Ko zmagajo čustva: kako sem kupil skoraj 100 let star motor

cf07c5b5-a924-45c5-808a-2536c2f7b413

Zgodba se je pričela tkati konec januarja, ko sem na eni izmed spletnih dražbenih hiš opazil tega posebneža. Hitro sem pričel raziskovati, a nisem našel veliko podatkov. Radior je ostajal velika neznanka, a sem se kljub temu odločil za sodelovanje. Čeprav sem si določil najvišjo ceno, ki sem jo bil še pripravljen plačati, sem storil tipično začetniško napako. Ko se je dražba razvnela, je želja premagala razum. Na koncu sem bil zmagovalec, čakala me je pot na sever Nemčije.

Dolgo časa sem iskal “flat tank” motor

Pravzaprav je Radior izpolnjeval vse moje zahteve glede prihodnjega projekta. Zelo veliko sem iskal in želel marsikaj pripeljati domov, pa je vedno razum premagal željo in sem številne ideje tudi opustil. Med brskanjem po spletu sem bil vse bolj navdušen nad “flat tank” motorji, ki imajo rezervoar goriva v ravni posodi (in ne zaobljeni, kot je to postala stalnica kasneje). Obenem sem pogledoval skoraj izključno za motorji, izdelanimi pred letom 1930. Vsa okenca so bila ob Radiorju obkljukana, obenem pa je šlo za nedokončan projekt. Nikakor ne želim kupovati obnovljenih motorjev ali avtomobilov, saj je ravno proces obnove srž mojega hobija.

Tempo osebnih avtomobilov

Po nekaj telefonskih klicih, sem se s svojo polomljeno nemščino le dogovoril za prevzem. Prevoza tako redkega motorja pa nisem želel prepustiti tujim prevoznikom. Še bolj je na izvedbo vplivalo pojasnilo lastnika, da je do njegove hiše možno priti le peš. K sreči imajo pri Fordu kar nekaj dostavnikov, ki so primerni za prevoz motorja. Tokrat so mi na pomoč priskočili s svojim največjim tovornim kombijem. Malo sem se bal porabe goriva pri največji različici Transita, prav tako je imel nekaj pomislekov na sovoznikovem sedežu oče, ki mi je delal družbo na poti. A sva se strinjala, da bi se želela voziti po avtocestah Slovenije, Avstrije in Nemčije s hitrostjo, podobno avtomobilom.

Kljub temu, da sva sedela v dostavniku,  sem vozil s hitrostjo okoli 120 kilometri na uro. Na tako dolgi razdalji bi se sicer poraba z vožnjo 10 ali 20 kilometrov na uro manj zmanjšala za kakšen liter na prevoženih sto kilometrov, a bi tudi vožnja trajala ustrezno dlje. Zato sem bil pripravljen sprejeti kompromis in potlačil v podzavest, da so cene za liter dizla na avstrijskih in nemških avtocestah presegale dva evra na liter. Preden se vrnem k Radiorju in njegovi zgodbi, še omenim, da se je po dva tisoč kilometrih poraba ustavila pri 9,9 litra na sto kilometrov. Oče pa (kljub temu, da hitro izrazi mnenje, če ga kaj moti) pravzaprav celo pot ni negodoval nad udobjem sedenja. Celo priznal je, da se je bal, da bo na sovoznikovem sedežu bolj naporno.

Redek, redkejši, najredkejši

Ko sva varno privezala dragocen tovor in spremljajoče dele, sem se počutil zelo ponosno. Prvi pogled na motor je nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Komaj sem čakal, da ga pripeljem do doma in pričnem z delom (mimogrede, zdaj sicer čaka, da najprej zaključim Adlerja). A ko sem ga postavil v pisarno, se je pravo delo šele pričelo. Nikakor nisem našel kakšnih oprijemljivih informacij. Radior je bil v svojih časih zelo nišen francoski proizvajalec motorjev. Po več poskusih sem z dopisi različnim francoskim muzejem le prišel do gospoda Galleta, ki Radiorje pozna do najmanjše malenkosti. Hitro mi je razložil, glede na številko motorja in okvirja, da je bil moj Radior res izdelan leta 1927. Še več, povedal je, da so pri Radiorju samo tega leta izdelovali motorje s takšnim rezervoarjem in z britanskim motorjem J.A.P s prostornino 250 kubičnih centimetrov. Ni sicer vedel, koliko teh motorjev so izdelali tega leta, a naj bi jih bilo nekaj sto.

Do tukaj vse dobro … pa se je začelo zapletati pri zadnjem blatniku. Gallet ga vidi prvič, a dopušča možnost, da je tovarniški. Po še nekaj kontaktih se mi dozdeva, da bi ga res lahko naredili v tovarni v francoskem mestu Bourg en Bresse (nad Lyonom). Kvaliteta izdelave je enostavno predobra, da bi bil izdelan doma. Tudi merilec laka prikazuje enako debelino po celotnem zadnjem in prednjem blatniku. Ker je motor v prvotni, tovarniški barvni kombinaciji (razen rezervoarja goriva), se vse bolj zdi, da bi lahko šlo za enega izmed prototipov, čeprav so naslednje leto pri proizvajalcu spremenili podobo motorjev.

Ohraniti zgodbo, ki jo piše skoraj 100 let

Radior je leta 1904 ustanovil poslovnež Joseph Chapolard. V svoji prvi trgovini je pričel s prodajo in popravljanjem šivalnih strojev, motornih koles in avtomobilov. Zelo kmalu je ustanovil znamko Radior, kjer so sprva sestavljali kolesa in šivalne stroje. Leta 1911 se je zaradi hitre rasti preselil v večje prostore na avenijo Pierre Sémard in leta 1920 zagnal proizvodnjo v svoji prvi tovarni v Lyonu. Šele leta 1926 so pričeli izdelovati motorje in predstavili prvi Radior na pariškem avtosalonu. Prihodnje leto je razširil ponudbo motorjev, ki so jih dobavljali različnim domačim in tujim proizvajalcem. Kasneje so začeli izdelovati lastne motorje ter nadaljevali proizvodnjo vse do začetka 2. svetovne vojne. Tudi po vojni so nadaljevali z delom, a je velika konkurenca poskrbela za padec prodaje. Podjetje je propadlo leta 1956.

Moja naloga je ohraniti to zgodbo. Ohraniti “bojne rane”, ki si jih je pridobil od leta 1927, zadržati njegov edinstven videz. Obnoviti moram kolesa, menjalnik in še nekaj malenkosti. Najti moram originalen sedež in oba žarometa. Ob tako redkem motorju je to skoraj misija nemogoče. Si pa želim v letošnjem letu vsaj pridobiti vse potrebne informacije in mankajoče dele, da lahko v prihodnjem letu z Radiorjem naredim prve kilometre.

Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.