Pozdrav zopet iz Slovenije, potovanje je kot vedno hitro minilo in sedaj je čas, da malce uredim spomine.
Pa nadaljujmo s potopisom, tretji dan potovanja je bil med najbolj zanimivimi, prevozili smo preko 600km, od tega tudi kakšnih 20km makadama.:
V ponedeljek (prispeli smo v soboto zvečer) smo imeli v načrtu jutranji obisk Alabam hills, pokrajine med Dolino smrti in gorsko verigo Sierra Nevada, točno pod Mt. Whitney-em, s 4421m najvišjim vrhom osrednjih ZDA (brez Aljaske in Havajev). V tej pokrajini so posneli tudi veliko vesternov, zato se tudi cesta po njej imenuje Movie Road, so pa od naši generaciji bolj znanih filmov tukaj snemali dele Gladia-torja in večino filma Maverick (z Melom Gibsonom in Jodie Foster). Popoldne pa sem hotel poizkusiti strmine enega najboljših ameriških smučišč, Mammoth Mountain.
Dan se je začel z lepim sončnim vzhodom, le veter iz preteklega dne se je le malenkost umiril tako da smo opustili načrte za daljše družinske pohode in smo si ogledali le avtu bližje lokacije, kot je t.i. Miss Alabama
in dva kamnita loka, skozi katera se lepo vidi Mt.. Whitney.
Dodatno smo še malo potestirali avtek na peščenih in kamnitih cestah – prve od dobrih 100km makadama na tej poti je prenesel brez problema.
Nato smo se odpravili proti severu vzporedno z mogočno gorsko verigo Sierre Nevade, čez katero več kot 300km ni nobenega prelaza (pozimi, to pomeni tukaj od oktobra do julija, pa še skoraj 150km več) , saj praktično nikjer ni nižja od 4000m. Začeli smo se približevati temnim oblakom in najprej je začelo rahlo deževati, kmalu pa tudi snežiti. Dolina je tukaj namreč precej visoko, okoli 2000m, z občasnimi prelazi do cca 2500m, cesta pa je večino časa skoraj povsem ravna štiripasovnica, po kateri se sicer precej redek promet vozi okoli 70-75mph = 110-120kmh.
Ker za sneg in veter s seboj nisem imel primerne opreme, sem misel na smučanje hitro opusti, tako da smo se odpeljali naprej proti Mono Lake-u. Od daleč je izgledalo, da je vreme ob jezeru boljše,
a ko smo se pripeljali do obale, se je začel pravi znežni metež in ni nam preostalo drugega kot da smo se obrnili in odpeljali naprej. Od jezera proti glavni cesti smo se vrnili po isti cesti kot smo prišli, a s to razliko, da je v teh 15 min na prej povsem suhi cesti zdaj bilo več kot 10cm snega!!
Kaj zdaj? Nič, gremo še naprej, smo se odločilo, poskusimo še srečo pri kraju Bodie, verjetno najbolje ohranjenem t.i. ghost town-u v Ameriki, ki sva ga hotela obiskati že pred 6-imi leti, a je bila takrat cesta zaradi snega zaprta. Tokrat sva na internetu brala, da so cesto pred tremi dnevi uradno odprli, tako da sva upala, da nama bo tokrat le uspelo.
Po naslednjem prelazu se je začelo jasniti in na odcepu iz glavne ceste smo imeli celo sonce. A Bodie je od glavne ceste oddaljen še 20km, od tega je zadnjih 5km makadamskih, kraj pa leži na nadmorski višini 2550m. Dlje kot smo se peljali, temneje je postajalo in na začetku makadama je zopet začel padati sneg, slabe 3km pred krajem pa je bila čez cesto postavljena še zapornica.
Doživeli smo nov snežni vihar in pri taki nadmorski višini in tako daleč od civilizacije se ni ravno za hecat, tako da sva misel o peš pohodu hitro izključila in smo se raje hitro obrnili ter se zapeljali nazaj v dolino, da nas slučajno ne zamede. Čeprav je bilo za naslednji dan napovedano lepše vreme pa se nama ni dalo čakati tukaj, saj je bila ura šele 14:00, tako da smo se odpeljali v naslednji večji kraj Reno, mali »Las Vegas«, kjer smo sicer načrtovali nočitev za naslednjo noč. Tam nas je seveda pričakalo sonce,
v hotelu pa smo se uspeli dogovoriti, da prestavimo nočitev za en dan naprej (kar je sicer stalo 2$, tako da je bila celotna cena nočitve 32$, kar ok za hotel s 3*). Jaz sem še malo skočil poslikat glavno mestno ulico, nato pa v igralnici prislužil 50$ (in tri piva, ki ti jih brezplačno nosijo hostese) in dolg dan se je vendarle uspešno končal.
:
drugi pa gremo spet v dalmacijo 
