Kako dobri in kako varni so avtomobilski sedeži?

 

Leta 2004 postavljena pravila testiranja so bila v letošnjem testu le malenkostno posodobljena. Zato še vedno velja, da je skupna ocena sestavljena iz dveh skupin testov: iz statičnega testa geometrije sedenja, pri kateri preverjajo možnosti nastavitev sedeža in podporo različnih delov telesa, kar se da različno velikih potnikov. Drugi del ocene prinese analiza dinamičnega testa poškodb, pozitivnih in negativnih pospeškov testne lutke, ki »gre skozi« simulirani preizkus trka stoječega vozila, v katerega se od zadaj zaleti vozilo s hitrostjo 32 km/h – tipično povprečno hitrostjo trka od zadaj, predvsem v mestih. Obremenitve vratu, zgornjega dela hrbtenice in glave natančno izmerijo in izsledke ustrezno obtežijo ter jih skupaj z izsledki analize geometrije sedeža združijo v skupno oceno kvalitete sedeža v vozilu.

 

 

Tokratni test kvalitete in varnosti sedežev je zajel 190 vozil v več razredih. V primerjavi z lanskim letom je varnost in kvaliteta porasla, a še vedno je 41 odstotkov sedežev v vozilih prejelo oceno »povprečno«, ali oceno »slabo«, kar ni zavidljiv podatek. Delež avtomobilskih sedežev, ki so si prislužili oceno »dobro« pri vozilih letnika 2008 znaša 36 odstotkov (leta 2007 – 28%, leta 2006 le 19%). Vseeno je treba postoriti še mnogo, poudarjajo strokovnjaki, namreč še vedno je vsako šesto (testirano) vozilo (16% vseh letnika 2008) dobilo oceno »slabo«. Na srečo delež teh vozil pada. Leta 2007 je takšno oceno dobilo 22% vozil, še lepo poprej slaba tretjina (29%).

 

 

Če povzamemo, najbolj pomemben je prav delež sedežev z oceno »dobro«. Ta namreč preprečuje tiste manjše (a v prometu najbolj pogoste) poškodbe vratu in hrbtenjače v njenem zgornjem delu – poškodbe, tako značilne pri trkih od zadaj.

 

Razveseljivo je, da so predvsem v lanskem in letošnjem testu testirana vozila imela daleč bolj napredne (beri: varne) sedeže, ki so tako nizko, kot višje raslim zagotavljali enako veliko opore. Razveseljivo je tudi, da ima danes večina sedežev vgrajene vzglavnike, ki jih je moč izvleči tako daleč, da ustrezno dobro ščitijo vrat in glavo zelo velikih potnikov.

 

Raziskava je vplivala tudi na to, da so mnogi izdelovalci vozil začeli z vgradnjo boljših sedežev.

Velik napredek so zabeležili pri nekaterih premijskih znamkah – npr. pri BMWju. Večina vozila tega izdelovalca ima namreč (končno) sedeže, ki so jih ocenili z oceno »dobro«. Napredek je moč opaziti tudi pri drugih (predvsem nemških) izdelovalcih vozil. Ti v zadnjih letih namreč vgrajujejo človeški hrbtenici bolj primerna (beri: ergonomska) naslonjala. Takšna npr. že vgrajujejo v nekatere modele VW (Tiguan, Passat CC). Npr. BMW, Mercedes, Volvo pa gredo nekaj drugačno pot – z vgradnjo t.i. aktivnih vzglavnikov, ki se aktivirajo ob trku in izdatno in učinkovito zmanjšajo razdaljo med vzglavnikom in glavo potnika, pripomorejo k večji varnosti. Presenetljivo, v povprečju za nekaj odstotkov slabše so se odrezala vozila iz daljnega vzhoda. Vzroke, zakaj je temu tako, je potrebno šele poiskati.

 

 

Največ prostora za izboljšanje je pri majhnih vozilih in mini enoprostorcih. Med »malčki« je namreč le tretjina testiranih vozil dobila oceno »dobro« ali »sprejemljivo«, kar dve tretjini pa oceno »povprečno« ali »slabo«. Čeprav vemo, da je predvsem v mestih, kjer je (manjših) trkov od zadaj največ, prav majhnih vozil ali mini enoprostorcev v prometu, žal največ. Obenem so takšna vozila, čeprav vedno bolj varna v primerjavi z večjimi vozili, zmeraj v podrejenem položaju. Sedežev z aktivnimi vzglavniki, ki dodatno izboljšajo možnosti, da iz trka pridemo nepoškodovani, v tem razredu ni veliko. Pohvalno je, da so nekatera vozila tega razreda, npr. daihatsu cuore, renault clio in modus, kljub enostavnemu sedežu, dosegla dober rezultat.

 

 

V prispevkih bomo predstavili rezultate vseh 192 testiranih vozil, pravzaprav njihovih sedežev, na tem mestu zapišimo le to, kar pravi že podnaslov – tudi najboljši sedež pri trku ne pomaga dosti, če ni pravilno naravnan na potnika! Testi so namreč pokazali, da še tako dober sedež, v kolikor ni pravilno naravnan, pri trku, predvsem od zadaj, ne zagotavlja ustrezne zaščite vratu in glave potnika. Vodja tima raziskovalcev, g. Siegfried Brockmann, zato upravičeno svari: napačen in zastarel je očitek, da je narobe, če imamo naslonjalo nameščeno nizko in naslon sedeža prepoložno. Pomembneje je, da pred vsako vožnjo posvetimo nekaj sekund položaju za volanom, po potrebi dodatno nastavimo naslon in kontroliramo višino vzglavnika.

Zlati pravili pravilne nastavitve sedeža in vzglavnika namreč sta:  1. zgornji rob glave potnika in zgornji rob naslonjala sedeža naj bosta poravnana v eni ravnini in 2. vmesnega prostora, med glavo potnika in vzglavnikom sedeža , naj bo čim manj, po možnosti največ štiri centimetre.

 

Varnost sedežev v vozilih pri trku od zadaj

vozila/ocena	dobro	sprejemljivo	povprečno	slabo	SKUPNO
majhna vozila	3 (8%)	11 (28%)	13 (33%)	13 (33%)	40
spodnji srednji razred	13 (46%)	7 (25%)	4 (14%)	4 (14%)	28
srednji razred	14 (42%)	9 (27%)	8 (24%)	2 (6%)	33
zgornji razred	11 (61%)	5 (28%)	2 (11%)	0 (0%)	18
(mini) enoprostorci	5 (23%)	4 (18%)	7 (32%)	6 (27%)	22
športna vozila/kabrioleti	4 (36%)	3 (27%)	3 (30%)	1 (9%)	11
terenska vozila	19 (48%)	5 (13%)	10 (27%)	4 (10%)	36
SKUPNO	69 (36%)	44 (23%)	47 (26%)	30 (16%)	190