Zanimiv članek
Objavljeno: Po avg 25, 2008 7:03 am
Lep pozdrav vsem, ki si boste vzeli čas in prebrali slednje.... to sem dobil na službeni meil, ne vem od kod je članek, niti če je avtor resničen... je pa lep za prebrat, pa mislim da se nekaj resnice le skriva v njem... Vsi konstruktivni komentarji so več kot dobrodošli.
*Miha Mazzini - Slovenci in avti *
Ob novem prometnem zakonu lahko poslušamo strokovnjake, ki začno
razlagati našo prometno vsakdanjost odločno in vase prepričano, a dlje
ko govorijo, bolj plahnijo in pogosteje se jim zatika - je mar mogoče,
da nihče zares ne ve, zakaj Slovenci vozijo vsaj nervozno in
agresivno, če ne samomorilsko? Mar ni čas za razlago?
Kazni v novem prometnem zakonu so neprimerno strožje kot do sedaj in z
vsakim naslednjim zakonom bodo še strožje. Privrženci strogosti
zahtevajo posredovanje dveh močnih sil, policije in tehnologije.
*Policaji na cestah *
Pred leti sem 14 dni vozil po ZDA in srečal eno samo policijsko
zasedo, nato priletel v Slovenijo in ko sem se iz Brnika peljal v
Ljubljano, sem videl kar dve. Presenetilo me je in postal sem pozoren.
Ko sem leto kasneje prevozil Nemčijo (nobene zasede), Avstrijo
(nobene) in prišel v Slovenijo (2 zasedi) sem začel prositi znance, ki
se odpravljajo na daljše poti, naj preštejejo policaje, ki jih bodo
spotoma videli in v vseh primerih so bili rezultati podobni mojim. V
Evropskih državah policaji ne čepijo v grmovju vsakih deset
kilometrov, a vendar na cestah ni takega klanja kot pri nas.
Ravno pred uvedbo novega zakona je potekala velika akcija, med katero
je policija dala na ceste vse razpoložljive sile (med Ljubljano in
Radovljico sem naletel na tri (3!) zasede). In rezultat: najbolj krvav
vikend leta - na cestah je bilo 546 patrulj, 1.029 policistov in 6
mrtvih udeležencev v prometu.
Policijska prisotnost očitno ne pomaga, a tega navdušenci represije ne
bodo nikoli priznali, raje poreko, da so policaji slabo razporejeni,
morali bi biti povsod. Kar jih poveže s tehnološkimi navdušenci.
*Tehnika nad nami *
Slovenija namerava prva opremiti avte z satelitsko navigacijo (GPS
sistemi). Če oblast točno vsak trenutek ve, kje ste, potem lahko tudi
izračuna, s kakšno hitrostjo se gibljete med dvema točkama. Ker je
taista oblast na tej poti postavila omejitev, tudi ve, če ste jo
prekršili. Tehnično gledano je povsem enostavno ob vsaki prekoračitvi
hitrosti izstaviti položnico.
Ker je možnost slediti tudi lokaciji telefona in oblast ve, kdaj je
telefon v uporabi, boste dobili še položnico za govorjenje med vožnjo.
Ker oblast združuje osebno in zdravstveno izkaznico, kjer so vpisana
zdravila, lahko položnica pade tudi v primeru, če ste pojedli kakšno
od tistih tablet, pri katerih ne smete za volan.
In tako naprej. Skratka, varni bomo, policaj se bo vozil z vami
sleherni trenutek, pravijo represivno-tehnološki navdušenci.
Pomislek: v Evropi obstaja narod, ki je na tehnološko pot že krenil in
svoje ceste na gosto posejal s kamerami in samodejnimi položnicami.
Angleži so njega dni vozili prislovično umirjeno in prometno so bili
ena najbolj varnih držav. Nakar je vlada hotela dobro stanje še
izboljšati in je posegla po represiji. Ceste gosto opremila s kamerami
in radarji - zdaj jim pa ni jasno, zakaj je mrtvih vsako leto več.
Anglija pada po lestvici varnosti, promet postaja vedno bolj
agresiven, represivci se čudijo in izgovarjajo na priseljence, ki naj
bi s seboj prinesli slabe manire in razbili angleško trdo zgornjo
ustnico.
*Osnove psihologije *
Kar je seveda neumnost: kako lahko kateregakoli vlada, angleška ali
naša, samo privija represivne ukrepe, ne ponudi pa nikakršne olajšave?
Ljudje smo narejeni kot para - ne morete nas privijati in privijati,
ne da bi kje počilo in izbruhnilo na najbolj nenavaden način! Korenček
in palica, pravi ljudski pregovor in prav ima. Namesto zviševanja
kazni v nedogled bi morala oblast subvencionirati nižja zavarovanja za
tiste, ki so celo leto brez prekrška in podobno. Da ne govorim o tem,
da je na avtocestah treba ukiniti omejitve, tako kot v Nemčiji. Vsak
voznik bo lažje zdržal počasno drsenje skozi naselje, če se bo
tolažil, da lahko na avtocesti pohodi gas. Kjer jih velika večina ne
bo čisto nič bolj drvela kot sedaj, kar kažejo izkušnje iz Nemčije.
*Slovenska posebnost
*
Zgoraj napisano velja na splošno, a Slovenci imamo neko posebnost in
ta je vir zadrege za prometne strokovnjake. Zaznavajo jo nezavedno,
saj so del naroda, a razumsko ubesediti je ne morejo. Tudi jaz je
nisem, dokler ...
... se enkrat lani nisem ustavil v enem tistih nizkocenovnih tujih
diskontov, ki so zrasli v naših predmestjih. Sprehajal sem se med
robo, zloženo na paletah in doživel sem občutek ponavljanja: da sem
nekoč že šel skozi to, da ... spomnil sem se! Ko sem se v Ameriki
vozil od kraja do kraja, sem v predmestnih marketih nakupil popotnico
in nekajkrat sem prišel tudi v trgovine, kjer nakupujejo najbolj
revni. ZDA so namreč svoj socialni mir ohranile tako, da obstajajo
cele verige, namenjene siromakom. Če v središču Seattla plačate 7
dolarjev za sendvič, se lahko v predmestju za isti znesek prenažirate
v "vse-kar-lahko-poješ" restavraciji. Pogledal sem po naši trgovini in
res: ista govorica telesa, cenena oblačila, preračunavanje cen.
Posebej mi je v oči padel človek, ki se je sklanjal nad hladilnikom in
okleval nad vakumsko pakiranim kosom najcenejše salame, v moji
mladosti imenovane pasja radost. Vzel jo je, gledal, obračal, videl
ceno, vrnil, že stopil korak proč, pa spet vzel v roke in znova
okleval. Adamovo jabolko se je trdo premikalo, goltal je slino. Moram
reči, da se mi je vse skupaj zdelo tako žalostno, da sem odkorakal na
blagajno.
Zunaj me je prešinilo, da je nekaj hudo narobe. To, kjer sem sedaj, se
začenja razlikovati od mojega ameriškega spomina. Ustavil sem se in
mozgal. Trajalo je, preden sem doumel: odklepam najcenejši avto na
celem parkirišču! V Ameriki ni bilo tako: ne zato, ker bi vozil
dragocen izposojen avto, marveč ker so tamkajšnji reveži sedali v take
podrtije, da jih v Evropi ne vidiš. Pri nas pa sploh ne.
Osuplo sem gledal po vrstah parkiranih vozil. Čakaj, čakaj, je to mogoče?
Sklenil sem počakati človeka, ki je travmatiziral nad pasjo radostjo.
Prišel je in sedel v novega audija.
Ne vem, če je kupil salamo ali ne.
*Slovenski avti *
Ko so nekaj mesecev kasneje odpirali še eno od nizkocenovnih
veleblagovnic in so se kupci zbrali nekaj ur prej, se stepli za robo,
prihranili nekaj evrov, je TV posnetek zaokrožil tudi po internetu.
Nek prijatelj mi ga je poslal s pripisom, glej te idiote. Pogledal sem
in mu odpisal: ti pa glej avte, ki so parkirani za njimi. Njegovo
začudenje je preseglo okvire e-pošte in moral me je poklicati: Miha,
to je neverjetno, saj so za prerivajočo množico parkirani za tak obup
daleč predobri avtomobili!
V Sloveniji obstaja previsoka kritična masa ljudi, ki si je privoščila
predrag avto glede na svoje finančne sposobnosti. Taki posamezniki
obstajajo povsod, le pri nas pa jih je toliko, da vplivajo na celotno
populacijo. Tak človek si je kupil avto na kredit (ali lizing) in MORA
vsak mesec zbrati točno določeno količino denarja za odplačilo. Kar
postane njegova môra. Ponavadi ne gre za strategijo posameznika,
marveč za obsedenost družin, zato pišem v množini: ne privoščijo si
počitnic, varčujejo na vseh koncih, tudi pri hrani, drug drugemu
gledajo pod prste, očitajo si, se prepirajo in neprestano kalkulirajo,
kako bodo zbrali za mesečni obrok. Hkrati pa že hrepenijo po novem
avtu, novem kreditu!
Kako bo mirno in zadovoljno peljal voznik, ki je pred vožnjo 10 minut
okleval, preračunaval in sline cedil ob najslabši možni klobasi? Če jo
je kupil, ima občutke krivde, kako bo pa sedaj odplačal kredit? Uničil
je družinski proračun! Če je ni, podzavestno sovraži avto okoli sebe,
za katerega se še hrani odreka! Nakar tak človek v takem razpoloženju
pred seboj zagleda nekoga, ki vozi počasneje kot on! Kako bo trobil!
Stiskal bo hupo in mislil, da gre za pravičniški bes odličnega
voznika, v resnici pa gre le za človeka, ki bi raje stiskal pasjo
radost kot volan.
Ker smo ljudje s svojimi zrcalnimi nevroni narejeni za posnemanje,
bodo taki kreditni zagrenjenci, če jih je zadosti veliko, diktirali
obnašanje na cesti vsem ostalim (tudi turistom, dodajam za one, ki se
sprašujejo, kako se tujci tako hitro navadijo lokalnih običajev).
*Slovenska nevroza *
Po psihiatru in nevrologu Erwinu Ringlu, ki je raziskoval lastnosti
narodov nekdanje avstroogrske, sta koroška in slovenska duša
nevrotična. Pritrdil mu je tudi dr. Trstenjak, ki govori o strašnem
občutku krivde, ki je za Slovence značilen.
Kaj, če ta dva učenjaka malce posodobimo? Občutek krivde in nevroza,
če sta nezdravljena, morata najti svoje opredmetenje. Predrag avto je
idealna oblika! Če bi si privoščili vozilo, ki ga kupijo brez težke
vesti, in ki ga lahko zamenjajo z drugim brez joka, če ga razbijejo,
kje bi bil potem prostor za nevrozo in krivdo? Predrag avto je sodobna
rešitev za podaljševanje prislovičnega nevrotizma - en sam nakup
omogoči, da nadaljujete tradicijo svojih prednikov.
In ste, kot je zapisal Ringl: občutljivi, zamerljivi in prepirljivi,
tako "polni zavisti, da bi drug drugemu izpraskali oči".
Slovenec ne nabavi predragega avta zaradi užitka, marveč zaradi
trpljenja, ki ga povzroča sebi in drugim.
*In njene posledice *
Kolikim pasjim radostim se je moral odreči človek, ki je zbil punčko
na prehodu za pešce, izstopil, videl majhno poškodbo na odbijaču
svojega avta, šel do na tleh ležečega telesca in ga obrcal? Resničen
slovenski primer. Ali pa, in tole sem videl na lastne oči, avto zadane
srno, potniki tečejo ven in gledajo odbijač, nihče pa še pogleda ne za
živaljo, ki se opoteka v gozd.
Ekstremni primeri?
Kot med ljudstvom, tudi na estradi: Kaj pa slovenski pevec, ki v prvem
intervjuju po prvi (in edini) uspešnici prostodušno izjavi, da je
dobil prvi denar in z njim napolnil hladilnik lačne družine. V drugem
intervjuju pa že pove, da je na kredit kupil drag avto.
Da o dobrodelnosti ne govorimo: časopisna nabiralna akcija za reveže,
ki so živeli ob kruhu in vodi, nezaposleni, nakar je oče dobil službo!
Da! Za prvo plačo so vplačali kredit za avto, očeta je kap, druge
plače ni več bilo. Prosijo za pomoč za hrano, da preživijo ob avtu.
*Nazadnje *
Ne vidim nobene realne možnosti za hitro spremembo slovenske
avtomobilske nevrotičnosti: prodaja avtomobilov je cvetoča veja
gospodarstva in moram reči, da sem v tem primeru nasprotnik
kakršnegakoli omejevanja s strani oblasti - če nekdo hoče svoj denar
zapraviti za avto namesto za hrano, pa naj. Problem je le v tem, da je
avto lahko tudi (samo)morilsko orožje. Ker gre za nevrotično željo,
nakup seveda ne razreši ničesar; bistvo je kredit, trpljenje in
odrekanje, krivda, ki ga prinaša. In tako od avta do avta, od kredita
do kredita, nakar telo, razjedeno od pritiskov, naveličano začaranega
nevrotičnega kroga, naglo obrne volan. V kroniki lahko preberemo, da
je nenadoma zavil na sosednji vozni pas, ubil sebe in še koga.
Vzrok neznan.
*Miha Mazzini - Slovenci in avti *
Ob novem prometnem zakonu lahko poslušamo strokovnjake, ki začno
razlagati našo prometno vsakdanjost odločno in vase prepričano, a dlje
ko govorijo, bolj plahnijo in pogosteje se jim zatika - je mar mogoče,
da nihče zares ne ve, zakaj Slovenci vozijo vsaj nervozno in
agresivno, če ne samomorilsko? Mar ni čas za razlago?
Kazni v novem prometnem zakonu so neprimerno strožje kot do sedaj in z
vsakim naslednjim zakonom bodo še strožje. Privrženci strogosti
zahtevajo posredovanje dveh močnih sil, policije in tehnologije.
*Policaji na cestah *
Pred leti sem 14 dni vozil po ZDA in srečal eno samo policijsko
zasedo, nato priletel v Slovenijo in ko sem se iz Brnika peljal v
Ljubljano, sem videl kar dve. Presenetilo me je in postal sem pozoren.
Ko sem leto kasneje prevozil Nemčijo (nobene zasede), Avstrijo
(nobene) in prišel v Slovenijo (2 zasedi) sem začel prositi znance, ki
se odpravljajo na daljše poti, naj preštejejo policaje, ki jih bodo
spotoma videli in v vseh primerih so bili rezultati podobni mojim. V
Evropskih državah policaji ne čepijo v grmovju vsakih deset
kilometrov, a vendar na cestah ni takega klanja kot pri nas.
Ravno pred uvedbo novega zakona je potekala velika akcija, med katero
je policija dala na ceste vse razpoložljive sile (med Ljubljano in
Radovljico sem naletel na tri (3!) zasede). In rezultat: najbolj krvav
vikend leta - na cestah je bilo 546 patrulj, 1.029 policistov in 6
mrtvih udeležencev v prometu.
Policijska prisotnost očitno ne pomaga, a tega navdušenci represije ne
bodo nikoli priznali, raje poreko, da so policaji slabo razporejeni,
morali bi biti povsod. Kar jih poveže s tehnološkimi navdušenci.
*Tehnika nad nami *
Slovenija namerava prva opremiti avte z satelitsko navigacijo (GPS
sistemi). Če oblast točno vsak trenutek ve, kje ste, potem lahko tudi
izračuna, s kakšno hitrostjo se gibljete med dvema točkama. Ker je
taista oblast na tej poti postavila omejitev, tudi ve, če ste jo
prekršili. Tehnično gledano je povsem enostavno ob vsaki prekoračitvi
hitrosti izstaviti položnico.
Ker je možnost slediti tudi lokaciji telefona in oblast ve, kdaj je
telefon v uporabi, boste dobili še položnico za govorjenje med vožnjo.
Ker oblast združuje osebno in zdravstveno izkaznico, kjer so vpisana
zdravila, lahko položnica pade tudi v primeru, če ste pojedli kakšno
od tistih tablet, pri katerih ne smete za volan.
In tako naprej. Skratka, varni bomo, policaj se bo vozil z vami
sleherni trenutek, pravijo represivno-tehnološki navdušenci.
Pomislek: v Evropi obstaja narod, ki je na tehnološko pot že krenil in
svoje ceste na gosto posejal s kamerami in samodejnimi položnicami.
Angleži so njega dni vozili prislovično umirjeno in prometno so bili
ena najbolj varnih držav. Nakar je vlada hotela dobro stanje še
izboljšati in je posegla po represiji. Ceste gosto opremila s kamerami
in radarji - zdaj jim pa ni jasno, zakaj je mrtvih vsako leto več.
Anglija pada po lestvici varnosti, promet postaja vedno bolj
agresiven, represivci se čudijo in izgovarjajo na priseljence, ki naj
bi s seboj prinesli slabe manire in razbili angleško trdo zgornjo
ustnico.
*Osnove psihologije *
Kar je seveda neumnost: kako lahko kateregakoli vlada, angleška ali
naša, samo privija represivne ukrepe, ne ponudi pa nikakršne olajšave?
Ljudje smo narejeni kot para - ne morete nas privijati in privijati,
ne da bi kje počilo in izbruhnilo na najbolj nenavaden način! Korenček
in palica, pravi ljudski pregovor in prav ima. Namesto zviševanja
kazni v nedogled bi morala oblast subvencionirati nižja zavarovanja za
tiste, ki so celo leto brez prekrška in podobno. Da ne govorim o tem,
da je na avtocestah treba ukiniti omejitve, tako kot v Nemčiji. Vsak
voznik bo lažje zdržal počasno drsenje skozi naselje, če se bo
tolažil, da lahko na avtocesti pohodi gas. Kjer jih velika večina ne
bo čisto nič bolj drvela kot sedaj, kar kažejo izkušnje iz Nemčije.
*Slovenska posebnost
*
Zgoraj napisano velja na splošno, a Slovenci imamo neko posebnost in
ta je vir zadrege za prometne strokovnjake. Zaznavajo jo nezavedno,
saj so del naroda, a razumsko ubesediti je ne morejo. Tudi jaz je
nisem, dokler ...
... se enkrat lani nisem ustavil v enem tistih nizkocenovnih tujih
diskontov, ki so zrasli v naših predmestjih. Sprehajal sem se med
robo, zloženo na paletah in doživel sem občutek ponavljanja: da sem
nekoč že šel skozi to, da ... spomnil sem se! Ko sem se v Ameriki
vozil od kraja do kraja, sem v predmestnih marketih nakupil popotnico
in nekajkrat sem prišel tudi v trgovine, kjer nakupujejo najbolj
revni. ZDA so namreč svoj socialni mir ohranile tako, da obstajajo
cele verige, namenjene siromakom. Če v središču Seattla plačate 7
dolarjev za sendvič, se lahko v predmestju za isti znesek prenažirate
v "vse-kar-lahko-poješ" restavraciji. Pogledal sem po naši trgovini in
res: ista govorica telesa, cenena oblačila, preračunavanje cen.
Posebej mi je v oči padel človek, ki se je sklanjal nad hladilnikom in
okleval nad vakumsko pakiranim kosom najcenejše salame, v moji
mladosti imenovane pasja radost. Vzel jo je, gledal, obračal, videl
ceno, vrnil, že stopil korak proč, pa spet vzel v roke in znova
okleval. Adamovo jabolko se je trdo premikalo, goltal je slino. Moram
reči, da se mi je vse skupaj zdelo tako žalostno, da sem odkorakal na
blagajno.
Zunaj me je prešinilo, da je nekaj hudo narobe. To, kjer sem sedaj, se
začenja razlikovati od mojega ameriškega spomina. Ustavil sem se in
mozgal. Trajalo je, preden sem doumel: odklepam najcenejši avto na
celem parkirišču! V Ameriki ni bilo tako: ne zato, ker bi vozil
dragocen izposojen avto, marveč ker so tamkajšnji reveži sedali v take
podrtije, da jih v Evropi ne vidiš. Pri nas pa sploh ne.
Osuplo sem gledal po vrstah parkiranih vozil. Čakaj, čakaj, je to mogoče?
Sklenil sem počakati človeka, ki je travmatiziral nad pasjo radostjo.
Prišel je in sedel v novega audija.
Ne vem, če je kupil salamo ali ne.
*Slovenski avti *
Ko so nekaj mesecev kasneje odpirali še eno od nizkocenovnih
veleblagovnic in so se kupci zbrali nekaj ur prej, se stepli za robo,
prihranili nekaj evrov, je TV posnetek zaokrožil tudi po internetu.
Nek prijatelj mi ga je poslal s pripisom, glej te idiote. Pogledal sem
in mu odpisal: ti pa glej avte, ki so parkirani za njimi. Njegovo
začudenje je preseglo okvire e-pošte in moral me je poklicati: Miha,
to je neverjetno, saj so za prerivajočo množico parkirani za tak obup
daleč predobri avtomobili!
V Sloveniji obstaja previsoka kritična masa ljudi, ki si je privoščila
predrag avto glede na svoje finančne sposobnosti. Taki posamezniki
obstajajo povsod, le pri nas pa jih je toliko, da vplivajo na celotno
populacijo. Tak človek si je kupil avto na kredit (ali lizing) in MORA
vsak mesec zbrati točno določeno količino denarja za odplačilo. Kar
postane njegova môra. Ponavadi ne gre za strategijo posameznika,
marveč za obsedenost družin, zato pišem v množini: ne privoščijo si
počitnic, varčujejo na vseh koncih, tudi pri hrani, drug drugemu
gledajo pod prste, očitajo si, se prepirajo in neprestano kalkulirajo,
kako bodo zbrali za mesečni obrok. Hkrati pa že hrepenijo po novem
avtu, novem kreditu!
Kako bo mirno in zadovoljno peljal voznik, ki je pred vožnjo 10 minut
okleval, preračunaval in sline cedil ob najslabši možni klobasi? Če jo
je kupil, ima občutke krivde, kako bo pa sedaj odplačal kredit? Uničil
je družinski proračun! Če je ni, podzavestno sovraži avto okoli sebe,
za katerega se še hrani odreka! Nakar tak človek v takem razpoloženju
pred seboj zagleda nekoga, ki vozi počasneje kot on! Kako bo trobil!
Stiskal bo hupo in mislil, da gre za pravičniški bes odličnega
voznika, v resnici pa gre le za človeka, ki bi raje stiskal pasjo
radost kot volan.
Ker smo ljudje s svojimi zrcalnimi nevroni narejeni za posnemanje,
bodo taki kreditni zagrenjenci, če jih je zadosti veliko, diktirali
obnašanje na cesti vsem ostalim (tudi turistom, dodajam za one, ki se
sprašujejo, kako se tujci tako hitro navadijo lokalnih običajev).
*Slovenska nevroza *
Po psihiatru in nevrologu Erwinu Ringlu, ki je raziskoval lastnosti
narodov nekdanje avstroogrske, sta koroška in slovenska duša
nevrotična. Pritrdil mu je tudi dr. Trstenjak, ki govori o strašnem
občutku krivde, ki je za Slovence značilen.
Kaj, če ta dva učenjaka malce posodobimo? Občutek krivde in nevroza,
če sta nezdravljena, morata najti svoje opredmetenje. Predrag avto je
idealna oblika! Če bi si privoščili vozilo, ki ga kupijo brez težke
vesti, in ki ga lahko zamenjajo z drugim brez joka, če ga razbijejo,
kje bi bil potem prostor za nevrozo in krivdo? Predrag avto je sodobna
rešitev za podaljševanje prislovičnega nevrotizma - en sam nakup
omogoči, da nadaljujete tradicijo svojih prednikov.
In ste, kot je zapisal Ringl: občutljivi, zamerljivi in prepirljivi,
tako "polni zavisti, da bi drug drugemu izpraskali oči".
Slovenec ne nabavi predragega avta zaradi užitka, marveč zaradi
trpljenja, ki ga povzroča sebi in drugim.
*In njene posledice *
Kolikim pasjim radostim se je moral odreči človek, ki je zbil punčko
na prehodu za pešce, izstopil, videl majhno poškodbo na odbijaču
svojega avta, šel do na tleh ležečega telesca in ga obrcal? Resničen
slovenski primer. Ali pa, in tole sem videl na lastne oči, avto zadane
srno, potniki tečejo ven in gledajo odbijač, nihče pa še pogleda ne za
živaljo, ki se opoteka v gozd.
Ekstremni primeri?
Kot med ljudstvom, tudi na estradi: Kaj pa slovenski pevec, ki v prvem
intervjuju po prvi (in edini) uspešnici prostodušno izjavi, da je
dobil prvi denar in z njim napolnil hladilnik lačne družine. V drugem
intervjuju pa že pove, da je na kredit kupil drag avto.
Da o dobrodelnosti ne govorimo: časopisna nabiralna akcija za reveže,
ki so živeli ob kruhu in vodi, nezaposleni, nakar je oče dobil službo!
Da! Za prvo plačo so vplačali kredit za avto, očeta je kap, druge
plače ni več bilo. Prosijo za pomoč za hrano, da preživijo ob avtu.
*Nazadnje *
Ne vidim nobene realne možnosti za hitro spremembo slovenske
avtomobilske nevrotičnosti: prodaja avtomobilov je cvetoča veja
gospodarstva in moram reči, da sem v tem primeru nasprotnik
kakršnegakoli omejevanja s strani oblasti - če nekdo hoče svoj denar
zapraviti za avto namesto za hrano, pa naj. Problem je le v tem, da je
avto lahko tudi (samo)morilsko orožje. Ker gre za nevrotično željo,
nakup seveda ne razreši ničesar; bistvo je kredit, trpljenje in
odrekanje, krivda, ki ga prinaša. In tako od avta do avta, od kredita
do kredita, nakar telo, razjedeno od pritiskov, naveličano začaranega
nevrotičnega kroga, naglo obrne volan. V kroniki lahko preberemo, da
je nenadoma zavil na sosednji vozni pas, ubil sebe in še koga.
Vzrok neznan.
Zelo dober članek/pismo 
Se v živo spomnem ekstremov, ko je žena imela Yugo 45 mož pa Audi A6 in tako dalje... Cel parking hudih avtov, pa čeprav vsi podnajemniki 
Moja dva sta naredila drugače, imel smo Unota in naredil smo bajto zato da nismo več podnajemniki