogosteje vlaga v kosilnico(/e) kot povprečen Ljubljančan.
Pred dnevi smo se peljali z Dunaja domov. Še v Avstriji nas prehiti Mercedes SLS AMG z avstrijskimi tablicami. Rečem mulcem: “poglejte ta stroj, takega ni pri nas….” Pridemo čez mejo, do Celja nas prehitijo CL AMG, dva nova CLSa, vsi s slovenskimi tablicami….. zdaj pa razumi………… v zahodni Evropi so taka vozila močno obdavčena, zgolj letno nadomestilo za uporabo cest znaša nekaj tisoč €, zato pa so prisotna manjša vozila (npr. Audi A1, BMW 1) s polno opremo in razumno motorizacijo. Pri nas pa…….. seveda tudi vozniki v teh luksuznih vozilih v tujini ne izgledajo takšni kot pri nas.
@zoranv12 Kaj pa to tebe moti? A so od tebe kaj iskali? Ali je morda problem, da si enostavno zavisten in te moti, da so nekateri sposobni v življenju nekaj ustvariti? Zanimivo kako vas moti, da ostali garajo in imajo, vi pa po 30letih delovne dobe nimate niti svoje strehe nad glavo. Ne sodi ostalim, ker vsak ima pravico svoj denar vložiti v tisto kar ga veseli. Nekatere veseli imeti trinadstropno bajto in mercedesa, druge pa hodit na dopuste, večerjati v restavracijah in živeti v podnajemniškem stanovanju.