grenka izkušnja motorista
Objavljeno: Ne dec 14, 2008 12:08 pm
Bil je dan.....tak kot vsak dan.....nič posebnega....
bila je sobota.zjutraj sm se vstal okrog osmih,najprej odšel v kopalnico naredil par jutranjih opravil in se počasi spravil k zajtrku.po zajtrku seveda se odpravu k svoji zakratni največji ljubezni....zeleni ninji...kawasakijevi.....1200 kubični....huh ko se samo spomnem kk je bla lepa....vglavnem dam jo na stojalo,porabim pol stelexa in eno veliko rolo papirja...mora da se šajna....preverim še olje in namažem ketno da bo vse tip top in pripravljeno na vožnjo......medtem me kliče kolega igor in pove da je zvečer fešta pri rusu...ma kao rojstn dan in treba proslavit....si mislim ok super spet bomo pametno porabili sobotno popoldne ki se bo hitro prevesilo v noč....maaajka..že razmišljam kaj mu treba kupit da nebom pršu glih praznih rok...no vsaj ena buteljka more bit..glih končam vse v zvezi z motorjem ko me mama kliče na kosilo..si mislim o super evo pojem pol pa akcija na motor pa kak krog naredit...med kosilom kliče Bunkec in pravi da je ob 14.00 zbor pred tic tacom.....super si mislim spet se zberemo stara klapa na kupu....evo sm že v kombinezonu,čelada je že zapeta sedim na motorju.natikam rokavice,pomaham mami da grem in že se peljem novim dogodivščinam naproti.pred ciljem se še vstavim na omv-ju in natankam polnega....pitaj boga kakšna bo naša destinacija si mislim...prispem pred tic tac...vidim vsi so tam....bunkc,beni,cobra,muc,alen.....ok po popiti pijački odrinemo proti gorjancem....sonček sveti,da nas malo greje ampak še vedno ni tisto pravo vreme za uživancijo....ipak smo 15 marca....prispemo v novo mesto in se vsidramo v atmosferi zravn novega tuša.....spet debata....motorji,pa motorji,pa o motorjih pa grobnik.....moška zasedba bajkerjev pač......beni nas pumpa z veliko mero adrenalina kk on to na grobniku mi pa vsi ko mačke okrog vrele kaše gledamo in ga požiramo ...besede no.....počasi odrinemo,naredimo še krog po novem mestu in se počasi začnemo vračat proti črnomlju saj je naslednja destinacija zopet tic tac,malo me je pa tudi ura preganjala saj se spomnem da grem zvečer na rojstni dan k rusu....weee komaj čakam......poganjci so že za nami peljemo se proti gorjancem.ovinke kar požiramo pred sabo,čeprav z rezervo,saj asfalt še vedno nima tiste prave temperature....pridemo do "fajfe" in počasi nadaljujemo proti metliki.......predse spustim dva ki sta vozila za mano saj mi nekak ni blo kul da mi nekdo za vrat diha tisti dan....peljemo dalje levi ovinek...pripravim se za vstop,zmanjšam gas,pogledam na števec,igla se suče nekje na 120 km/h.pridem do ovinka,nagnem motor nakar na sredi ovinka zagledam.......faaaaaak mastno na cesti....kaj zdj???sekunda odločitve....zravnam motor.....zapeljem čez madež.....prepozno......krmilo zabije v desno zadnji konc odnese.....faaaaak natla grem......neeeeeeeee...skale pred mano z desne....letim naravnost..neeeeeee......tema.....konec filma..........................ni me........tišina....tema še vedno na očeh...počasi se mi vrača sluh ....slišim motorje...slišim nekdo kriči damjan damjan........vid se mi vrača.....prihajam k sebi...ležim na hrbtu nad mano krošnje dreves........premaknem glavo vidim prijatelji tečejo k meni....aha poznam jih.....alen,muc.....huh si mislim ok glava je cela....pogledam roke....premaknem levo desno...huh roke so cele........premaknem telo...probam malo levo desno....huh hrbet je cel si mislim.........fak pogledam noge.......hmmmmm...noge.....ajoj.....lahko bi si z zobmi zavezal vezalke na desni nogi.....stopalo imam na prsih...leva stoji po svoje.....faaaak ne to ni res sanjam......daj damjan zbudi se si mislim.....pridem do spoznanja da to niso sanje.....alen kleči ob meni kliče reševalce.....muc me tolaži da naj se držim in da je rešilc že na poti...bolečin ne čutim...žejen sem....vroče mi je......faaak...staknem čelado in pred tem zatrdim da je glava cela.....adrenalin nabija maximalno.....kličem domov mamo s svojim telefonom.....čao mami rečem......imel sm nesrečo na gorjancih...(skoraj pade skupaj od slišanega)...ne sekiraj se pravim...nič mi ni sm noge mam polomlene ....kolegi so ob meni in rešilec je na poti.....prekine me njen jok in stokanje sinko nočem te zgubit...drži se...pridem k tebi.......rešilec je že tle ......dobim par inekcij.....razrežejo mi zgornji del kombinezona....poln sm cevkic...infuzija že teče.....dajo me na nosila..še pred tem napihnejo tisto stvar okoli mene zaradi možnih poškodb hrbtenice......
nalagajo me v rešilca.....v daljavi zagledam motor.....ajooooj...ni ga.....na pol je šel ampak to zdj tud ni bitno.....
prpeljejo me v bolnico ......tukaj se moj film ustavi........zbudim se naslednji dan v šok sobi......poln cevk,infuzija ena..druga tretja.....v ustih cevka za dihanje....nemorem govorit...... pogledam noge....faaaaak sami fixaterji.....polno železja na zunanji strani...nemorem jih premikat..niti prsta na nogi......
fak pa kako se lahko to zgodi meni????
gledam okoli sebe....sami aparati....vse piska...same lučke...umetna pljuča vidim tam ko harmonika se raztegujejo gor in dol....ne me jebat....v bolnici sm...nemorem dohajat dogajanja okoli sebe.....planem v jok.....jokam derem se zakaj???? zakaj glih jst.....
odprejo se vrata zagledam ateta mamo in sestro.....vsi bledi,zajokani,,.,....predejo k meni.....še vedno jokam solze mi lijejo.....govorit nemorem....zaradi cevk....nekak jim dopovem naj mi dajo list in svinčnik da jih vsaj uno osnovno vprašam....
dobim kemik in z nekimi hieroglifi in tresočo roko napišem ....POVEJTE MI PO PRAVICI KK HUDO JE Z MANO....??? mama plane v jok,sestra prav tako....ate vidim da zadržuje solze...DAMJAN HUDO JE ,so prve besede.....DIAGNOZA: 10 zlomov na obeh nogah in 80% izgubljene krvi....PRAVIJO DA SM SREČEN DA SEM SPLOH ŽIV,SAJ MI JE ČEZ ODPRTE ZLOME KRI DOBESEDNO ODTEKLA......stisne me.....nemorem .....pa zakaj.....gledajo me nepremičnega.....mene ki sm bil vedno tk energičen nasmejan......nemorem nič...ležim....umiram skorajda......samo najbližji smejo k meni......eni so se malo prešvercali.....cele dneve ležim.....na hrbtu...premikat se nesmem....kaj bi dal da lahko spim na trebuhu tako kot vedno....huh mission imposible......dan za dnem jokam ...premlevam stvari.....mama je vsak dan pri meni ,me tolaži in vzpodbuja.....pride dan ko prvič vidim nekoga ki sm ga bil najbolj vesel....DEJAN....in njegova sabina......o dejan ko bi znal kk sm bil vesel da te vidim.....morda se spomneš da sm začnu jokat ko sm te zagledal....kulk vsega smo skupaj preživeli.....sekunda pa bi šlo vse......sabini je blo itak od vsega slabo ko me je tam vidla tk da so hitro šli.....dnevi so minevali.....kmalu je prišla marjana....moja najboljša prijatlca iz novega mesta....nemorem opisat kk sm bil vesel da jo vidim.....tud z njo sm marsikaj lepega preživel....na tuniong showe z njo hodu....v novem mestu smo se dobivali na portovalu...mi avtomobilski zanesenjaki....predelovalci.....jao marjana še danes mi stojiš ob strani......po mesecu dni so me premestili na intenzivno nego....nato pa na urologijo v samico ker sem fasal uno bedno bakterijo imenovano MRSA.....huda zadeva......za mano je že 7 težkih operacij.....dnevi minevajo.....vsak dan sem obkrožen z kopico tistih pravih prijateljev ki mi pomenjo vse na svetu......dnevi so dolgi kot še nikoli......vse se vleče.......vsak dan najmanj 2x jokam......dnevno dobivam obiske da je bila že soba premajhna.od sorodnikov prijateljev,znancev.....do divje jage.....fanti so z mano od prvega dne....BENI,KAJA,HENRY,BUNKC,IVANETIČ,TEKAVEC,MAL- I BUNKC.......NEMOREM VAM POVEDAT KAJ MI POMENTE.......kulk ste mi takrat v bolnici pomenli.......hvala je premalo.....vesel sm da sm živ in da sm danes obkrožen z vami.....saj ste res zlata vredni.......
po 10 operacijah.......cca 40 uram pod narkozo ,čez 200 šivov na nogah (prešteto),po 3 mesecih zapustim bolnico......na vozičku....invalidskem.....groza...........nemoč- en.....
No evo me končno sm doma......domača hrana...ljudje,ambient.....mater v bolnici sm shujšal 15 kil.....a že prej so vsi rekli da sm ko glista....heheh
vglavenm,iti na wc je zame še vedno nekaj nepredstavljivega....nekaj česar ne zmorem....lulam v račko,kakam v kahlico.....ko malo dete...za odvoz odpadkov skrbi mama...tako kot 22 let nazaj.....ljudje to je nepredstavljivo.....pri teh letih nemoreš osnovnih stvari delat ....faaaaak
po 14 doma preživelih dnevih me napotijo v dolenjske toplice na rehabilitacijo.....
huh tam se je začelo najbolj grozno in mukotrpno delo v mojem življenju......POSTAVLJANJE NAZAJ NA NOGE......
vsak dan imam do 8 fizioterapij......vsi so prijazni sam moje noge ne....vse me boli,imam občutek da mi bojo noge odpadle .....kriza......ne mine dan da vsaj dvakrat ne jočem in se sprašujem zakaj je življenje tako kruto.....
pride dan ko prvič smem stopiti na svoje noge.....huh celo noč pred tem ne spim.....nemorem....navdušenje in vse ostalo.....zjutraj se zbudim.....opravim s fizioterapijami in okrog 10 pridejo 3 fizioterapevtke z hojco (to je tista zadeva ki jo stari ljudje potiskajo pred sabo).....one pripravljene da shodim jst vsebolj dvomim vase......
pripravljam se kot bolha srat.....probam vstat.....negre.....sam na rit me vleče...mišice čist artrofirane....negre in negre......zlomim se jočem kot dž.....izgubljam upanje da bom še kdaj shodu......ob meni je vedno PETRA.....Brunerjeva...dela gor v toplicah....drgač črnomaljka....ona je res videla moje prve korake in me vedno spodbujala...me bodrila....tolažla.....brisala solze...dobesedno....Petra hvala ti....ful.smrk smrk
po 4 tednih v toplicah naredim prve pametne korake.....tam okol 20 jih je blo...s hojco....znoj teče z mene....ne me jebat....včasih sm preteku 6 kilometrov dnevno...danes nemorem narediti 20 korakov.....hodniki v toplicah so neskončno dolgi.....ampak trmast kot bik pozabim na bolečine in navse slabe stvari......počasi grem naprej....
prvič po dolgem času sedim na straniščni školjki,pa še to sta me mogle dve sestre zvlečt gor.....lulam še vedno v račko.....saj sm še vedno na vozičku......
po 6 tednih zdravilišča me odpustijo domov......hoja z berglami je še vedno misija nemogoče.....desna noga iztegnjena......huh na začetku še vedno ampak gre na bolje.......sama misel na vse me spravlja v jok in bedo....
doma preživim slaba 2 tedna....nato rehabilitacijo nadaljujem v centru za rehabilitacijo soča v ljubljani.....
ustanova kjer vidiš kaj ti pomeni življenje.....ko sem prišel gor sm spoznal da sm vbistvu med vsemi jst še najmanj bogi.......ljudje brez roke,brez obeh,brez nog,duševno moteni,.....stari,mladi...otroci...ojoj....zakaj..- ....zakaj je to tako kruto okoli nas?
spoznam veliko prijateljev......žrtve prometnih nesreč,padcev,kapi......šokira me to da so to vse ljudje ki so mladi,zelo mladi.......od 2 let pa naprej......groza....
začenjam z rehabilitacijo.......
dobesedno ne poznajo milosti......ne vejo kaj pomeni nemorem,neznam,nebom.........boli me......tega tam ni......po enem tednu že stojim na berglah......poudarek je na stojim.....dan za dnem naredim korak več na poti do uspeha...........čez vikend sm doma.....čez tedn terapije,bazen,fitness.....vse da pridem k sebi......po 4 tednih že hodim...faaaaaaaak....hodim.......z berglami....na kratke razdalje.....maximalno dve razdalje hodnika......huh že to je dosti.....
tedni minevajo jst pa sm vse boljši.....wauuuuuuu tud lulam že lahko stoje......lahko grem normalno na wc......lahk spim na trebuhu...na boku......moje stanje se izboljšuje....
po 9 tednih v soči me odpustijo domov.......
hodim brez problema sicer z berglami ampak glede na poškodbe sm srečen da vsaj to lahko in da nism priklenjen na voziček saj ko včasih razmišljam če bi bil primoran ostati na vozičku bi raje izbral smrt.......
zdj sm doma že 2 meseca.....zame več ni ovir.....hodim.....še vedno z berglami.....stopnice mi ne delajo težav......edino avta še nemorem vozit ker še čakam na 11 operacijo v februarju pa 2-3 me čakata po tem....ja prav ste prebrali 10 jih je blo do sedaj.....viličarja pa že veselo furam
pa vsi me kurcajo da prehitro hodim....to morm nadoknadit za vse nazaj preležano in presedeno...
bolečin ne čutim...tudi ko se vreme menja ne...in to mi je všeč...naj tako ostane..........
to bi blo skoraj vse kar se moje življenske izkušnje tiče.......
mejte se radi,cenite to kar vam je dano.....
pa v edite da nebi nikomur privošču tega kar se je zgodilo meni...niti najhujšemu sovražniku ne.....
pa še za lažjo predstavo stanje obeh nog:
bila je sobota.zjutraj sm se vstal okrog osmih,najprej odšel v kopalnico naredil par jutranjih opravil in se počasi spravil k zajtrku.po zajtrku seveda se odpravu k svoji zakratni največji ljubezni....zeleni ninji...kawasakijevi.....1200 kubični....huh ko se samo spomnem kk je bla lepa....vglavnem dam jo na stojalo,porabim pol stelexa in eno veliko rolo papirja...mora da se šajna....preverim še olje in namažem ketno da bo vse tip top in pripravljeno na vožnjo......medtem me kliče kolega igor in pove da je zvečer fešta pri rusu...ma kao rojstn dan in treba proslavit....si mislim ok super spet bomo pametno porabili sobotno popoldne ki se bo hitro prevesilo v noč....maaajka..že razmišljam kaj mu treba kupit da nebom pršu glih praznih rok...no vsaj ena buteljka more bit..glih končam vse v zvezi z motorjem ko me mama kliče na kosilo..si mislim o super evo pojem pol pa akcija na motor pa kak krog naredit...med kosilom kliče Bunkec in pravi da je ob 14.00 zbor pred tic tacom.....super si mislim spet se zberemo stara klapa na kupu....evo sm že v kombinezonu,čelada je že zapeta sedim na motorju.natikam rokavice,pomaham mami da grem in že se peljem novim dogodivščinam naproti.pred ciljem se še vstavim na omv-ju in natankam polnega....pitaj boga kakšna bo naša destinacija si mislim...prispem pred tic tac...vidim vsi so tam....bunkc,beni,cobra,muc,alen.....ok po popiti pijački odrinemo proti gorjancem....sonček sveti,da nas malo greje ampak še vedno ni tisto pravo vreme za uživancijo....ipak smo 15 marca....prispemo v novo mesto in se vsidramo v atmosferi zravn novega tuša.....spet debata....motorji,pa motorji,pa o motorjih pa grobnik.....moška zasedba bajkerjev pač......beni nas pumpa z veliko mero adrenalina kk on to na grobniku mi pa vsi ko mačke okrog vrele kaše gledamo in ga požiramo ...besede no.....počasi odrinemo,naredimo še krog po novem mestu in se počasi začnemo vračat proti črnomlju saj je naslednja destinacija zopet tic tac,malo me je pa tudi ura preganjala saj se spomnem da grem zvečer na rojstni dan k rusu....weee komaj čakam......poganjci so že za nami peljemo se proti gorjancem.ovinke kar požiramo pred sabo,čeprav z rezervo,saj asfalt še vedno nima tiste prave temperature....pridemo do "fajfe" in počasi nadaljujemo proti metliki.......predse spustim dva ki sta vozila za mano saj mi nekak ni blo kul da mi nekdo za vrat diha tisti dan....peljemo dalje levi ovinek...pripravim se za vstop,zmanjšam gas,pogledam na števec,igla se suče nekje na 120 km/h.pridem do ovinka,nagnem motor nakar na sredi ovinka zagledam.......faaaaaak mastno na cesti....kaj zdj???sekunda odločitve....zravnam motor.....zapeljem čez madež.....prepozno......krmilo zabije v desno zadnji konc odnese.....faaaaak natla grem......neeeeeeeee...skale pred mano z desne....letim naravnost..neeeeeee......tema.....konec filma..........................ni me........tišina....tema še vedno na očeh...počasi se mi vrača sluh ....slišim motorje...slišim nekdo kriči damjan damjan........vid se mi vrača.....prihajam k sebi...ležim na hrbtu nad mano krošnje dreves........premaknem glavo vidim prijatelji tečejo k meni....aha poznam jih.....alen,muc.....huh si mislim ok glava je cela....pogledam roke....premaknem levo desno...huh roke so cele........premaknem telo...probam malo levo desno....huh hrbet je cel si mislim.........fak pogledam noge.......hmmmmm...noge.....ajoj.....lahko bi si z zobmi zavezal vezalke na desni nogi.....stopalo imam na prsih...leva stoji po svoje.....faaaak ne to ni res sanjam......daj damjan zbudi se si mislim.....pridem do spoznanja da to niso sanje.....alen kleči ob meni kliče reševalce.....muc me tolaži da naj se držim in da je rešilc že na poti...bolečin ne čutim...žejen sem....vroče mi je......faaak...staknem čelado in pred tem zatrdim da je glava cela.....adrenalin nabija maximalno.....kličem domov mamo s svojim telefonom.....čao mami rečem......imel sm nesrečo na gorjancih...(skoraj pade skupaj od slišanega)...ne sekiraj se pravim...nič mi ni sm noge mam polomlene ....kolegi so ob meni in rešilec je na poti.....prekine me njen jok in stokanje sinko nočem te zgubit...drži se...pridem k tebi.......rešilec je že tle ......dobim par inekcij.....razrežejo mi zgornji del kombinezona....poln sm cevkic...infuzija že teče.....dajo me na nosila..še pred tem napihnejo tisto stvar okoli mene zaradi možnih poškodb hrbtenice......
nalagajo me v rešilca.....v daljavi zagledam motor.....ajooooj...ni ga.....na pol je šel ampak to zdj tud ni bitno.....
prpeljejo me v bolnico ......tukaj se moj film ustavi........zbudim se naslednji dan v šok sobi......poln cevk,infuzija ena..druga tretja.....v ustih cevka za dihanje....nemorem govorit...... pogledam noge....faaaaak sami fixaterji.....polno železja na zunanji strani...nemorem jih premikat..niti prsta na nogi......
fak pa kako se lahko to zgodi meni????
gledam okoli sebe....sami aparati....vse piska...same lučke...umetna pljuča vidim tam ko harmonika se raztegujejo gor in dol....ne me jebat....v bolnici sm...nemorem dohajat dogajanja okoli sebe.....planem v jok.....jokam derem se zakaj???? zakaj glih jst.....
odprejo se vrata zagledam ateta mamo in sestro.....vsi bledi,zajokani,,.,....predejo k meni.....še vedno jokam solze mi lijejo.....govorit nemorem....zaradi cevk....nekak jim dopovem naj mi dajo list in svinčnik da jih vsaj uno osnovno vprašam....
dobim kemik in z nekimi hieroglifi in tresočo roko napišem ....POVEJTE MI PO PRAVICI KK HUDO JE Z MANO....??? mama plane v jok,sestra prav tako....ate vidim da zadržuje solze...DAMJAN HUDO JE ,so prve besede.....DIAGNOZA: 10 zlomov na obeh nogah in 80% izgubljene krvi....PRAVIJO DA SM SREČEN DA SEM SPLOH ŽIV,SAJ MI JE ČEZ ODPRTE ZLOME KRI DOBESEDNO ODTEKLA......stisne me.....nemorem .....pa zakaj.....gledajo me nepremičnega.....mene ki sm bil vedno tk energičen nasmejan......nemorem nič...ležim....umiram skorajda......samo najbližji smejo k meni......eni so se malo prešvercali.....cele dneve ležim.....na hrbtu...premikat se nesmem....kaj bi dal da lahko spim na trebuhu tako kot vedno....huh mission imposible......dan za dnem jokam ...premlevam stvari.....mama je vsak dan pri meni ,me tolaži in vzpodbuja.....pride dan ko prvič vidim nekoga ki sm ga bil najbolj vesel....DEJAN....in njegova sabina......o dejan ko bi znal kk sm bil vesel da te vidim.....morda se spomneš da sm začnu jokat ko sm te zagledal....kulk vsega smo skupaj preživeli.....sekunda pa bi šlo vse......sabini je blo itak od vsega slabo ko me je tam vidla tk da so hitro šli.....dnevi so minevali.....kmalu je prišla marjana....moja najboljša prijatlca iz novega mesta....nemorem opisat kk sm bil vesel da jo vidim.....tud z njo sm marsikaj lepega preživel....na tuniong showe z njo hodu....v novem mestu smo se dobivali na portovalu...mi avtomobilski zanesenjaki....predelovalci.....jao marjana še danes mi stojiš ob strani......po mesecu dni so me premestili na intenzivno nego....nato pa na urologijo v samico ker sem fasal uno bedno bakterijo imenovano MRSA.....huda zadeva......za mano je že 7 težkih operacij.....dnevi minevajo.....vsak dan sem obkrožen z kopico tistih pravih prijateljev ki mi pomenjo vse na svetu......dnevi so dolgi kot še nikoli......vse se vleče.......vsak dan najmanj 2x jokam......dnevno dobivam obiske da je bila že soba premajhna.od sorodnikov prijateljev,znancev.....do divje jage.....fanti so z mano od prvega dne....BENI,KAJA,HENRY,BUNKC,IVANETIČ,TEKAVEC,MAL- I BUNKC.......NEMOREM VAM POVEDAT KAJ MI POMENTE.......kulk ste mi takrat v bolnici pomenli.......hvala je premalo.....vesel sm da sm živ in da sm danes obkrožen z vami.....saj ste res zlata vredni.......
po 10 operacijah.......cca 40 uram pod narkozo ,čez 200 šivov na nogah (prešteto),po 3 mesecih zapustim bolnico......na vozičku....invalidskem.....groza...........nemoč- en.....
No evo me končno sm doma......domača hrana...ljudje,ambient.....mater v bolnici sm shujšal 15 kil.....a že prej so vsi rekli da sm ko glista....heheh
vglavenm,iti na wc je zame še vedno nekaj nepredstavljivega....nekaj česar ne zmorem....lulam v račko,kakam v kahlico.....ko malo dete...za odvoz odpadkov skrbi mama...tako kot 22 let nazaj.....ljudje to je nepredstavljivo.....pri teh letih nemoreš osnovnih stvari delat ....faaaaak
po 14 doma preživelih dnevih me napotijo v dolenjske toplice na rehabilitacijo.....
huh tam se je začelo najbolj grozno in mukotrpno delo v mojem življenju......POSTAVLJANJE NAZAJ NA NOGE......
vsak dan imam do 8 fizioterapij......vsi so prijazni sam moje noge ne....vse me boli,imam občutek da mi bojo noge odpadle .....kriza......ne mine dan da vsaj dvakrat ne jočem in se sprašujem zakaj je življenje tako kruto.....
pride dan ko prvič smem stopiti na svoje noge.....huh celo noč pred tem ne spim.....nemorem....navdušenje in vse ostalo.....zjutraj se zbudim.....opravim s fizioterapijami in okrog 10 pridejo 3 fizioterapevtke z hojco (to je tista zadeva ki jo stari ljudje potiskajo pred sabo).....one pripravljene da shodim jst vsebolj dvomim vase......
pripravljam se kot bolha srat.....probam vstat.....negre.....sam na rit me vleče...mišice čist artrofirane....negre in negre......zlomim se jočem kot dž.....izgubljam upanje da bom še kdaj shodu......ob meni je vedno PETRA.....Brunerjeva...dela gor v toplicah....drgač črnomaljka....ona je res videla moje prve korake in me vedno spodbujala...me bodrila....tolažla.....brisala solze...dobesedno....Petra hvala ti....ful.smrk smrk
po 4 tednih v toplicah naredim prve pametne korake.....tam okol 20 jih je blo...s hojco....znoj teče z mene....ne me jebat....včasih sm preteku 6 kilometrov dnevno...danes nemorem narediti 20 korakov.....hodniki v toplicah so neskončno dolgi.....ampak trmast kot bik pozabim na bolečine in navse slabe stvari......počasi grem naprej....
prvič po dolgem času sedim na straniščni školjki,pa še to sta me mogle dve sestre zvlečt gor.....lulam še vedno v račko.....saj sm še vedno na vozičku......
po 6 tednih zdravilišča me odpustijo domov......hoja z berglami je še vedno misija nemogoče.....desna noga iztegnjena......huh na začetku še vedno ampak gre na bolje.......sama misel na vse me spravlja v jok in bedo....
doma preživim slaba 2 tedna....nato rehabilitacijo nadaljujem v centru za rehabilitacijo soča v ljubljani.....
ustanova kjer vidiš kaj ti pomeni življenje.....ko sem prišel gor sm spoznal da sm vbistvu med vsemi jst še najmanj bogi.......ljudje brez roke,brez obeh,brez nog,duševno moteni,.....stari,mladi...otroci...ojoj....zakaj..- ....zakaj je to tako kruto okoli nas?
spoznam veliko prijateljev......žrtve prometnih nesreč,padcev,kapi......šokira me to da so to vse ljudje ki so mladi,zelo mladi.......od 2 let pa naprej......groza....
začenjam z rehabilitacijo.......
dobesedno ne poznajo milosti......ne vejo kaj pomeni nemorem,neznam,nebom.........boli me......tega tam ni......po enem tednu že stojim na berglah......poudarek je na stojim.....dan za dnem naredim korak več na poti do uspeha...........čez vikend sm doma.....čez tedn terapije,bazen,fitness.....vse da pridem k sebi......po 4 tednih že hodim...faaaaaaaak....hodim.......z berglami....na kratke razdalje.....maximalno dve razdalje hodnika......huh že to je dosti.....
tedni minevajo jst pa sm vse boljši.....wauuuuuuu tud lulam že lahko stoje......lahko grem normalno na wc......lahk spim na trebuhu...na boku......moje stanje se izboljšuje....
po 9 tednih v soči me odpustijo domov.......
hodim brez problema sicer z berglami ampak glede na poškodbe sm srečen da vsaj to lahko in da nism priklenjen na voziček saj ko včasih razmišljam če bi bil primoran ostati na vozičku bi raje izbral smrt.......
zdj sm doma že 2 meseca.....zame več ni ovir.....hodim.....še vedno z berglami.....stopnice mi ne delajo težav......edino avta še nemorem vozit ker še čakam na 11 operacijo v februarju pa 2-3 me čakata po tem....ja prav ste prebrali 10 jih je blo do sedaj.....viličarja pa že veselo furam
pa vsi me kurcajo da prehitro hodim....to morm nadoknadit za vse nazaj preležano in presedeno...
bolečin ne čutim...tudi ko se vreme menja ne...in to mi je všeč...naj tako ostane..........
to bi blo skoraj vse kar se moje življenske izkušnje tiče.......
mejte se radi,cenite to kar vam je dano.....
pa v edite da nebi nikomur privošču tega kar se je zgodilo meni...niti najhujšemu sovražniku ne.....
pa še za lažjo predstavo stanje obeh nog:
Zgleda še kako resnično.
Fak, ko sem tisto prebral, da imaš stopalo na prsih me je prav zvilo 
Meni so prav solze pritekle na oči, ko sem prebral tisto, ko si poklical mamo 
