pilgrim je napisal/-a:zelo nazoren posnetek, tale od xyxyxy, mislim, da bo prepričal starša, kako in kaj.
tudi
tale enkraten posnetek, ki je pred časom krožil po forumu, je vreden ogleda,
vedno ko vozim za kom, pa vidim, kako glavica kakega neprivezanega otroka poskakuje po avtu, bi zapeljal pred njega in jih prisilil, da bi to ene stokrat pogledali.
Kot otrok sem bil zelo zvedav. V avtu sem vedno sedel tako, kot sedi tale deklica tik pred nesrečo in sem se pogovarjal s tistim, ki je vozil: "Mami, kako veš, v katero smer moraš dati ročko za žmigavce, da žmiga na pravi strani? Ati, kako veš, kdaj moraš prestaviti? Mami, zakaj maš tri stopalke tam spodaj? ..." Ko sem bil star dobra tri leta, sva šla z mami proti očetovi službi, da bi se potem skupaj odpravili v Avstrijo. Imeli smo skoraj novega yuga, prvi avto, pri katerem je lahko mami izbrala barvo. Naenkrat se je pred nama z mami znašel tovornjak, mami ga je začela prehitevati in pri tem spregledala, da se nasproti pelje avtobus. Avtobus se je sicer umikal, toda vseeno sva z vso silo trčila vanj. Naš novi yugo je razpadel, takoj zatem se je pa v yuga od zadaj zaletel še kombi in yugo je razpadel še bolj. Nekje med temi trki je mene vrglo iz avta. Imel sem neverjetno srečo. Preden sem se zaletel v sprednjo šipo, je ta sama od sebe odpadla. Pristal sem v visokih koprivah, ki so padec oblažile.
Meni v tisti nesreči ni bilo nič. Malce sem bil popečen od kopriv in dva dni sem ostal v bolnišnici na opazovanju. Mami je pas polomil rebra. S kolenom je s tako silo brcnila v volanski obroč, da ga je skrivila. Steklo je imela v ustih, v želodcu in v pljučih ... Če bi bil jaz privezan tako, kot bi moral biti, najbrž nikoli ne bi znal brati, najbrž nikoli ne bi videl svoje sestre, ki je od te nesreče mlajša, najbrž nikoli ne bi vozil avta, saj tisti avtosedeži, ki so takrat obstajali nikakor niso bili tako varni. Niti fiksirati se ga ni dalo dobro, saj yugo zadaj ni imel pasov. Po vsej verjetnosti bi me s sedežem vred z veliko silo zabilo v sprednji sedež, kasneje bi pa name padla še mami, ki je bila na koncu nesreče na zadnjih sedežih.
Česar se jaz od te nesreče spomnim je, da me prime krvava roka (kasneje sem izvedel, da je pripadala šoferju avtobusa), zavita v robec iz blaga in me odnese v neko katrco. Spomnim se tudi našega, še malo prej lepega, rdečega yuga, ki je bil na sredini travnika, blizu nekega jarka, kar precej stran od ceste.
Nikakor ne trdim, da mora otrok neprivezan skakati po avtu. Striktno se držim tega, da mora pravilno pripet sedeti v primernem sedežu. Jaz sem imel izjemno srečo, kakršno doživi malokdo. Že če šipa ne bi odpadla, če bi priletel v kakšno drugo vozilo, če bi padel na asfalt, se morda zame morda ne bi tako srečno iztrklo. Toda jaz sem nesrečo zaradi tega, ker nisem želel sedeti v sedežu, preživel. Morda ...
ops:
