Sladkor v prahu
Ko se je pred slabimi štirimi leti na trgu pojavil Duster, Daciina interpretacija športno uporabnega vozila, se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Postal je namreč prvi model romunske znamke, ki je bil tudi največjim skeptikom vsaj malce všečen in bi vanj sedli celo sredi belega dne! In če so vse do tedaj Daciini avtomobili s svojo obliko vzburjali toliko kot namizni toaster »Elta«, pa je Duster s svojo zunanjostjo deloval bistveno bolj simpatično in osvežujoče. Saj je že s svojo robatostjo nakazoval, da v popolnem nasprotju s čedalje množičnejšo falango novodobnih »poženščenih« SUV-jev, z njim ni potrebno ravnati kot s predstavnicami nežnejšega spola v obdobju predmenstrualnega sindroma.
Po štirih letih ter po skorajda 850.000 prodanih Dusterjih (kar je skorajda trikrat več od vseh prodanih plošč skupine Čuki), so se Francozi letos odločili, da ga je potrebno vseeno malce osvežiti. Ker pa njegova zunanjost še nikakor ni potrebovala bolj drastičnih popravkov, so se Renaultovi »kuharji« odločili, da mu dodajo zgolj kakšne »cukrčke«, ki bi ga vsaj toliko polepšali kot rahel ščepec sladkorja v prahu na babičinih flancatih. Tako je po faceliftu pridobil sladostrastnejše strešne nosilce ter mikavnejšo sprednjo masko z več kroma, ki sedaj deluje še bolj nevarno. Pa četudi je slednja delovala že pred prenovo dovolj strahospoštljivo, kar je pred časom uradno potrdil tudi konzorcij Euro NCAP, ko je Dusterjevi maski podelil neslavno titulo »pešcem neprijazna«.
Čokolada v prahu
Francoski »kuharji« pa so se tokrat malce več časa pomudili v Dusterjevi notranjosti ter ga oplemenitili z nekaterimi domislicami. Tako bodo dosedanji vozniki Dusterja brž opazili drobcene ergonomske izboljšave, ki znajo razveseliti podobno kot nežen posip dišeče čokolade v prahu na kapučinu. Pa najsi gre za stikala električnega pomika stekel, ki so končno(!) nameščena na vratih, za manj »otročja« upravljala klimatske naprave, za dokaj uporabne predale na armaturni plošči ter nenazadnje tudi za zadnjo prtljažno polico s praktičnim utorom, ki nadomešča dosedanji rolo, ki je deloval vsaj tako ceneno kot babičin plastificiran namizni prt, potiskan z belimi marjeticami.
A brez skrbi, pri prenovi notranjosti nikakor niso pretiravali toliko, da bi kdorkoli zbolel za sladkorno boleznijo! S svojo preprosto notranjostjo, ki se še vedno ponaša z obilico trde, a trpežne plastike, romunski »džip« še vedno izkazuje, da je prvenstveno delovni stroj, pri katerem bi bila kakšna sodobna asistenčna novotarija toliko nujna kot navigacija Garmin v buldožerju.
A bi znala tokratna »čokolada v prahu« tudi malce zagreniti zaradi precej slabega voznikovega položaja za volanom (nenastavljiv volanski obroč po globini), kakor tudi zaradi podatka zunanje temperature, ki se uspešno skriva med ostalimi podatki potovalnega računalnika ter zaradi nekaterih ergonomskih reliktov, ki smo jih bili vajeni pred dvajsetimi leti v Renaultih (skrita hupa v obvolanski ročici). Še najbolj pa bo zagrenila ob dejstvu, da je potrebno za kolikor toliko »kulturno« opremljenega Dusterja dodatno seči v denarnico. Pa najsi gre za tolikšne samoumevnosti kot so tempomat z omejevalnikom hitrosti (155€), zadnji parkirni senzorji (205€) ter električni pomik zadnjih stekel (105€). Pri tem pa se lahko končna cena Dusterja že nevarno približuje tistim sferam, kjer je že moč najti kakšnega novodobnega ter ženinim očem prijetnejšega SUV-ja.
Vanilija v prahu
Po bankrotu romunske tovarne ARO, leta 2006, ki je bila specializirana za izdelavo terenskih vozil (njihov model ARO 10 je bil na nekaterih trgih celo poimenovan kot Dacia Duster), so našli Romuni kasneje v francoskem Dusterju edino dovolj poceni terensko alternativo, s katero se lahko sedaj dokaj uspešno prebijajo do najbolj od boga pozabljenih zaselkov v Transilvaniji. Pa četudi zaradi pomanjkanja reduktorja ne moremo govoriti o povsem klasičnem terencu. A slednjega vsaj malce nadomešča dokaj kratko izračunana prva prestava, kar bi sicer moralo povsem zadovoljiti 99% novodobnih Indiana Jonesov.
Vendar pa se je, za razliko od predpotopnega modela ARO 10, ki je bil še manj zanesljiv od kitajske replike kvarčne ure iz pralnega praška, preizkušena Renaultova in Nissanova tehnika v Dusterju do sedaj izkazala za dovolj prepričljivo. Tako so se Renaultovci lotili še zadnjih malenkosti (ki so bile rahlo moteče pri predhodnem modelu), z namenom, da bi dosegli vsaj tako dober končni priokus, kot ga ustvari ščepec vanilije v prahu, zamešane v polnomastnem jogurtu. Pri tem so občutno izboljšali zvočno izolacijo notranjosti ter dodali nov in sodobnejši TCe agregat. Povsem pri miru pa pustili klasični Renaultov dizelski dCi motor s 109 konji, ki se je vrtel v tokratnem testnem avtu. Zaradi svojega uporabnega navora pri nižjih vrtljajih je najverjetneje še vedno najbolj optimalna opcija v Dusterju, četudi nikakor ne mara previsokih vrtljajev, kjer njegove performanse pričnejo opazno pešati.
Nissanov preklopljiv štirikolesni pogon (2WD, avtomatski 4WD ter zaklenjen pogon v razmerju 50:50) deluje v običajnih razmerah še dovolj zanesljivo in zaradi dobrodušnega vstopnega (30º) in izstopnega (35º) kota avto pripelje precej daleč po terenu. A se zna končni priokus po vaniliji tudi malce pokvariti, saj je ob vklopljenem avtomatskem načinu na spolzki podlagi moč občutiti zakasnjen vklop drugega para koles, česar ne opazimo pri štirikolesnih sistemih prominentnejše konkurence, ki so le hitrejši in bolj nezaznavni. Še največ ponarejenega okusa po umetnem vanilinu pa ponuja volanski mehanizem, saj volanski servo pri hitrem sukanju za odtenek preveč otrdi in hkrati ne ponuja prave povratne informacije.
Chanometer
Že star vlaški pregovor pravi, da se za zanimivimi avtomobili vedno praši. Tako se tudi za Dacijinim Dusterjem prav konkretno kadi že vse od njegove predstavitve dalje. Pa ne zaradi kakšne sumljivo smrdeče prežgane plastike pod havbo ali kakšne luknje v izpušni cevi, kot se je to običajno dogajalo pri Dacii 1300!
Ne, Daciin »prašnikar« že štiri leta zelo uspešno prepričuje, poleg gozdarjev, lovcev in najbolj fanatičnih članov gobarsko mikološkega društva, tudi vse ostale ljubitelje vožnje po neokrnjenih kolovozih, da je moč kupiti povsem novega štirikolesno gnanega terenca za ceno povprečno motoriziranega in opremljenega Golfa. Saj smo pred tem lahko pogledovali le k drobcenemu primerku, pri katerem si imel precejšnje težave, kam pospraviti vse košarice nabranih jurčkov (Fiat Panda 4×4) ali pa k avtomobilskemu eksponatu, ki bi si že pred štirimi leti zaslužil častno mesto v Slovenskem lovskem muzeju v Bistri (Suzuki Jimny).
Po tokratni kozmetični prenovi, ki se je Dacijinega »omela« dotaknila ravno v tistih segmentih, kjer je še do nedavnega malce šepal, pa bi znal sedaj dokončno pomesti tako s čedalje bolj izginjajočo terensko konkurenco v tem cenovnem razredu, kakor tudi s čedalje bolj izginjajočimi predsodki o tej francosko-romunski znamki.
Več o prenovljenem Dusterju na uradni strani.
Tekst: Chan. Foto: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
12 komentarjev za "Dacia Duster 1.5 dCi 4×4 Laureate – Omelo"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
@Bucko99: Novi Suzuki SX4 S-Cross bi mu morda lahko bil svojevrstna konkurenca, vendar pa je z dizelsko motorizacijo in 4×4 pogonom že bistveno dražji (konkretno čez 20 evrskih tisočakov).
@igork: umazan motorni prostor pa je bil najverjetneje posledica vožnje po terenskem poligonu na Vranskem, ki se je zgodila na slovenski predstavitvi kozmetično prenovljenega Dusterja malce pred tem, ko je prišel na naš test (http://www.avtomobilizem.com/predstavitve/dacia-duster-slovenska-predstavitev/26-11-2013/)
A nima spodnje zaščite motorja, da je motor tako umazan?
sx4 še delajo…hja nevem pa če je v istem rangu….
suzuki sx4 še delajo……
Ga ne delajo več.