Sanjsko vozilo moje malenkosti - Byrkus MonoMille
Objavljeno: Ne mar 23, 2003 11:00 pm
Najprej bi rad dejal, da sem na tem forumu popolni novinec, in kolikor sem opazil, se v glavnem vse vrti okrog bolj ali manj dodelanih avtomobilov. No, jaz sam osebno nimam s tem nobenih izkušenj, in odkrito rečeno, so mi najbolj všeč �e vedno najbolj običajni avtomobili, takšni, kot jih na cesto postavi tovarna. :P Brez nekih spojlerjev, razširitev, spuščanj, širokih gum, itd.
No, zdaj pa lahko začnemo. Zdaj, ko sem vas z zgornjim odstavkom verjetno kar nemalo razburil :P , bom pa predstavil idejo, ki mi ne da spati zadnji dve leti. Govorim seveda o vozilu lastne proizvodnje, ki bi vseboval vse to, kar po mojem mnenju sanjski avto enostavno mora imeti. Imenoval se bo:
Byrkus MonoMille
Byrkus - to je moj osebni nadimek.
Mono - pomeni nekaj enojnega, posameznega. To je zato, ker ima vozilo en sam sedež.
Mille - Italijanska beseda za 1000. Prva ideja je namreč bila, da bi to vozilo imelo 1000 kubični motor.
No, ideja je sčasoma seveda napredovala. Prvotna je bila videti tako:
Tukaj se verjetno vidi, da sem se zgledoval po starih dirkalnikih iz začetka 1960-tih. Po nekaj truda v AutoCAD je nastala tale verzija:
Kot prvo pade v oči, da vozilo nima vrat. Vanj se vstopa enako kot v formulo ali letalo, torej - od zgoraj. Na drugi skici zanalašč nisem dodal strehe, kajti nisem še pogrunatl načina, kako bi v ACAD naredil prozorno površino - celotna kupola je kajpak prozorna. Odpre se kot pri letalu - celotna kupola se potisne naprej, da ima voznik relativno dober dostop do sedeža.
Po dolgem premisleku sem prišel do zaključka, da kupola ne bi bila steklena (bila bi pretežka, in bi verjetno slabo vplivala na težišče vozila), temveč iz dovolj trdne plastike, na zunanjo in notranjo stran pa bi dodal plast materiala, iz katerega delajo dirkaške vizirje - pozabil sem sicer, kako se imenuje, vendar je sposoben zadržati kamen pri hitrosti 400 km na uro!!
S tem bi verjetno bilo za varnost voznika pred kakimi padavinami ali čim podobnim dokaj dobro poskrbljeno.
Sama šasija bi bila oblikovana kot nosilec v obliki črke X, in na vsakem koncu pride pritrjeno kolo. Kot strojni tehnik sem namreč ugotovil, da ima ta zasnova glede na svojo velikost oz. prerez neverjetno dobro odpornost proti vzvoju. Na primer: če primerjamo ta nosilec, in podobno velik in težek cevni okvir, je vzvojna trdnost ok. 40× boljša z X nosilcem. Kdo bi si mislil.
Seveda bi bila dodana sprednji in zadnji pomožni okvir za vzmetenje, in oba zaščitna loka (nad volanskim obročem in nad glavo).
Motor: Srce vsakega avtomobila. Kot že rečeno, sprva sem razmišljal o kakem 1000 kubičnem agregatu cestnega motocikla - najbolj sem se nagibal k BMW R100 ali čemu podobnemu. Na koncu sem prišel do zaključka, da bi v šasijo najverjetneje prišel 1300 kubični motor Suzuki Hayabusa s 175 KM 
Zdaj, kaj ta moč pomeni ob predvideni teži 450 do 500 kg, si lahko mislite. 
Menjalnik bi pa bil prava tehnična poslastica. Gre za CVT ali variabilni menjalnik z nekaj programskimi funkcijami. Obstajala bi možnost 6 fiksnih prestavnih razmerij - ampak to zgolj za zabavo. Obstajale bi tudi naslednje variante:
1) max. pospešek - menjalnik je v 'najkrajšem' razmerju do polnih obratov motorja (ca. 11 do 12000 /min), nato se obrati motorja tam ustalijo, in menjalnik sam prilagaja razmerje do največje hitrosti. Prednost tega je vseskozi optimalna moč pri pospeševanju, in ni nepotrebnih pavz zaradi prestavljanja.
2) ekonomični - voznik lahko med vo�njo kadarkoli zmanjša št. obratov, ne da bi se to kaj poznalo na hitrosti vozila - seveda v mejah normale. Ne morem namreč pričakovat, da se bom vozil 200 pri 3000 /min. Lahko pa se npr. peljem 160 pri 6000 - kar je pri agregatu, ki prenese 13 000, pravi mačji kašelj.
3) variabilni, v pravem pomenu besede. Načeloma je to kombinacija obeh omenjenih programov. Večino časa deluje pod ekonomičnim načinom, ko pa voznik prehiteva oz. v podobnih primerih, ko hitro potrebuje moč, znova v istem razmerju pusti motor do obratov največje moči, in nato prilagaja razmerje, kot pri načinu za pospeševanje.
Vzmetenje: Najboljše je še vedno aktivno. Ker ga sam zaenkrat še ne znam naredit :P bi vzel Citroënovega, Activa II ali III.
Volan: nova tehnična poslastica, namreč princip bi bil povzet preko tehnologije 'force feedback'. Kaj to pomeni, mi najbrž ni treba posebej razlagati. Prednost bi bila večja variabilnost samega cockpita, kajti vse od samega začetka sem imel v mislih idejo o drugem, pomožnem sede�u. Sam voznikov sedež bi bil namreč na istem nosilcu kot pedali in 'konzola' z volanom - sede�a ni potrebno nastavljat, ker bi itak bil narejen po meri voznika. Če bi vse skupaj potisnil ca. 30 cm bolj naprej, bi zadaj ostalo dovolj prostora za drug sede�, in zadnji potnik bi tam sedel podobno kot v dvosede�ni formuli McLaren: z dokaj �iroko postavljenimi nogami, in dobesedno med njegovimi koleni bi sedel voznik. Več prostora ne morem pridobiti, kot samo tako. Seveda bi se sporazumevala preko 'interkoma', vozniški sedež pa bi na zadnji strani imel ekran, povezan s kamero na strehi, da bi zadnji potnik sploh videl, kam se vozimo, da ne bi bil zapostavljen kot vreča krompirja. :P
Vozilo ima kajpak samo zadnji pogon.
Na skicah vozila se da opazit, da nima nikakršnega spojlerja. To ima seveda svoj razlog. Kot prvo, meni spojler kot sam optično sploh ni všeč, in bi to linijo vozila le kvaril. Pravim, po mojem. Zato bi pa dno vozila napravil v t.i. 'Venturijev kanal', ki ob večji hitrosti vozila zaradi tlačne razlike pod oz. ob avtu vozilo pritisne bolj ob tla. Ker ima avto aktivno vzmetenje, bi morala zadeva delovati kar dobro. Vsaj teoretično, no. Ob manjših hitrostih pride v poštev varianta 'ventilator', vzeta od Brabham f1 iz leta 1978 - v zadnjem delu je ventilator, ki izpod vozila sesa zrak, in tako š�e bolj pritiska vozilo ob tla. Da pa ventilator v morebitne zadaj vozeče ne bi metal peska ali kamnov, bi bila zadaj ovira - ali žičnata ali neprepustna, tega se še nisem odločil.
Pomoč pri parkiranju: to idejo sem dobil iz dirkačne serije CART, kjer se v boksih avto sam postavi na dva nosilca, da lahko mehaniki zamenjajo kolesa. Tukaj bi postavil en sam, centralni nosilec, nekje blizu težišča vozila (najverjetneje tik pred motorjem), ki bi omogočal 90° zasuke tako v levo kot v desno stran. Dovolj za tesna parkiranja v najmanjše luknje.
Hvala vsem, ki ste morebiti prebrali te moje blodnje. Morda bo ta zadeva pa res morda kdaj ugledala luč sveta - nič se ne ve. Vsekakor pa je lepo sanjat.
No, zdaj pa lahko začnemo. Zdaj, ko sem vas z zgornjim odstavkom verjetno kar nemalo razburil :P , bom pa predstavil idejo, ki mi ne da spati zadnji dve leti. Govorim seveda o vozilu lastne proizvodnje, ki bi vseboval vse to, kar po mojem mnenju sanjski avto enostavno mora imeti. Imenoval se bo:
Byrkus MonoMille
Byrkus - to je moj osebni nadimek.
Mono - pomeni nekaj enojnega, posameznega. To je zato, ker ima vozilo en sam sedež.
Mille - Italijanska beseda za 1000. Prva ideja je namreč bila, da bi to vozilo imelo 1000 kubični motor.
No, ideja je sčasoma seveda napredovala. Prvotna je bila videti tako:
Tukaj se verjetno vidi, da sem se zgledoval po starih dirkalnikih iz začetka 1960-tih. Po nekaj truda v AutoCAD je nastala tale verzija:
Kot prvo pade v oči, da vozilo nima vrat. Vanj se vstopa enako kot v formulo ali letalo, torej - od zgoraj. Na drugi skici zanalašč nisem dodal strehe, kajti nisem še pogrunatl načina, kako bi v ACAD naredil prozorno površino - celotna kupola je kajpak prozorna. Odpre se kot pri letalu - celotna kupola se potisne naprej, da ima voznik relativno dober dostop do sedeža.
Po dolgem premisleku sem prišel do zaključka, da kupola ne bi bila steklena (bila bi pretežka, in bi verjetno slabo vplivala na težišče vozila), temveč iz dovolj trdne plastike, na zunanjo in notranjo stran pa bi dodal plast materiala, iz katerega delajo dirkaške vizirje - pozabil sem sicer, kako se imenuje, vendar je sposoben zadržati kamen pri hitrosti 400 km na uro!!
S tem bi verjetno bilo za varnost voznika pred kakimi padavinami ali čim podobnim dokaj dobro poskrbljeno.
Sama šasija bi bila oblikovana kot nosilec v obliki črke X, in na vsakem koncu pride pritrjeno kolo. Kot strojni tehnik sem namreč ugotovil, da ima ta zasnova glede na svojo velikost oz. prerez neverjetno dobro odpornost proti vzvoju. Na primer: če primerjamo ta nosilec, in podobno velik in težek cevni okvir, je vzvojna trdnost ok. 40× boljša z X nosilcem. Kdo bi si mislil.
Seveda bi bila dodana sprednji in zadnji pomožni okvir za vzmetenje, in oba zaščitna loka (nad volanskim obročem in nad glavo).
Motor: Srce vsakega avtomobila. Kot že rečeno, sprva sem razmišljal o kakem 1000 kubičnem agregatu cestnega motocikla - najbolj sem se nagibal k BMW R100 ali čemu podobnemu. Na koncu sem prišel do zaključka, da bi v šasijo najverjetneje prišel 1300 kubični motor Suzuki Hayabusa s 175 KM
Zdaj, kaj ta moč pomeni ob predvideni teži 450 do 500 kg, si lahko mislite.
Menjalnik bi pa bil prava tehnična poslastica. Gre za CVT ali variabilni menjalnik z nekaj programskimi funkcijami. Obstajala bi možnost 6 fiksnih prestavnih razmerij - ampak to zgolj za zabavo. Obstajale bi tudi naslednje variante:
1) max. pospešek - menjalnik je v 'najkrajšem' razmerju do polnih obratov motorja (ca. 11 do 12000 /min), nato se obrati motorja tam ustalijo, in menjalnik sam prilagaja razmerje do največje hitrosti. Prednost tega je vseskozi optimalna moč pri pospeševanju, in ni nepotrebnih pavz zaradi prestavljanja.
2) ekonomični - voznik lahko med vo�njo kadarkoli zmanjša št. obratov, ne da bi se to kaj poznalo na hitrosti vozila - seveda v mejah normale. Ne morem namreč pričakovat, da se bom vozil 200 pri 3000 /min.
Lahko pa se npr. peljem 160 pri 6000 - kar je pri agregatu, ki prenese 13 000, pravi mačji kašelj.
3) variabilni, v pravem pomenu besede. Načeloma je to kombinacija obeh omenjenih programov. Večino časa deluje pod ekonomičnim načinom, ko pa voznik prehiteva oz. v podobnih primerih, ko hitro potrebuje moč, znova v istem razmerju pusti motor do obratov največje moči, in nato prilagaja razmerje, kot pri načinu za pospeševanje.
Vzmetenje: Najboljše je še vedno aktivno. Ker ga sam zaenkrat še ne znam naredit :P bi vzel Citroënovega, Activa II ali III.
Volan: nova tehnična poslastica, namreč princip bi bil povzet preko tehnologije 'force feedback'. Kaj to pomeni, mi najbrž ni treba posebej razlagati.
Prednost bi bila večja variabilnost samega cockpita, kajti vse od samega začetka sem imel v mislih idejo o drugem, pomožnem sede�u. Sam voznikov sedež bi bil namreč na istem nosilcu kot pedali in 'konzola' z volanom - sede�a ni potrebno nastavljat, ker bi itak bil narejen po meri voznika. Če bi vse skupaj potisnil ca. 30 cm bolj naprej, bi zadaj ostalo dovolj prostora za drug sede�, in zadnji potnik bi tam sedel podobno kot v dvosede�ni formuli McLaren: z dokaj �iroko postavljenimi nogami, in dobesedno med njegovimi koleni bi sedel voznik. Več prostora ne morem pridobiti, kot samo tako. Seveda bi se sporazumevala preko 'interkoma', vozniški sedež pa bi na zadnji strani imel ekran, povezan s kamero na strehi, da bi zadnji potnik sploh videl, kam se vozimo, da ne bi bil zapostavljen kot vreča krompirja. :P
Vozilo ima kajpak samo zadnji pogon.
Na skicah vozila se da opazit, da nima nikakršnega spojlerja. To ima seveda svoj razlog. Kot prvo, meni spojler kot sam optično sploh ni všeč, in bi to linijo vozila le kvaril. Pravim, po mojem. Zato bi pa dno vozila napravil v t.i. 'Venturijev kanal', ki ob večji hitrosti vozila zaradi tlačne razlike pod oz. ob avtu vozilo pritisne bolj ob tla. Ker ima avto aktivno vzmetenje, bi morala zadeva delovati kar dobro. Vsaj teoretično, no.
Ob manjših hitrostih pride v poštev varianta 'ventilator', vzeta od Brabham f1 iz leta 1978 - v zadnjem delu je ventilator, ki izpod vozila sesa zrak, in tako š�e bolj pritiska vozilo ob tla. Da pa ventilator v morebitne zadaj vozeče ne bi metal peska ali kamnov, bi bila zadaj ovira - ali žičnata ali neprepustna, tega se še nisem odločil.
Pomoč pri parkiranju: to idejo sem dobil iz dirkačne serije CART, kjer se v boksih avto sam postavi na dva nosilca, da lahko mehaniki zamenjajo kolesa. Tukaj bi postavil en sam, centralni nosilec, nekje blizu težišča vozila (najverjetneje tik pred motorjem), ki bi omogočal 90° zasuke tako v levo kot v desno stran. Dovolj za tesna parkiranja v najmanjše luknje.
Hvala vsem, ki ste morebiti prebrali te moje blodnje.
Morda bo ta zadeva pa res morda kdaj ugledala luč sveta - nič se ne ve. Vsekakor pa je lepo sanjat. 
POHVALNO!!!
