Zapeljem na prvi izvoz avtoceste, kjer po petih minutah ugotovim, da je tresenje še vedno prisotno. Odlično delo, servis, ni kaj! Drug dan naslednja diagnoza – hja, slabo scentrirano. Bravo! Ste uteži lepili z žvečilko?!?
Vozim svoj nov konjiček kakšen teden dni, pa mi zopet ne da miru, da prihaja do čedalje bolj pogostih in prisotnih vibracij na volanu pri hitrosti okrog 140 km/h. Ok, že gledam v kateri graben se zapeljem, odpeketam nemudoma do tako imenovanega renomiranega servisa, kjer ugotovimo, da je najverjetnejši vzrok v plastičnih distančnikih pri zimskih platiščih ter najverjetnejši milimetrski zračnosti. Potrebna bo menjava plastičnih distančnikov z jeklenimi. Končni epilog – volan ni več kazal znakov epilepsije!
Pomladne temperature zadnjih dni so prignale na plano poleg zvončkov in ljubljanskih »srajc«




Obisk servisa, kjer imajo zame najverjetneje že pripravljeno zalogo žganice, saj jih najbrž tri četrt zaposlenih povsem resno verjame, da imam jutranje težave s tresočimi rokami.

Ok, kako za vraga spet slabo scentrirane, če so bile ob jesenski menjavi »stare« 2 meseca, prepeljale ene 4.000 kilometrov ter potem ležale v garaži bolj nepremično kot Tito v Kuči cveća? Gre v tem primeru za dokaj nesrečen slučaj, saj pri vseh dosedanjih avtomobilih nisem imel opravka s tresočimi volani (ter pri skorajda vseh opravljal menjavo platišč in pnevmatik doma)? Ali bi lahko bilo morda še kaj drugega?

