Rekorder?
Pred kratkim smo bili priča pravemu boju med španskim Seatom in francoskim Renaultom z razkazovanjem napetih mišic. Vsak s svojim adutom sta namreč želela osvojiti naziv najhitrejšega serijsko proizvajanega dirkalnika s pogonom na prednji par koles. Prvi se je pod osem minut spustil Seat Leon Cupra 280, a je kmalu svoj primat na dirkališču Nurburgring ponovno potdil Renault Megane R.S. 275 Trophy-R. Vsaj zaenkrat.
Testni Trophy k sreči ni dirkalnik, ki je podrl aktualni rekord, zato me je v vročih poletnih temperaturah ohladil s klimatsko napravo, na zadnji klopi sem lahko prevažal potnike, obenem pa sem imel v mokrem vremenu na voljo zadnji brisalec.
Trophy > R.S.
Številka 275 v imenu ni zaman, saj jasno sporoča, da ima Megane R.S. 275 Trophy deset konjskih moči več kot ”običajna” različica R.S. –a. Večja moč je posledica prilagoditev motornega računalnika in predvsem izpušnega sistema, ki ga je prav posebej razvil slovenski proizvajalec Akrapovič. Izpuh iz titana poleg boljše zvočne kulise poskrbi tudi za 18 kilogramov manjšo težo, predvsem pa dober občutek za volanom, ko veš, da je za značilne zvoke izpušnega sistema “krivo” slovensko podjetje. Neprecenljivo.
Preden s pritiskom na gumb vklopimo program R.S., ima Trophy ”le” 250 konjskih moči, stopalka za plin je manj agresivna in iz izpušnega sistema prihaja precej umirjen zvok. Vklop programa zviša moč, stopalka za plin postane bolj odzivna in iz izpušnega sistema Akrapovič se ob menjavi prestav sliši prijetno brbotanje. Zvok ni preglasen, ravno obratno, pričakoval sem bolj agresivno zvočno kuliso. Namesto tega te med nabiranjem hitro odpeljanih kilometrov prebudi rahlo pokanje in zvočne vibracije. S tem so pri slovenskemu proizvajalcu poskrbeli, da je vsakodnevna vožnja bolj živa in ne preglasna.
Notranjost: tipična, z nekaj bombončki
Težko je govoriti o tipični notranjosti, zaradi številni dodatkov in olepšav, a osnova je identična tudi povsem civilni različici Megana. Da je stikalo za vklop tempomata še vedno na osrednjem grebenu, ni potrebno poudarjati, a v tako športno usmerjenemu vozilu je to pravzaprav drugotnega pomena. V kolikor že zgrešiš školjkaste Recaro sedeže, te na svoj pedigre nenehno spominjajo oznake Trophy, rdeči kontrastni šivi, ki krasijo praktično celotno notranjost, rdeči varnostni pasovi in aluminijasta prestavna ročica. Vsi dodatki uspešno razbijejo monotonost in dodajo piko na i celotnemu videzu notranjosti.
Školjkasti Recaro sedeži nudijo odličen kompromis, saj navdušijo z več kot dovolj bočnega in ledvenega oprijema ter obenem niso (preveč) neudobni ter s tem neprimerni za vsakodnevno uporabo.
Bombastično
Največje vprašanje, ki v pozabo potisne zunanji videz in vse ostale malenkosti, je, ali se Trophy še vedno pelje tako, kot se mora. Že zaradi preteklih izkušenj se mi je razigrani R.S. zapisal v srce z zlatimi črkami, zdaj pa je svoj status nepremagljivega še potrdil.
Še vedno je v ospredju voznik in fenomenalne vozne lastnosti, ki od njega zahtevajo zbranost in znanje, vendar Trophy voznika nagradi z neizmernim veseljem in desetkilogramsko dozo adrenalina. Dvolitrski turbobencinski motor pošteno sune v hrbet, z optimizacijo pa je na voljo še več navora, ki poskrbi, da je rumeni bombnik vseskozi v nizkem štartu. Natančen in odziven volanski mehanizem nariše nasmeh na obraz, saj vozniku omogoči izredno zanesljivo odpeljane zavoje in s tem še bolj precizno vožnjo skozi serijo hitro odpeljanih zavojev. V kombinaciji z delno zaporo diferenciala nos vozila postreže z le malo podkrmiljenja in zvezno vleče skozi zavoj. Prav neverjetno je, kako zelo drži linijo tudi ob močnejšem pritisku na plin.
Brezhibno uravnotežena šasija brezkompromisno sledi hitri izmenjavi zavojev tudi pri ”polni” hitrosti. Celo pri izhodu iz zavoja Trophy ne izgublja odvečne energije in kot prežeči tiger vso svojo moč ter zbranost preusmerja na naslednji zavoj. Nič slabih besed ne morem nameniti niti ročnemu šeststopenjskemu menjalniku, ki svoje delo opravi natančno in hitro. Le v mrzlih oziroma vročih dneh je potrebno nekaj časa, da se aluminijasta ročica ogreje na temperaturo dlani.
“Mami, dej d’nar!”
Renault Megane R.S. 275 Trophy je zadovoljil moja visoka pričakovanja in postavil letvico voznih lastnosti še višje. Konkurenca v razredu hitrih in z močjo nabitih kombilimuzin je ogromna, a zdi se, da se imajo predvsem vozila s področja Nemčije upravičeno za bati tega francoskega bombnika. Kot protiutež ponuja odlične vozne lastnosti, s številnimi bombončki, a žal še vedno zaostaja v kvaliteti potniške kabine in z odtenek pretrdim podvozjem za vsakodnevno uporabo. Za tiste najbolj zagnane ponujajo tudi nastavljive Ohlins blažilnike in dirkalne Michelinove pnevmatike, za doplačilo dva tisoč evrov. Kljub vsemu, z rumeno barvo in odličnim Akrapovičevim izpušnim sistemom zleze pod kožo. Odločitev, katera športna kombilimuzina je primerna za vas, je težka, zame pa je dejstvo, da se kot celota rumeni bombnik zadržuje blizu vrha, če ne celo na samem vrhu.
Več na uradni strani.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Renault Megane R.S. 275 Trophy – Rumeni bombnik"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Slike so pa lepše kot v original Renault katalogu.
3/4 avta je ista kot, da bi hotel nekaj na hitro naredit zato je vsaj zame kar nekaj oz za tak denar bi se lahko bolj potrudili
pskoda, ne vem pri čem je nekvaliteten. Meni se ni zdel, ko sem ga vozil. Grd ali ne je pa stvar posameznika – meni je v določeni barvi zdaj lepši, v določeni mi je pa pred prenovo lepši.
Renoju se samo gre, da bo najhitrejši, ampak s tem pozablja na vse ostalo in je totalno nekvaliteten in grd z to na pol narejeno obnovo. Upam, da ne bo ratal kot kia