Tukaj sem začel tole zgodbo pa je fer da je tudi končam....


Šoferska zgodba

Življenje je vedno dražje in z ženo razmišljava kako naj povečava prihodke. Kakšno preveč zahtevno šolo pa res ne mislim delat, nimam ne časa ne denarja. Vedno sem razmišljal o tem da grem tovornjak voziti, baje zaslužijo še enkrat več kot jaz v gostinstvu. Malo sem se že naveličal gostinstva in tudi raznorazne alergije me preganjajo. Kaj narediti? Nekaj je treba…
Bova prodala golfa pa del denarja vložila v moj izpit, del pa bova dala za polog in si kupila novega….ja, tako bova naredila.

Nekje marca 2007 je odločitev padla. Maja 2007 pa že delam zdravniško, sploh ni poceni (120 €). Prijavim se na izpit in komaj čakam da se znebim picerije in tistega pulta. Naporno je, zelo naporno in jaz tudi nisem več tako mlad, nekaj moram narediti. Tovornjak voziti je, ja lažje, to pa sploh ni vprašanje, lažje mi bo in zaslužil bom še enkrat več. Imajo baje minimalno 2000 € plače, to je super! Bom že potrpel in preživel to da me ne bo doma teden ali več, se bom že navadil.

Izpit traja 4 mesec in pol. Septembra naredim še NPK, tudi precej denarja je bilo treba za to (250 €), ma, saj bo …bom že preživel.
Sredi oktobra pa imam vse!
Najbolj srečen človek sem.
Takoj pišem prošnje in optimistično grem naprej. Voznike baje ful rabijo in bom lahko izbiral katerega delodajalca bom izbral.
Odločim se da ne bom preveč prošenj pisal, bo dovolj pet, sam da jaz začnem…
Prvo razočaranje je da, noben ne odgovarja na prošnje, tudi noben ne kliče….hmm, čudno, zelo čudno…

Ok, poiščem še več potencijalnih delodajalcev in pošiljam prošnje naprej, tudi kličem….«brez izkušenj ste, dajte raje poklicat čez kakšen mesec ko boste že kaj imeli« mi večinoma odgovarjajo po telefonu. »Mi rabimo, ampak nimate izkušenj …a veste, to je problem«

Že takoj ugotovim da v tem poklicu sploh ni pomanjkanje voznikov.
Pomanjkanje IZKUŠENIH voznikov je!
Avtošole bi morale proizvajati vsaj dve leti izkušene voznike, ker tisto kar se tam naučimo ni dovolj in takšne noben ne rabi.
Predlagam da so avtošole istočasno še transportna podjetja in da kandidati dobijo izpit šele po dveletni praksi v mednarodnem prometu.
To je rešitev, definitivno!

Končno odgovor po elektronski pošti. Veseli jih da sem se odločil za ta poklic in da rabijo voznike. Po kratkem premisleku se odločim in grem na pogovor, takoj zatem pišem še enkrat in prosim za konkreten odgovor na naslednja vprašanja:
-ali me boste zaposlili s 1. 12
-koliko znaša plača v času uvajanja
-kam bi vozil
-koliko znaša plača po končanem uvajanju


Odgovor:
Z delom bi lahko pričeli 01.12.2007. Plača v času uvajanja bi znašala 210 Eur-ov na delovni teden. Vozili bi iste relacije kot vsi ostali vozniki Nemčija, Francija, Belgija, Nizozemska, Danska, Avstrija, včasih pa tudi Češka in Slovaška.
Po končanem uvajanju, bi plača znašala 14% od ustvarjenega prometa + 75 Eur vikend (plača pri dosedanjih vozniki se giblje od 1400 - 2000 Eur).

To je v redu, sem kar zadovoljen. Glede na to da je edini ki me je pripravljen vzeti v službo. Tega, seveda nikomur ne povem, naj mislijo da imam še ponudb in da sem se pač odločil za njih.

Sledi tri tedne uvajanja z izkušenim voznikom in cirka 3 leta starim tovornjakom. Voziva izmenično. Francija, Nemčija, Avstrija, Italija, Danska. Mi je že bolj jasno kako gre vse skupaj. Jezik ni tak problem, tudi moj mentor ni nič boljši glede tega. Se pač sporazumevaš z rokami, malo nemščine, malo angleščine pa gre.
Z uvajanjem zaključiva pred Božičem, zadolžim tovornjak ki je precej starejši in vse je drugače. Se bom že navadil…nisem niti pričakoval kaj novejšega, saj sem nov in neizkušen voznik.
Pričakoval sem pa človeka dostojno kabino, kar tale niti približno ni bila. Še svinja bi se pritoževala nad čistočo. No ja, saj bom jaz to vse očistil, čas imam…..še dobro da so prazniki in da ne gremo na furo.
Sposodil sem si globinski sesalec in tri dni drgnil kabino, ker drugače ne bi mogel v tem spati in jesti. Vozim že lahko, to ni problem. Za kaj drugega je pa ta kabina nečloveška. To sem tudi šefu povedal. Ni se strinjal z mano, je rekel da ni tako umazana kot pravim.
Prvi naklad je nekje v Sloveniji. Gremo skupaj trije tovornjaki in sodelavci mi pomagajo z privezovanjem robe (gurtnanje) Zelo so presenečeni da z svojim mentorjem tri tedne nisva nič privezovala in da mi ni pokazal kako se to dela. No ja, kaj naj rečem….saj bo, ni to tak problem, prvič je zmeraj težko, potem pa gre lažje.

Po praznikih gremo (tudi trije tovornjaki) nekam v Avstrijo. Morajo me čakat ker moj tovornjak ni tako močen in skoz zaostajam.

Po prvi furi nadaljujem sam, tudi dva vikenda sem imel. Saj mi gre. Bilo je 5-6 kritičnih trenutkov kjer sem se komaj zvlekel, ampak uspelo mi je brez posledic. Vozim Francijo, Nemčijo, Avstrijo, Italijo, Madžarsko.
Na displeju tovornjaka vseskozi utripajo opozorila za raznorazne okvare. To je normalno, pravi šef, in mehaniki tudi. Mi pač nismo pooblaščeni servis in ne moremo teh opozoril zbrisat.
Vseskozi vem da ABS 100% ne dela. Kaj naj, saj bom jaz tudi enkrat dobil kakšen normalen tovornjak, se tolažim.

Vmes je bilo nekaj nemogočih naslovov, ki res niso bili primerni za polpriklopnika …misija nemogoče!
Imel sem srečanje tudi z avstrijsko policijo ki so mi pred karavanškim predorom našteli za 1500 € kazni zaradi tahografov.
Prosil sem jih za razumevanje, ker sem še nov v tem poslu in se učim. Ok, so rekli ….142 € bom dal pa bo. Še to nimam, sem rekel. Kličem šefa, on bo poslal pin za kartico pa bom plačal. Policaj pa noče slišat za kartico. Potem mu rečem da bo šef poslal, če bo slučajno kakšen drug tovornjak šel mimo.
Vmes pa eneparkrat prihaja k meni in zahteva denar. Mu pravim da nimam in da bom tukaj spal, da mi je čist vseeno.
Potem sprašuje, koliko imam? Imam 80 €, sem rekel. V redu, dajte kar imate pa bo. Napiše kazno za 70 € in grem.

Vmes pa težave z navigacijo. Noče delat če je priklopljena na napajanje. Dela samo na baterije. Tudi aparat za nemško cestnino je odpovedal. Poskušam jih prepričati da je z elektriko nekaj narobe. Napišem jim je cel kup okvar ki jih treba popraviti. Dajo mi še večjo kanto za ta čas dokler ne popravijo. Grem v Zagreb.
Alternator so baje zamenjali in zdaj dela. Ostale okvare so pa tudi preverili in pravijo da je tovornjak tehnično brezhiben. Tudi umazan, ker mehaniki so sposobni umazati celo kabino in jim je prav malo mar ker je to naša spalnica, kuhinja, dnevna soba…

Aparat za nemške cestnine pa moram popraviti na pooblaščenem servisu nekje v Nemčiji ali v Avstriji. Najdem servis, čakam 5 ur, tudi olje v motor sem moral doliti. Dobim nov aparat ki je delal naslednjih pet minut. Kličem šefa ki pravi da naj grem po vinjeto.
Grem po vinjeto, pokažejo mi neki »vinjetomat« ….jaoooo, kako se pa to uporablja? Prijazen sodelavec mi po telefonu razloži kako pridem do vinjete. Ok, še nekaj sem naučil…

Poskušam spet prepričati šefe da je z elektriko nekaj narobe in da je aparat za cestninjenje nov. Tudi navigacijo rabim ki bo delala.

Dobim novo navigacijsko napravo, še enkrat grem na servis za aparat. Spet gre 5 ur v nič. Tokrat pa aparat dela. Hvala bogu!
Par uric kasneje nekje okrog Stuttgarta menjalnik nekaj štrajka. Potem pa končno odpove in ne morem prestavljat. Vozim se 5-6 km z vklopljenimi utripalkami in končno pridem do parkinga. Šef pravi da naj grem še 25 km do servisa?! Kako? Saj ne dela?
Mu rečem da bom šel na njegovo odgovornost. Hvala bogu, mi je uspelo priti do servisa. Čakal sem 4 ure dokler servis niso zaprli. Tam sem spal. Zjutraj so prišli odpeljali tovornjak v delavnico, popravili in sem šel naprej.
Normalno, zamudil sem razklad in v Franciji čakal tri dni (petek, soboto, nedeljo)

Po slabem mesecu in pol mojega samostojnega šofiranja se zgodi nekaj kar sem najmanj pričakoval.

Karavanke – Salzburg, pred tunelom Tauern. Malo snega na cesti, prazen tovornjak, brez ABS-a in moja neizkušenost so bili krivi da sem zdrsnil in se zaletel v desni rob tunela. K sreči sem bil edini udeleženec v tej nesreči. Alkohola ni bilo, tudi tahograf je bil v redu…pač trenutek nepozornosti in kreš!

Nisem mogel verjeti? Moja prva nesreča na sploh.
Ne bom zdaj filozofiral kako sem nedolžen, je pa res da bi se z ABS-om in normalnimi zavorami mogoče izognil nesreči.

Pokličem šefa. Zanima jo ga samo podrobnosti nesreče in poškodbe tovornjaka. Niti z eno besedo mi ni dal vedeti da ga zanima kako je z mano.

Z policijo uredim vse potrebno, tovornjak so odvlekli na parking. Temperatura je pod ničlo. Vetrobransko steklo je razbito, sovoznikova vrata uničena in vse je odprto. V kabini mraz. Čakam 6 ur mehanike iz firme. Hvala bogu, vebasto je delal za silo, drugače bi zmrznil.

Pridejo mehaniki, in čutim da me sovražijo ker so mogli dodatno delat zaradi tega. Pomagam pri nalaganju tovornjaka. Svojo poškodovano prikolico vozim z drugim vlačilcem do Slovenije.

Drugi dan me šef šokira z informacijo da bom moral kriti polovico stroškov popravila tovornjaka. Bo pač trgal od plače. Pravi da tako starih avtomobilov nima kasko zavarovanih in da se ne splača.
Kaj naj, razočaran pristanem in se menimo naprej. En tovornjak je še na parkingu. Dobim papirje za Francijo in grem do tovornjaka. Vidim da je kabina grozno, ampak res grozno, nečloveško umazana. Ugotovim da še vebasto ne dela. Ne delajo niti luči merilnikov. Po noči sploh ne vidiš osnovnih podatkov med vožnjo. Nobene obvezne opreme ni noter.
Pol ure sem premišljeval in šel nazaj do šefa.
»Prosim, pa ne morete me s tem poslati tako daleč! Nečloveški je, niti vebasto ne dela… Prosim dajte mi nekaj po Sloveniji voziti, v tej kabini pa res ne morem spati.«

Potem sem dobil eno prikolico za 4 razklada. Del tovora (embalaža) je bil razmetana po vsej prikolici. Povedal se mu, da ne bo mislil da sem še za to kriv. Sploh ga ni zanimalo, nadrl me je in rekel da nima on časa za to.

In tisti dan zamudim četrti razklad v Krškem, ker sem zgubil skoraj dve uri da sem tisto embalažo pospravil in privezal.

Hotel je da bi spal dol, kar ni bilo v skladu z dogovorom. V tem kamionu jaz ne bom spal, sem rekel. Sem šel z štopom domov in tudi drugi dan na štop v Krško.

Isti dan sem imel en naklad (misija nemogoče) Na cesti so nakladali tako da so promet ustavili. Za obrniti tovornjak ni bilo šans. Možno da bi kakšen bolj izkušen to naredil brez posledic.
Meni je tudi uspelo, s tem da sem moral toliko zalomiti tovornjak da sem malo blatnik na zadnjih kolesih vlačilca skrivil. Pač, ni šlo drugače…

Po tem dogodku, mi šef pove da, če hočem sporazumno podpisati odpoved in da grem brez plače.
Seveda sem takoj šel inšpektorju za delo ki mi je rekel da plačo mora izplačati.

Klical sem tudi Dipl. Ing. cestnega prometa ki mi je rekel da nič ne podpisujem in da nima pravice zaračunati popravilo tovornjaka. Zato ima zavarovanje.

Na podlagi pogodbe o zaposlitvi sem že isti dan napisal odpoved in zahteval plačo.
Če pa on misli tožiti za nastalo škodo, ima vso pravico. Jaz se bom s tem ukvarjal kasneje. Plačo potrebujem za preživetje sebe in svoje družine.

Tudi slišala sva se po telefonu in je rekel da bo še premislil kako in kaj.

Ker ne on, ne jaz nisva ravno navdušena z sodišči, sva se zmenila da bo (že zaradi zakona) nakazal eno malenkost na moj račun, on pa ne bo zahteval denar za škodo.
Vrnil sem vse kar sem imel njihovega in dobil knjižico.

Sledi pošiljanje prošenj. Poslal sam jih najmanj 40. Dobil tri odgovora. Samo en pozitiven in sicer da naj se oglasim v njihovi pisarni. En me je tudi poklical in sem šel z njim na eno krajšo furo. Nič posebnega, takoj sem videl da tukaj ni kruha. Spoznal dva voznika te firme ki že dva meseca nista dobila plače. Oba razočarana in odvisna od vize.
Kličem najmanj 20 številk.
»Pokličite jutri«, pravijo…. »Seveda rabimo, dajte se prosim oglasiti pri nas«…in podobno.

Če vse skupaj povzamem….primitivizem ki ga jaz še doživel nisem.

Danes mi reče z prijaznim glasom da naj pridem in da rabijo voznike, jutri pa pridem in skoraj vsak si vzame pravico predavati mi marksizem in ne vem kaj še.

Ponavadi rečejo da ne rabijo zdaj in da se še slišimo.

En me je pustil čakat tri ure na dvorišču in sploh ni prišel.
En ki je 100 km stran od mojega doma je pa pozabil da je bil zmenjen z mano.
En pa, kot iz topa: »ne rabimo takšne ki po treh mesecih menjajo službo« …čeprav je pol ure nazaj po telefonu prijazno rekel da rabijo in da kar pridem.
En je pa včeraj rekel da naj pridem, danes se pa čudi ker sem prišel in mi reče mrtvo hladno: »ne, ne ….mi ne rabimo voznikov«
Ena firma ki se ukvarja z poštnimi pošiljkami in je sistem dela podoben špediciji mi je na razgovoru rekla da lahko začnem z 600 €. Vozil bi kombi…
Sem vprašal kje pa šoferji spijo. Je rekla da kar na sedežih?! Za 600 €?!
Voziš se po Evropi z kombijem in te 5-6 dni ni doma, a nimaš pogojev niti za spat?! In to za 600 €???? Neverjetno!?

Kdo se tukaj norca dela? Kdo pravi da voznikov manjka? Manjka jim zaradi tega, ker bi radi imeli presežek delovne sile in da bi lahko imeli voznike za 600 € na mesec. Zato je pomanjkanje voznikov!

Med vsemi temi delodajalci so bili tudi trije ki bi me takoj vzeli v službo in bi lahko takoj začel.
Ponujena plača je bila od 1200 do 1500 € z enako staro kanto kot sem je vozil pri bivšem delodajalcu.

Preden sem začel voziti sem v gostinstvu zaslužil od 900 do 1200 €

Vmes sem šel na kavo v mojo bivšo firmo ko sem še v gostinstvu delal. Poslovodja me je malo za šalo, malo za res vprašal če pridem nazaj ….da se kar odločim.
Niti nisem pomislil da je mislil čist za res. Potem je naključje hotelo da se je še direktor firme pojavil tam in sem ga vprašal kaj misli.
Je rekel da naj kar premislim in da on nima nič proti da pridem nazaj.

Tisti dan sem se moral odločiti katerem delodajalcu bom nesel delovno knjižico.

Glede na to da sem celi januar vozil in da sem samo dva ali tri dni bil doma, in da bi (če bi dobil plačo) zaslužil 1400 € se mi ni bilo težko odločiti.

Grem nazaj v gostinstvo.

Tistih 300 ali 400 evrov več v tem poklicu je absolutno premalo in se ne splača. Ogromno drugih stroškov je v tem poklicu in ni vredno za ta denar to delati!

Vse, ki to delajo že leta in nimajo več kot 2000 € plače, OBČUDUJEM in bolj spoštujem njihovo delo.

Eto…..ne vem zakaj sem to napisal, čutil sem da moram to narediti….
Preveč »internetnih« prijateljev in znancev me sprašuje kako mi gre in zakaj sem se tako odločil.

Tudi za vse ki se odločajo za ta poklic bo mogoče koristno.

Hvala ker (če) ste prebrali.

Lp