Parla americano*
Medtem ko je v časih združevanja dveh (tedanjih) avtomobilskih bolnikov, italijanskega Fiata in ameriškega Chryslerja, marsikdo precej nejeverno zmajeval z glavo, se je kasneje tovrstna sinergija izkazala za dokaj uspešno. Še posebej na oni strani Atlantika, kjer recimo znamka Jeep dosega sploh najboljše rezultate v svoji 74-letni razburkani zgodovini.
Za enega izmed vzornejših primerov medsebojnega sodelovanja in dopolnjevanja je tako moč označiti tudi skupni projekt pri izdelavi malega športnega terenca, ki pri Jeepu sliši na ime Renegade, pri Fiatu pa 500X. Pri čemer deluje ameriška različica na prvi pogled malce bolj testosteronsko možato, italijanska pa estrogensko feminilno. Kar pa nikakor ne pomeni, da slednje ne bi mogli voziti tudi pravi dedci! Ravno nasprotno!
Ob dokajšnji oblikovni podobnosti italijanskega džipa z ostalimi inkarnacijami »Luigija« (beri: modela 500) bi se znal morda kdo spraševati ali ga bodo zamenjevali s treking izvedbo modela 500L. A je potrebno brž priznati, da deluje verzija X bistveno bolj skladno od svojih enoprostorskih različic, pri čemer zna podaljšani 500L Living delovati poleg njega kot degeneriran bratranec, ki se v prostem času zabava z igranjem na bendžo.
Nenazadnje gre tudi v tehničnem smislu pri 500X ter njegovem ameriškem dvojajčnem dvojčku za povsem drug model, saj je 500X nastal na novejši platformi (Small US Wide 4×4). »Jenkiji« so hkrati poskrbeli še za štirikolesnost pogona (kjer je pač na voljo) ter motorno opcijo 2,4-litrskega Chryslerjevega agregata, ki pa je na voljo zgolj preko luže.
Speaks Italian**
A ker imajo Italijani še vedno bistveno večji smisel za slog in estetiko od Američanov (pa čeprav, roko na srce, znajo tudi onkraj Atlantika narisati precej mikavne avtomobile!), je bilo celotno oblikovanje Fiata, za razliko od Jeepovega Renegadea, povsem v njihovi domeni. Oziroma natančneje, pod okriljem Roberta Giolita, ki je imel sicer v preteklosti ob risanju Multiple očitno slab dan. Vendar pa simpatičnost tokratnega avtomobilskega paketa, ki vzbuja izjemno pozitivne emocije (kar sicer zaman iščeš pri germanski konkurenci) zagotavlja neizmeren občutek za detajle in barvne kombinacije – tako od zunaj (pastelni karoserijski opleski), kakor tudi znotraj (simpatične kljuke, osrednji gumbi na armaturni plošči, ki spominjajo na prastarega fička).
Verzija X se hkrati od svojih enoprostorskih »bratrancev« razlikuje po bistveno bolj odraslih ter rahlo prestižnejših notranjih občutkih. Pa naj gre za precej izboljšano ergonomijo voznikovega prostora, kjer si še posebno pohvalo zaslužita sprednja sedeža, ki ne ponujata več asociacij na nosečniški stol (beri: s preveč izbočenim ledvenim delom). Odličen je nov volanski obroč, poznan že iz Jeepovega »odpadnika«, bistveno preglednejši pa so tudi novi merilniki pred voznikom. Prtljažni prostor je zadovoljivo prostoren za ta (med)razred (350 litrov) ter se lahko pohvali s praktičnostjo dvojnega dna. Na zadnji klopi pa je dovolj prostora, da bi lahko Fiatovci namestili tudi za odtenek daljša sedala.
Fiatov »džip«, ki ga sicer proizvajajo na italijanskem jugu (natančneje, v mestu Melfi), je med tokratnim testom skorajda povsem novega primerka razkril tudi nekatere šlamparije. Tako je bilo potrebno za zapiranje prtljažnika uporabiti malce več sile, kot so sicer vajene »feminilne« ročice, predal pred sopotnikom je pri strani rad razkazoval malce preveliko režo, kot bi bilo to še primerno za tako spodobno drago vozilo, plastične oplate na armaturni plošči pa so že na malce slabših cestiščih (ne zgolj makadamskih!) izvajale pravo čričkasto simfonijo. A slednje površnosti nikakor niso pokvarile celotne slike.
»Softič« dobrega srca
Medtem ko deluje Jeepov Renegade brez štirikolesnega pogona kot prebivalec ameriške zvezne države Teksas brez pištole, pa je odsotnost omenjene pogonske opcije pri Fiatovem »džipu« bistveno bolj opravičljiva. Nenazadnje tudi zaradi precej bolj meščanske oprave, ki je pravo nasprotje Jeepovi ruralnosti, pri čemer je bil tokratni testni primerek odet še v nežnejšo verzijo City Look (malce bolj mačo verzija Off Road Look pa prinaša še več plastičnih zaščit, za 17 milimetrov višji odmik od tal ter možnost štirikolesnega pogona).
Fiatovemu džipu delček off-roaderstva zagotavlja sistem Mood Selector s tremi nastavitvami, pri čemer način All Weather dopušča kasnejši vklop medkolesne elektronike na spolzkih voziščih. Kdor želi nekaj več adrenalinskih doživetij, bo ob vklopu načina Sport občutil zaznavno povečanje radoživosti agregata, pri čemer postane tudi stopalka za plin malce bolj občutljiva, volanski mehanizem pa dodatno utrjen. Pri čemer si slednji zasluži precejšnjo pohvalo, saj je, primerjalno s svojo enoprostorsko družino, precej bolj komunikativen ter ravno prav progresivno delujoč.
Prijetno presenečenje predstavlja 1,6-litrski turbodizel lastne proizvodnje, poznan tudi že iz Suzukija, ki navdušuje z obilico uporabnega navora, a z rahlo neodločnostjo pri najnižjih vrtljajih ne dopušča pretiranega lenarjenja s prestavno ročico. Vendar pa daje zvočno decenten agregat, vsaj v režimu Sport, velikokrat tisti nedefiniran občutek, da je v konjušnici skritih celo več žrebcev, kot je navedeno v tehničnih podatkih (120). Zaradi nič kaj pretirane mase vozila, agregat Multijet ne opravlja kakšne prehude tlake, kar se je izkazalo tudi pri testni porabi, ki se je brez težav ustavila pod 6 litri.
Chanometer
V razredu malih SUV in križancev, ki postajajo že skorajda tako popularni kot shujševalne tablete pred kopalno sezono, nastaja neizmerna gneča. Proizvajalci ponujajo čedalje bolj simpatične in mikavne produkte, s katerimi želijo prepričati vse bolj razvajene potrošnike.
Vendarle pa imam občutek, da je v tem avtomobilskem (med)razredu, po katerem sicer večinoma posegajo dosedanji kupci Golfov, Meganov in ostale kompanije, cena še vedno eden izmed pomembnejših faktorjev pri nakupu. In ravno zaradi malce bolj suvereno nastavljene cene ima Fiatov mestni križanec, primerjalno z najbližjo konkurenco (Vitara, Mokka, CX-3, v rokavu nekoliko slabše adute.
A »brezpotni fičo grande« že zaradi svojih sorodstvenih povezav z ikono terenskih vozil, ameriškim Jeepom – zaradi česar si vsaj deloma zasluži celo laično poimenovanje džip, s čimer sicer ljudstvo še vedno rado poimenuje takšne in drugačne (pol)terenske interpretacije osebnih vozil – ponuja vsaj majcen delček avtomobilske off-road zgodovine. Ter s svojimi zgodovinskimi emocijami piha na dušo vsem tistim individualistom, ki želijo vsaj malce izstopati iz vsakodnevne (prvenstveno germanske) sivine. To pa tudi nekaj šteje.
Tekst in foto: Urban Acman.
* govori ameriško
** govori italijansko
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Fiatov džip"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Se strinjam s plusi.Pozabili ste napisati,da je na to ceno 3000 popusta,kar ga naredi konkurenčnega.
Res je – podatek o ceni (oziroma trenutnem popustu) korigiran v tabeli.
Se strinjam z minusi. Pozabu si napisat, da je poslovna odločitev Fiata, da 1.6 D nima 4×4 medtem ko Vitara ima isti motor in 4×4.
V razredu malih SUV in križancev dandašnji kupci zelo redko posežejo k različicam s štirikolesnim pogonom. Zatorej se po vsej verjetnosti že zaradi tega pri koncernu Fiat Chrysler niso odločili za možnost vgradnje (dražjega) 4×4 pogona pri prav vseh motornih verzijah modelov 500X in Renegade (saj bi bilo verjetno potencialno povpraševanje po tovrstnih kombinacijah preveč minorno), temveč le pri močnejših agregatih (npr. 2.0 Multijet). Pri Suzukijevih modelih (Vitara, S-Cross) pa imajo med turbodizelskimi verzijami na voljo zgolj in samo en agregat (Fiatov 1.6 Multijet), ki je seveda lahko sparjen tudi s 4×4 pogonom. Predvidevam pa, da je med kupci omenjenih modelov japonskega terenskega specialista le večji delež tistih, ki se odločijo za 4×4 pogon, kot pri ostalih ponudnikih podobnih vozil (Mokka, Qashaqai, ipd).