S prvim imam izkušnje in to izredno lepe. Skupaj sva naklepala 350,000km, ko sem se še vsak dan vozil v prestolnico. Vsako jutro, in vsako popoldne po koncu šihta, ko sem obrnil ključ in je 4G15 pod pokrovom brez sprenevedanja zapel, sem pel hvalnice ustanovitelju Mitsubishija Yataru Iwasakiju. Proton je v tistih časih bil le badge engineering verzija pete generacije Mitsubishija Colta/Lancerja (91-96). Po glasnosti plastičnih delov armaturne plošče (tam ne živijo samo ščurki ampak vse vrste insektov nazaj do paleozokia - da, tudi kačji pastirji veliki kot helikopter) in po natančnosti karoserijskih spojev se zelo dobro vidi, da so ga sestavljali tisti bolj "temni" poševnokoki (Malezijci) in ne Japonci, a mehansko je zadeva dejansko tankovsko neuničljiva, razen če ga neposredno zadaneš z bazuko (kar ni pogost pojav na ljubljanski obvoznici). Mislim, da je to prvi in zadnji avto pri katerem se mi v petih letih lastništva ni pokvarilo čisto nič. Niti zavornih oblog nisem menjal. Preživel je nešteta potovanja v Nemčijo, Italijo, Francijo in na Nizozemsko ter seveda vsakodnevno mučenje po ringu prestolnice, katero se lahko meri samo s preizkušnjo Paris-Dakar, pa je kljub temu še zadnje jutro, preden sem ga prodal hipiju iz Ljubljane veselo zagrgljal, pripravljen na še eno pot okoli sveta. Edina težava, je bila tipično japonsko-dvanajstventilska - teknilo mu je olje - liter na 10000km ga je popil, a se je po drugi strani zadovoljil z dolivanjnem E.leclercovega Extraluba, katerega najbrž pod prisilo rafinirajo indigena indijanska plemena ob vznožju Amazonke za par centov na hektoliter.
Povzetek: če te ne moti kultura vožnje po luknjastih slovenskih regionalkah, ki spominja na tisto iz Land Rover Defenderja, si priskrbi Protona. Sploh, če potuješ po tujini. Prvo opozorilo namreč velja samo za Balkan in bivše satelite Sovjetske zveze. Na Nizozemskem, kjer so ceste gladke kot letališka pista, je vožnja ravno tako udobna kot z Mercedesovim AirMaticom. Živce ti zna načet tudi paleozoično škripajoča plastika v notranjosti, katero pa se da hitro pozabit, vsakič, ko se suvereno pelješ mimo v tunelu/na viaduktu omaganega BMWja serije 5 nekje v osrednji Nemčiji.