Sto štiriinsedemdeset kilovatov (100 KM) na liter prostornine že dolgo ni več rekord, je pa to rekord v tem velikostnem in cenovnem razredu! S pomembno pripombo: brez turbopuhala!
Merilnik zunanje temperature je kazal 35 stopinj Celzija, klimatska naprava se je neumorno bila z razgreto notranjostjo, povprečna poraba goriva po potovalnem računalniku je znašala 24,3 litra na 100 kilometrov, z dlani (in še od kod) mi je dobesedno teklo, ampak bilo je prijetno, ko sem se ustavljal v boksih dirkališča Vasco Sameiro nekje na severu Portugalske. Dame in gospodje, to je Clio Renault Sport, najmanjši avtomobil, ki mu uspe zbrati 74 kilovatov (100 KM) na liter prostornine, pa zato ne potrebuje turbopuhala.
Cenejšega (novega) avtomobila s tako nabritim značajem ne morete kupiti, zato je že s tega stališča zanimiv tudi za širši krog kupcev in ne le za najzvestejše Renaultove privržence. Privlačna je tudi sama motorna tehnika: 100 litrskih ’konj’ v ’civilne’ namene in za razmeroma ’civilno’ ceno ni lahko pridelati. Renaultov športnodirkaški oddelek je v ta namen vzel dvolitrski motor, ki je poganjal že prejšnjega Clia ’RS’, in mu ustrezno dodelal dihalni del.
Tehnični biser je nedvomno izvrstno uravnovešena akustika sesalnega dela, ki je na koncu omogočila volumetrični izkoristek večji od ena, kar v preprostem besednjaku pomeni, da zmore valj tega motorja v svojo pollitrsko luknjo zajeti več kot pol litra zraka v vsakem ciklu. Količina vsesanega zraka pa je, vemo, sorazmerna z močjo motorja. Za usklajenost celotnega sesalnega dela so na koncu te poti izpopolnili aerodinamiko okrog sedežev ventilov, poleg tega pa (s spremenjeno odmično gredjo) za okrog 20 odstotkov povečali gib ventilov - na 11,5 milimetra. Za povrh so izboljšali še zgorevalno komoro in se odločili za precej visoko kompresijsko razmerje 11,5 : 1. Skupaj s prilagodljivim zasukom odmične gredi (Continously Variable Valve Timing) so posegi omogočili ta tehnično izreden rezultat.
Zmogljiv motor pomeni veliko razgretih kilovatov pa pogosto tudi razgretega voznika. Kilovati proizvajajo zvok, (takšen) voznik si ga želi poslušati. Nesmiselno je razpravljati, ali gre v tem primeru za najlepši zvok, dejstva pa so, da je v nizkih vrtljajih zelo zmeren, v srednjih skuša opozoriti na motorno moč in v visokih pomaga k dvigu ravni adrenalina v krvi. Nikoli pa ni boleč za ušesa; k temu pripomore tudi jeklena ročična gred s kar osmimi (navadno so štiri) protiutežmi.
Zelo dobra stran takšnega Clia je tudi menjalnik, ki (k sreči) ni v nikakršni tehnični povezavi z dosedanjimi Cliovimi menjalniki - je namreč evolucija menjalnika, ki je nastal v sodelovanju Renaulta in Nissana. Prenaša do 240 njutonmetrov navora, ima pa šest zelo skupaj postavljenih prestav. Upravljanje je prijetno, saj so gibi ročice kratki in dovolj natančni, pa tudi hiter je lahko. Preizkušeno na dirkališču. Navor in moč se z njega prenašata na prednji kolesi, katerih obese tudi nimajo veliko skupnega s tistimi iz drugih Cliov. Glavna sprememba je v ločitvi vzmetene in krmilne osi; zadnja je približana sredini kolesa (boljša odziv in občutek krmiljenja) in ker je ločena od vzmetene, je med pospeševanjem v ovinku manj neljubih (izza volana) prečnih sil, ki nastanejo pri prečno nameščenem motorju.
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 10 gostov