Audi Q7 proti fiatu 500

Šele simulacija »pravega cestnega trka«, kot je bil trk med Q7 in 500-tko je pokazal, da sta tako velikost, kot teža vozil v trku, najbolj pomembni. Spomnimo: fiat 500 se je na nedavnem EuroNCAP testu odlično izkazal, saj je bil proglašen za enega najvarnejših vozil tega razreda.

 

 

Kljub temu da je potniška kabina fiata ostala še sprejemljivo in predvidljivo deformirana in se ni »zlomila« v celoti, so bile izmerjene sile na potnike zelo velike. Varnostni sistemi – varnostne zračne blazine za glavo in noge, so bile v trku preobremenjene. Zračna blazina za glavo namreč ni mogla preprečiti, da bi se glava lutke »nevarno srečala« z A-stebričkom. Obenem je ob trku prišlo do nevarnega udarca prsnega koša ob volan. Tik po trku (ter po »opravljenem delu«) je voznikova varnostna blazina v fiatu celo počila. Senzorji v vratu lutke so ob trku pokazali zelo visoke obremenitve, ki bi bile najverjetneje za potnika usodne. Ravno tako bi potniki zaradi velikih sil, ki so delovale na noge, predvsem na njun zgornji del in zaradi velikih obremenitev hrbtenice, utrpeli zelo velike poškodbe teh delov telesa.

Močni in le malo prožni vzdolžni in prečni nosilci audija, ki so se dobesedno zarili v fiata, so dodatni vzrok velikim poškodbam potnikov italijanskega malčka. Zaradi praktično neobstoječe, t.i. »partnerske zaščite« pri Q7, ki naj bi malčkom, kot je fiat 500 omogočala, da ob trku z goliatom, kot je Q7, tega še solidno preživijo, bi tudi morebitni potniki na zadnjih sedežih (npr. otroci), v fiatu utrpeli hude poškodbe.

 

Ob vse poškodbah potniške kabine in potnikov v fiatu, se zdijo deformacije na audiju in sile, ki so jih ob trku doživeli »potniki«, pravzaprav majhne, v nekaterih pogledih zanemarljive in v celoti v »zelenem pasu«.

 

 

Vzroke za tako slab rezultat v trku med lahkim in majhnim fiatom in velikim in težkim audijem gre v prvi vrsti iskati v več kot dvakrat tako veliki teži slednjega. Vzrok slabega rezultata fiata gre tudi na račun slabe, t.i. »partnerske zaščite«. Ob trku čelni površini vozil, namenjeni absorpciji energije ob trku, nista, kot bi morali in bi bilo pričakovati, ustrezno trčili druga v drugo, temveč sta »potovali« druga mimo druge. Trk je pokazal, da bi lahko pri Audiju z namestitvijo širše čelne površine in drugih, dodatnih površin za absorpcijo energij ob trku, močno zmanjšali »agresivnost« vozila in tako dodatno zaščitili tako potnike v Q7, kot posledično tudi v drugih vozilih.

 

Tokratni trk, kot že nekateri prejšnji (npr. trk med VW touaregom in polom izpred nekaj let), je razkril kako malo pozornosti proizvajalci vozil še danes namenjajo ustreznejši medsebojni zaščiti ob trkih. Trenutne zakonske varnostne regulative so ravno tako pomanjkljive. Te so namreč v večji meri naravnane zagotavljanju varnosti potnikov v trkih, v katerih ne simulirajo nezgod med različno težkimi in velikimi vozili, ki pa so žal sestavni del našega vsakdana. Spremembe na tem področju bi gotovo občutno dvignile varnost potnikov in zmanjšale števila hudo poškodovanih in mrtvih na naših cestah.

 

 

 

ADAC je v t.i. testu kompatibilnosti med težkim in velikim in lahkim in majhnim vozilom »soočil« audi Q7 in fiat 500. Na testu je sodeloval audi Q7 z modelom VR6 FSI, ki je tehtal 2370 kg, ter manjši fiat 500 1,2 Pop, ki je tehtal le 940 kg. Vozili sta čelno trčili drug v drugega, pri čemer sta potovali vsak s hitrostjo 56 km/h. Odstotek prekrivanja vozila je znašal polovico prekritosti manjšega vozila. V vozilih sta bili spredaj dve »odrasli« lutki (173 cm višine, teža 75 kg), na zadnjih sedežih pa dve »otroški« lutki. V meritvah so upoštevali obremenitve in pospeške, ki so delovali na glave, vrat, prsni koš, celoten zgornji del telesa ter na zgornje in spodnje dele nog lutk. V rezultatu so upoštevani tudi stabilnost potniške kabine in »prijaznost« vozila pri reševanju »potnikov« iz razbitin.