BMW 525xd Steptronic

Najbrž so v tem trenutku vsi »beemvejaši« skočili v zrak in začeli preklinjati čez pisca, a vseeno. Dejstvo je, da danes praktično vsi avtomobilski proizvajalci kupce vedno bolj izrazito in pogosto vabijo v prodajne salone s tako imenovano športnostjo, dinamiko, užitki v vožnji in podobnimi »prednostmi« njihovih vozil. BMW je v bistvu neke vrste pionir na tem področju, saj je njegov slogan že dolga leta pripet pod njihov znak in glede na številne izkušnje nedvomno tudi zelo dobro opisuje počutje, ki mu je voznik lahko izpostavljen med vožnjo z njihovimi avti. Kljub temu pa mislimo, da so zadevo v zadnjem času potisnili že rahlo preko meje dobrega okusa.

Preprosto pretrd

Lep primer tovrstnega pretiravanja je BMW serije 5 zadnje generacije. Če v manjši, lažji, okretnejši in poskočnejši trojki še nekako požremo razmeroma trdo nastavitev vzmetenja, tega v petici preprosto ne moremo in ne bomo naredili. Petka namreč spada v tako imenovani poslovni razred avtomobilov, kjer torej ti zelo pogosto služijo svojim uporabnikom tudi v poslovnem smislu, ne samo v zasebnem. To pomeni, da se z njimi vozijo tudi, ali morda celo predvsem, na daljše poti in s poslovnimi strankami, pri čemer recimo nekajurno pozibavanje, tresenje in zibanje avta pač ne more predstavljati vrhunca užitkov vožnje. Dejstvo je namreč, da je vzmetenje v petici naravnano zelo togo, svoje pa prispevajo tudi pnevmatike “run-flat” z ojačanimi boki pnevmatike, ki jim dovoljujejo vožnjo tudi v predrtem stanju. Ob tem nikakor ne zanikamo, da je petica tudi zaradi te izbire razvojnikov v BMW-ju še vedno najbolj odziven, komunikativen in vozno dinamičen avto med sebi enakimi, a po drugi strani je treba resnici na ljubo priznati tudi, da bo le peščica izbrancev, ki se sploh lahko finančno »stegnejo« do takšnega avta, koristila te prednosti in se z njimi odpravila recimo preganjati skozi kot presta zvite serpentine.

Odličen štirikolesni pogon xDrive

Sladkorček v testnem 525xd je, poleg odličnega turbodizla in izvrstnega šeststopenjskega samodejnega menjalnika ZF 6HP druge generacije, predstavljal tudi eden najboljših štirikolesnih pogonov na tržišču xDrive, s katerim je BMW pred nekaj leti uspešno začel snubljenje kupcev quattrov in 4maticov. Njegova odličnost se skriva v aktivem sodelovanju pri stabilizaciji avta, saj za razliko od velike večine ostalih »pametnih« pogonov, ki se le pasivno odzivajo z vklopom dodatne pogonske osi šele, ko primarni pogonski kolesi že zdrsneta, xdrive s pomočjo podatkov iz številnih tipal v naprej predvidi okoliščine v katerih se avto nahaja ali bo nahajal ter razporeditev pogonskega navora med kolesa ustrezno temu prilagodi.  Zadeva deluje tako dobro, da lahko voznik mirne vesti celo izklopi sicer učinkovit stabilizacijski sistem DSC in prepusti krotenje podkrmarjenja in, v primeru štirikolesno gnane petice nekoliko redkejšega, prekrmarjenja avta med preganjanjem skozi ovinke kar xdriveu. Toda pri tem še vedno ne gre pozabiti na dve stvari. Prvič, meja zdrsa avtomobila je postavljena izredno visoko na hitrostni lestvici, zaradi česar bo moral voznik izdatno pretiravati, da bo avto sploh vrgel iz ravnovesja. Druga stvar pa je prej opozorilo kot kaj drugega. Fizikalnih zakonov, podobno kot DSC, tudi xdrive še vedno ni zapisal na novo, zato pamet med ušesi, v obe roki in pod desno nogo!

D pove vse

BMW za razliko od številnih drugih proizvajalcev svoje turbodizle ne označuje s nekaj črkovnimi skovankami, ampak jim zadostuje le mala črka d. O skupku tehnike, napredka in odličnosti, ki se skrivajo za njo na tem mestu ne bomo razpredali, bomo pa zato nekaj več povedali o njenem delovanju v praksi.

Hladen motor tudi v mrzlih zimskih dneh pri zagonu steče hitro in brez predgrelnega obotavljanja. Sprva sicer malo glasno, a z naraščanjem delovne temperature se dizelski trušč hitro spusti do stopnje, kjer ga bodo (v kabini) le še redki prepoznali kot dizla. Delovno območje stroja je uporabno praktično od prostega teka naprej pa vse do najvišjih 4500 vrt/min, pri čemer s prožnostjo še vedno najbolj prepriča od slabih dveh tisočakov motornih vrtljajev naprej. Zapišimo pa še, da tudi pod to mejo premore več kot dovolj prožnosti za spodobno pospeševanje, kar je dobro vedeti za vse, ki so morda malo bolj leni pri pretikanju prestav navzdol. Sicer je res, da to lenarjenje le stežka prenesemo tudi na testni 525 xd, saj je bil le ta opremljen z že omenjenim šeststopenjskim samodejnim menjalnikom Steptronic. Slednji seveda v primeru previsoke prestave pač samodejno vklopi nižjo, toda osnovni 525xd je serijsko opremljen z ročnim menjalnikom, tako da ta podatek vendarle veliko pove vsem, ki se samodejnosti v menjalniku izogibajo v velikem krogu. Vsem slednjim pa lahko sporočimo, da je napredek, ki ga je naredila tehnika pri klasičnih samodejnih menjalnikih tako velik, da so slednji z zadnjo generacijo nedvomno postali vredni razmisleka tudi za vse sicer tradicionalne kupce ročnih menjalnikov. Steptronic v testnem xd se namreč odlikuje v hitrejšem in bolj odzivnem prestavljanju, ter posledično boljšem sledenju voznikovih potreb in želja ter ostalim voznim okoliščinam, zaradi česar se je izbirna ročica steptronica v 525xd le redko znašla reži za ročno prestavljanje.

Presenetljivo varčen

Ne glede na to, da je 525xd velik in težak avto, da ima v primeru testnega avta vgrajena energetsko »potratna« štirikolesni pogon in samodejni menjalnik, da ponuja v uporabo skoraj 200 »konj« in da je lahko presneto hiter na svoji poti, preseneti uporabnika z več kot zgledno porabo goriva. V testnem povprečju se je namreč trilitrski (!!) šestvaljnik zadovoljil že z 8,2 l/100 km, ob neusmiljenem priganjanju nam je poraba sicer poskočila tudi preko ducata stokilometrskih litrov plinskega olja, a le malo bolj varčna vožnja je ta podatek lahko tudi prepolovila. Vsekakor izvrsten podatek o žeji za tovrstni avto.

Pregledno, urejeno, razkošno, …

Ko človek sede za volan 525xd takoj ve, da sedi v BMW-ju. Vse v avtu je tam kjer mora biti, vsa stikala so ponoči osvetljena, ergonomija sedenja je po zaslugi doplačljive elektromotorno podprte nastavljivosti sedežev ter volanskega obroča v vse smeri odlična, enako tudi prostornost okoli sovoznika in voznika. Pri sedežih v prvi vrsti izpostavimo samo njuni slabi bočni opori, ki voznikovemu in sovoznikovemu telesu nudita za beemveje presenetljivo malo bočne opore za sproščeno preganjanje skozi ovinke.

Prostora tudi na zadnji klopi zlahka ne bo zmanjkalo, za nekaj več uporabnosti in prilagodljivosti sicer limuzinskega prtljažnika pa poskrbi doplačljiv zložljiv naslon zadnje sedežne klopi. Slednji se je namreč v testnem iksdeju lahko poklopil v razmerju 60:40 ob nedeljivo in nezložljivo sedalo, toda dno skupnega, ali bolje rečeno podaljšanega, prtljažnika ostane pri tem vedno neravno (prelomljeno), kar poslabša uporabnost dodatnih centimetrov v dolžino.

… a tudi drago

Skozi besedilo testa smo na nekaterih mestih povedali, da je bila ta in ta postavka s seznama doplačil. S samimi cenami vas nočemo moriti, saj se le te za večino postavk s kar 11 strani dolgega spiska zapišejo v tri in štirištevilčnih evrih. Zaupamo pa vam lahko, da je bil testni 525xd steptronic od osnovnega modela, ki že tako ni ravno poceni nakup, »težji« za nekaj več kot 17.500 evrov. Zanimivo pri tem je, da med postavkami še vedno manjkalo kar nekaj sicer ne ravno najbolj obveznih, a zato toliko bolj »luštnih« igračk. Kaj vam sploh hočemo povedati? Samo to, da so pri BMW-ju z zadnjo generacijo avtomobilov število dodatkov na seznamih doplačil tako obogatili, da velja pri nakupu novega bavarca prispodoba »le nebo je meja« bolj kot kadarkoli prej. Kaj hitro se namreč lahko zgodi, da bo predstavljal strošek za bolj ali manj uporabna doplačila vsaj četrtino, če ne celo tretjino cene že tako presneto dragega osnovnega modela.

Za konec

Nam malim Slovenčkom gre nedvomno najbolj v nos maloprodajna cena avta, a za lastnike in potencialne kupce pa bo najbrž bolj moteča druga zamera na račun udobja vožnje, ki jo pripisujemo seriji 5 zadnje generacije. Upamo si trditi, da je za tovrstni tip avtomobila boljši kompromis med udobjem in športnostjo vožnje premogla petka prejšnje generacije (model E39). V želji po zagotavljanju v prospektih obljubljenih športnih užitkov in zadovoljstva med vožnjo pa so inženirji na žalost zapustili že doseženi optimum in prešli v območje športnega neudobja. S tem so verjetno pridobili nekaj novih navdušencev, a prepričani smo, da so jih v isti sapi tudi nekaj izgubili. Nedvomno je na ta račun že katera stranka, v prihodnosti pa se zna zgoditi, da jih bo še več, prebežala k bolj udobnima konkurentoma, a očitno so se fantje v Münchnu odločili za takšno strategijo pri polni zavesti. Upamo samo, da vedo, kaj počnejo, saj je testni 525xd, tako kot mnogi drugi beemveji v, vseh ostalih pogledih zares izvrsten avto.