Pred zakonom smo vsi enaki... razen tistih, ki so posebni!
Objavljeno: So okt 15, 2011 3:11 am
Za devetimi gorami in devetimi vodami stoji majhna obkolpska vasica. Ker je ta vasica tik ob meji s svetom, ki ni tako razvit in urejen, nad njo dneve in noči bedijo modri angeli. Ti angeli večkrat primerjajo svoje atletske sposobnosti z osebki iz nerazvitega sveta, ki se skušajo pretihotapiti v obljubljeno deželo. Na prvi pogled hiše v tej vasici predstavljajo pravo idilo, okolica je urejena, prebivalci pa pridno hodijo v službo, vendar modrijani niso tako naivni, kot kaže na prvi pogled. Pri prebivalcih so se večkrat oglasili na kavo in spotoma pregledali vsak kotiček, da bi našli skrivne zaloge drog, orožja in podobnih stvari, ki se za obljubljeno deželo ne spodobijo. Vsej modrosti navkljub, pa jim prebivalcev ne uspe razkrinkat, zato na njih pritiskajo s preverjanjem žarnic v avtomobilskih kompletih, jih sprašujejo, če je njihov moped bil prebarvan ipd., ker registersko tablico so že sposobni ponaredit in vnesti v sistem, navsezadnje gre le za izkušeno kriminalsko navezo.
V tej idilični vasi pa živijo tudi pošteni ljudje. Njihova hiša ni zakrinkana z lepo fasado, okolica ni pretirano urejena in ker imajo čisto vest, se svojih sporov ne sramujejo reševat tudi na cesti, da sliši pol vasi. Nekoč je v tej hišici živel tudi človek, ki bi lahko bil vzor vsem ostalim, saj je bil odprte duše in ni potreboval nobene krinke. Večkrat je spil kupico rujnega in po vasi preverjal sposobnosti svojega avtomobila, za luknje v auspuhu in malekosti, kot je registracija, ga ni skrbelo, saj ni imel česa skrivati pred angeli. Njegovo odkritost in poštenost so vselej cenili in zato svoje obhode prilagodili tako, da niso motili njegovih treningov športne vožnje.
Ko ga je pokosila nepričakovana bolezen, nemara povezana s kakšnim (hekto)litrom rujnega, je upanje po poštenih ljudeh pri modrih angelih skorajda zamrlo in pri srcu jim je bilo hudo, da se niso imeli več komu prilagajat. In ko so že skoraj obupali, se je rodil mladi up v tej družini. Svojo dobrosrčno dušo je že v zgodnjih izkazoval z nadvse močnim glasom, ki je večkrat glasno omenjal tesen prostor, skozi katerega je prilezel na ta pokvarjeni svet. Zdaj jih menda šteje že kakšnih 11 in vasica je spet dobila poštenjaka. V čast svojemu junaku je auspuh na mopedu kar odstranil, naj cela vas sliši, ne obremenjuje se niti z registracijo in tem, da je premlad, še vedno pa se spozabi in si občasno natakne čelado.
Modri angeli so spet zadovoljni, ker se poraja novo upanje, njihov 24-urni nadzor prekokolpskih atletov tik nad vasico pa jim omogoča, da tudi njemu za vožnjo vedno omogočajo prosto pot. Včasih malo potrpijo, ker morajo število obhodov nadoknadit, ko si on vzame svoj zasluženi počitek, a za tako plemenit cilj se vsekakor splača.
V tej idilični vasi pa živijo tudi pošteni ljudje. Njihova hiša ni zakrinkana z lepo fasado, okolica ni pretirano urejena in ker imajo čisto vest, se svojih sporov ne sramujejo reševat tudi na cesti, da sliši pol vasi. Nekoč je v tej hišici živel tudi človek, ki bi lahko bil vzor vsem ostalim, saj je bil odprte duše in ni potreboval nobene krinke. Večkrat je spil kupico rujnega in po vasi preverjal sposobnosti svojega avtomobila, za luknje v auspuhu in malekosti, kot je registracija, ga ni skrbelo, saj ni imel česa skrivati pred angeli. Njegovo odkritost in poštenost so vselej cenili in zato svoje obhode prilagodili tako, da niso motili njegovih treningov športne vožnje.
Ko ga je pokosila nepričakovana bolezen, nemara povezana s kakšnim (hekto)litrom rujnega, je upanje po poštenih ljudeh pri modrih angelih skorajda zamrlo in pri srcu jim je bilo hudo, da se niso imeli več komu prilagajat. In ko so že skoraj obupali, se je rodil mladi up v tej družini. Svojo dobrosrčno dušo je že v zgodnjih izkazoval z nadvse močnim glasom, ki je večkrat glasno omenjal tesen prostor, skozi katerega je prilezel na ta pokvarjeni svet. Zdaj jih menda šteje že kakšnih 11 in vasica je spet dobila poštenjaka. V čast svojemu junaku je auspuh na mopedu kar odstranil, naj cela vas sliši, ne obremenjuje se niti z registracijo in tem, da je premlad, še vedno pa se spozabi in si občasno natakne čelado.
Modri angeli so spet zadovoljni, ker se poraja novo upanje, njihov 24-urni nadzor prekokolpskih atletov tik nad vasico pa jim omogoča, da tudi njemu za vožnjo vedno omogočajo prosto pot. Včasih malo potrpijo, ker morajo število obhodov nadoknadit, ko si on vzame svoj zasluženi počitek, a za tako plemenit cilj se vsekakor splača.
Tudi mi imamo enega takega " pacienta ", ki serje vsak dan.