Je suis Renault*
Tako je že ob prvem ogledu nove generacije Megana, predstavljene na lanskoletnem avtomobilskem salonu ob reki Majni, brž postalo jasno, da so se Francozi celotnega projekta lotili zelo resno. Pri tem so se želeli do potankosti držati najosnovnejših smernic, kako ustvariti prodajno uspešnico segmenta C.
In ker že od leta 1886 velja neko nenapisano pravilo, da jeklene konjičke prvenstveno kupujejo oči, so se morali Francozi (natančneje: Holandec Laurens Van den Acker) precej potruditi pri risanju zunanjih oblin najnovejše reinkarnacije njihovih zgodovinskih modelov 9 in 11. Ter poskušati ustvariti dovolj mikavno oblikovano vozilo, ki bi ponudilo odmik od medlih in rahlo »frigidnih« linij njegovega 64 mm krajšega, 47 mm ožjega ter 25 mm višjega predhodnika. Kar jim je tudi v celoti uspelo!
Okej, resda novi Megane ni tolikanj avantgarden ter unikaten (a hkrati tudi kontroverzen!), kot je bila svojčas druga generacija s prepoznavnim zadkom. A je vseeno dovolj samosvoj, da ga prav z nobene nebesne smeri ni moč zamenjati s kakšno drugo znamko ali ga celo označiti za … o, moj bog … preveč »volkswagnovskega«. Ob primernem karoserijskem tenu (npr. »modra Iron« pri opremskem paketu GT Line) in vsaj 17-palčni obutvi pa je tudi dovolj športno dinamičen, da se potencialnim kupcem nikakor ne bo kolcalo po kupejevsko nastrojeni trivratni verziji, ki je ni več v ponudbi. Edini predmet razprave znajo sprožati zgolj »podočnjaki« pri sprednjih žarometih, »obrvi« pri zadnjih lučeh ter posamezne karoserijske šlamparije (nespodobno zevajoče špranje pri sprednjih blatnikih).
Vseeno je potrebno priznati, da je najnovejši Megane – povsem nasprotno kot Playboyeve nagice – v živo bistveno bolj fleten in greha željen, kot na slikah.
Très chic**
Francozi so precej časa namenili tudi detajlni preobrazbi notranjosti, ki sicer deluje na moč modernistično in futuristično, a ohranja delček tistega prepoznavnega francoskega šarma. Najbolj bolestni ljubitelji germanskega perfekcionizma bodo sicer rahlo razočarani, saj bodo brž opazili, da bi lahko bile določene plastične oplate (npr. okrog sredinske konzole) žlahtnejše, nekatere tipke (npr. za upravljanje potovalnega računalnika na volanu) odzivnejše, prostornost za noge na zadnji klopi izdatnejša, upravljanje info-zabavnega sistema R-Link 2 pa bolj intuitivno. Pri čemer bo ravno slednja elektronska igrača, katero so sicer Renaultovci najprej pokazali v svojih večjih in prestižnejših modelih (Espace, Talisman), verjetno sprožala še največ žgočih debat.
Omenjeni multimedijski sistem, ki se ponaša z izjemno velikim zaslonom (22 cm), resda ustvari precej prečiščeno armaturno ploščo ter obenem ponuja dizajnerske asociacije na dragocenega Teslinega električarja. A bo s svojim upravljanjem na dotik, pri čemer so določene funkcije tako skrite v menijih, kot džihadisti v bruseljskem okrožju Molenbeek, navduševal zgolj in samo iPad generacijo.
Vsi ostali (beri: starejši vozniki, ki – ne boste verjeli – spadajo v ciljno populacijo kupcev!) pa bodo besno bentili čez upravljanje, ki zagotovo preveč odvrača voznikovo pozornost s cestišča. Tako je obupno slabo rešena že sama nastavitev moči ventilatorja klimatske naprave, ki je ni možno nastaviti preko spodaj nameščenih upravljal ventilacije, temveč se skriva v meniju multimedije. A k sreči ima novi Megane med dodatno opremo tudi sistem samodejnega zaviranja v sili, ki bi moral postati obvezen dodatek pri avtomobilih s tovrstnimi zasloni …
Tako zgolj zaradi slednjih malenkosti (ali, če želite, pomanjkljivostih) povsem nehote dobiš občutek, da so Renaultovi arhitekti polovično opravili svoje delo. Njihov trud pa je vseeno le opazen, kar se še najbolj kaže pri izboljšanem položaju sedenja za volanom (nič več nekdaj tradicionalno prepoložno nameščen volanski obroč, kar je ustrezalo zgolj osebkom daljših rok in krajših nog oziroma … vaterpolistom) ter prefinjenemu občutku za detajle (prijetna ambientalna osvetlitev, mehko obloženi vratni predali, nadstandardni opremski dodatki v obliki sedežne masaže ter projicirnega zaslona).
Megatron
A še največja transformacija »francoskega Golfa« se je tokrat dogodila na tehničnem področju, kjer pa je bila – glede na vozno manj prepričljivega predhodnika (z izjemo fantastičnega RS-a) -nujno potrebna, če so želeli obdržati korak s konkurenco. Za osnovo so vzeli najmodernejšo koncernsko modularno platformo (CMF-CD), ki so jo uporabili že pri novem Espaceu ter Talismanu, Japonci pa pri Qashqaiju ter X-Trailu ter si z njo pomagali k precejšnji izboljšavi voznega doživetja.
Že takoj na začetku velja potolažiti vse ljubitelje francoskega udobja, da se novi Megane le ni preveč nalezel germanskih manir, ki so v zadnjem času tako popularne v avtomobilizmu. Tako se lahko med vožnjo pohvali z zelo dobrim požiranjem cestnih nepravilnosti, pri čemer ga zmede zgolj kakšna kombinacija zaporednih prečnih neravnin. Še največjo kritiko si zasluži volanski mehanizem, ki deluje za odtenek preveč sterilno ter spužvasto in bi si definitivno zaslužil krajši tečaj komunikacije. Nekateri novejši Renaultovi modeli (Captur, Kadjar) znajo to le bolje!
Presenetljivo delavoljen je 1.2-litrski TCe, ki navdušuje z navorskim bogastvom že pri nizkih vrtljajih ter s precejšnjim veseljem do vrtenja. Pri tem postane ob vklopu načina Sport preko sistema Multisense (možnost različnih prilagoditev parametrov delovanja motorja, trdote volanskega mehanizma, občutljivosti stopalke za plin ter obarvanosti merilnikov) še za odtenek bolj radoživ ter zvočno bolj rezek. A da ne bo pomote – zvočna kulisa je zgolj umetno generirana preko elektro-akustičnih aktuatorjev renomiranega ameriškega proizvajalca. Žal pa je omenjena preobrazba doprinesla tudi k preveliki požrešnosti malega turbobencinarja, ki se na tokratnem testu nikakor ni spustila pod 8 litrov na sto kilometrov, kar pa je le preveč.
Chanometer
Dejstvo je, da gre pri novi generaciji Renaultovega predstavnika nižjega srednjega razreda za najboljšega Megana do sedaj (roko na srce, ob vseh stotinah milijonov evrov, ki so jih namenili njegovemu razvoju, bi bilo le malce preveč bizarno pričakovati, če bi predstavili slabšega). V njem je sicer dobro viden trud njegovih kreatorjev, da bi ustvarili novega kralja kompaktnega razreda, vendar pa zgolj zaradi tega še ni postal referenčno merilo omenjenega segmenta.
Kljub temu gre za enega bolj simpatičnih predstavnikov tega tržno izjemno zanimivega avtomobilskega razreda, ki deluje kot celota zelo prepričljivo. In četudi ni tako vozno prepričljiv kot Fordov Focus, niti tako ergonomsko brezhiben kot Volkswagen s svojimi derivati ali nenazadnje tako frajerski kot Mazdina trojka, pa je vseeno moč pričakovati, da bi zopet*** lahko postal prodajni hit ter prava megalomanska uspešnica znamke Renault.
Tekst in foto: Urban Acman
* Sem Renault
** Zelo šik
*** Renault je v lanskem letu prodal na evropskem trgu zgolj 123.114 Meganov, medtem ko jih je še leta 2004 kar 465.778. Zgolj za primerjavo: Volkswagen je v lanskem letu prodal v Evropi 534.535 Golfov (vir: left-lane.com)
Mnenja uporabnikov
23 komentarjev za "Megaloman"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Chan, malo provokativno. Glede na to, da si že kar nekaj avtov vozil/testiral, me zanima za kaj bi se pa ti danes odločil, če bi kupoval v “golfovem” razredu?
Zelo dobro vprašanje 🙂 A moram kar dobro razmisliti 🙂 Verjetno bi v tem trenutku pri nakupu petvratnega predstavnika tega segmenta, kjer bi veliko vlogo igrala tudi primerna cena oziroma dober “price performance”, prvenstveno pogledoval k Mazdi 3, Seatu Leon ter tudi novemu Renaultu Megane. Slednji mi je namreč na tokratnem testu pustil kot celota zelo pozitiven vtis, a verjetno bi razmišljal o drugi motorizaciji pod motornim pokrovom. Vsekakor pa bi pred odločitvijo preizkusil še novo Oplovo Astro, katere sicer še nisem imel priložnost peljati, a slišim precej pozitivnih kritik. Nenazadnje ne bi odpisal niti Hyundajevega I30, a le ob precej dobri akcijski ceni. Če pa bi iskal karavansko verzijo tega razreda in podobnega cenovnega ranga, pa bi se verjetno ustavil kar pri Škodini Octaviji.
Za moj okus je najboljše v tem razredu še vedno Mazda 3, sledita pa nova Astra in Focus. Tile veliki zasloni na dotik, kamor se namešča vse več funkcij, me odvračajo. Se strinjam, da ga je fajn imet za infotaiment (radio, navigacija,…) pa še to bi hotel, da je rešeno tako kot npr. pri Mazdi, kjer imaš izbiro in se lahko “sprehajaš” po menijih tudi z vrtljivim fizičnim gumbom. Druga stvar, ki me avtomatsko odvrne pa je ta, ko slišim da ima nek avto sterilen volan, kar se pri Meganu sedaj že vleče iz generacije v generacijo. Ampak ok, nekatere to ne moti, nekaterim je to morda celo všeč, meni pač ni. In pa še ena stvar se vleče že par generacij in to je skopo odmerjen prostor za noge na zadnji klopi.
Vozil enako opremljenega, le dieselskega. Avto se mi ni zdel izolativen (hrup motorja, sploh na mestu), cestne neravnine dobro prenaša, a sem pa tja je že kaj zaškripalo. Povednost volana je v rangu i30, Astre, cee’d, Auris.. Notranja osvetljitev je lep dodatek. Armaturna plošča mi je naravnost ogabna, precej neenostavna – sploh ventilacija na dotik (nepraktičnost med vožnjo). A to je le moje mnenje. Kupci tega vozila imajo že svoje razloge, zakaj kupiti Megana.
Sama oblika tega modela mi je dobra. Motijo me te ogromne luči, ki pokrivajo “četrtino” avta. Tudi pokončni zaslon v osrednji konzoli me ni povsem navdušil, določene funkcije bi vseeno lahko obdržali izven zaslona. Bi se pa ob nakupu avta tega razreda definitivno prej odločil za 308ico ali Astro.
Torej več napišem, ko ga bom vozil testno a že polemika tukaj spodaj pravi, da je VROČ!