Opažena je bila nekje na gorenjskem hribovju. Opazili so jo na koprskih ulicah. Opazili so jo tudi cestni radarji, ki so molče gledali, kako je švignila mimo. Stara znanka, a prenovljen motor – dvolitrski na črno zlato, eko? No, glede na poln prtljažnik nagrad, je ta Opel res opažen*

Z Goričkega v Piran

Pravzaprav ni bilo Goričko, ampak sva se dopoldan najprej odpravila na Kofce. Takih limuzin običajno ne najdemo na gozdnih poteh, a lep sončen dan naju je zvabil v naravo. Sploh pa, saj je eco, tja spada? In kljub lepemu vremenu cestne razmere niso pustile, da se zapeljeva kam visoko. Ledena podlaga na strmi cesti je bila kar (pre)zahtevna naloga za stilsko široke gume in slabi dve toni pritiska na tla. Torej, prvi plus za eko. Izstopi in nadaljuj peš, saj greš vendar v naravo.

Če sem čisto iskren, tudi Piran ni bil. Po prijetnem gorskem izletu sva se zapeljala v Koper. Par ur hoje za seboj pusti malo utrujenosti in kakšna daljša vožnja potem ni najbolj priporočljiva. Še posebej potem polnočni povratek nazaj na Gorenjsko. A tu je Opel zadel pravo kombinacijo sedeža, volana in naslonov za roke. Le eno napako so storili, 19-palčna kolesa ne spadajo na to limuzino. Na pogled so platišča fantastična, a vožnja po avtocesti ni najbolj udobna. Rešitvi sta dve – za palec manjša kolesa ali pa FlexRide, ki poskrbi za mirnejšo vožnjo.

Zeleno, ki te ljubim zeleno

Dva litra in 160 konj, zraven pa napis eco(Flex)? Čim slišim take kombinacije, se samo nasmehnem in si mislim svoje. Ko vozim tako pločevino, pozabim na te »marketinške fore« in uživam v vožnji, uživam v moči. Nisem najbolj varčen voznik in s točke A na točko B želim priti tako, kot se mi tisti trenutek zljubi, pa pustimo porabo. A tokrat sem bil presenečen. Povprečna poraba je komaj presegla 6 litrov na mešani mestno – avtocestni vožnji tudi v prometnih konicah. Čeprav tukaj ne gre spregledati sistema Start/Stop, ki mi je na semaforjih hitro ugašal avto. Par decilitrov nafte se hitro prihrani.

Običajno se na morje zapeljem po stari cesti, kot smo se včasih vozili še z Yugotom, a tokrat sem to preskočil. Hitre kombinacije ovinkov ji niso najbolj pisane na kožo, je pač večja limuzina, ki je, kljub vsej moči, namenjena bolj ležerni vožnji. V časih manjših avtov smo takim limuzinam pravili ladje in tako se odzove tudi Insignia. A spet, izkušnje s FlexRide-om mi pravijo, da bi ta znal odpraviti »problem«. Žal ga v testnem avtu tokrat ni bilo.

Eleganca vs. praktičnost

Opel ni zaman nadel tako ime njihovemu top produktu, kljub nemški konzervativnosti je opazna. Ni kaj, skladnosti linij ji ne gre odreči. S svojim izgledom se spogleduje tudi s konkurenco iz višjih razredov. Ta eleganca se iz zunanjosti enako lepo prenese v notranjost. Z dobrega sedeža takoj vidiš kakovosten material in premišljene postavitve kontrol, hkrati pa daje občutek masivnosti in varnosti. Še posebej mi je všeč, da niso pozabili na naslon za roke – tako na vratih kot na sredini. V marsikaterem avtu opažam, da na to enostavno pozabijo.

Žal pa ta eleganca terja davek pri praktičnosti. Enostavno ni toliko pregledna, kot bi si človek želel. Zadnje steklo je precej neuporabno pri parkiranju, prav tako bočni na zadnjih vratih. Parkirni senzorji so že kar obvezen dodatek. Glede na velik ekran, ki me je pričakal tudi v tej testni Insigni-i, pa bi lahko prikazali delovanje senzorjev in bližino na njem. Samo piskanje je včasih lahko tudi malo zavajujoče.

Pri limuzinah je običajno problem s prtljažnikom. Tudi če jim uspe najti dovolj centimetrov za prostoren prtljažnik, je običajno dokaj nedostopen. Opel se je odločil namesto pokrova uporabiti tudi vrata in hitro zazija velika odprtina, kamor lahko marsikaj skrijemo in pozabimo. Plazme sicer ne bi mogli peljati, bi pa zato kakšen velik LCD televizor brez problema spravili vanjo. Vendar obstajajo tudi 4-vratne različice.

Google Eye

Pravzaprav Google tu nima nobene veze, ampak ob takih imenih vedno dobim asociacijo na velikega brata. Opel Eye je sistem za prepoznavo prometnih znakov, pa tudi  prometnih pasov. Sicer so sončna jutra na avtocesti malo zmedla sistem in ni opozoril na menjavo pasu brez smernika, a je na splošno odličen dodatek, ki bi moral postati kar serijska oprema v vseh vozilih. Je pa toliko bolj nesmiselno prepoznavanje prometnih znakov – vidno je le na malem ekrančku med števci. Seveda je samo tam, poleg potovalnega računalnika, sistema za merjenje oddaljenosti od vozila pred teboj, … sredinski velik ekran pa sameva na nastavitvi radijske postaje. Opel?!

Pripomočkov mi tokrat res ni manjkalo, luči so svetile v ovinke, ponoči so se same prižigale in ugašale dolge, brisalci so hitro poskrbeli za kapljice na steklu, opozarjalo me je na menjavo prometnih pasov, … Pa še bi lahko našteval. Manjka se le tega, da bi večino teh informacij prenesli na sredinski zaslon, tako da bi dejansko vse postalo res uporabno. Do takrat pa je kar malo vprašanje, kaj je smiselno…

Iz Kopra nazaj domov

Ko sem tako peljem proti domu, razmišljam o konkurenci. Ni je malo, cene pa se gibljejo zelo blizu. Od najcenejšega modela (21.900€) pa do tega je prostora za manjši model Kie, a tudi tu se Opel ne razlikuje od ostalih. A všečen design in inovativna tehnologija sta razloga, ki zvodenita star »ljudski« pregovor »malo pleha in malo žice, evo ti opelice«. Pa še pogled na povprečno porabo …

Več o Insigni-i pa na uradni strani.

*insignum (latinsko) – opazno

Tekst, foto: Pete