Znižaj, če hočeš prodati
KUZMIN Bruno,
Brez popustov v avtomobilskem poslu ne gre več. Prodajalci jih razumejo kot nujno zlo, potrošniki smo jih veseli in jih zahtevamo. Vse se začne z vabljenjem v prodajne salone, kamor marsikdo stopi le zaradi prodajnih akcij, z obljubljenimi nižjimi cenami in dodatnimi ugodnostmi. Kako lahko od tod naprej z lastnimi pogajalskimi sposobnostmi dodatno vplivamo na končno ceno novega vozila, smo ugotavljali pod krinko resnih in večjih popustov željnih kupcev.
Pod drobnogled smo vzeli nekaj avtomobilov iz nižjega srednjega razreda. Najprej smo zavili v prodajni salon z renaulti. Odločili smo se za megana s petimi vrati, 1,5-litrskim dizelskim motorjem dCi z največjo močjo 100 KM in paketom opreme privilege confort. K osnovni maloprodajni ceni, ki znaša po ceniku 4.498.000 tolarjev, smo pridali še kup opreme. Cena za avtomobil, ki bi ga moral prodajalec naročiti, mi pa nanj čakati mesec dni, je zrasla na 5.724.400 tolarjev. Sledil je najlepši del – barantanje in obojestransko tipanje.
Na prodajalčevo vprašanje, kaj pričakujemo, smo brez najmanjših zadržkov izstrelili, da imamo v mislih konkretnejše zneske, ne le 50 ali 100 tisoč tolarjev. Cena je bila trenutek zatem nižja za 300.000 tolarjev. Še smo vztrajali. Naslednja ponudba je bila skorajda neuradna, tako nekako izpod pulta, kot smo razumeli. Prodajalec je na namizni kalkulator natipkal znesek okoli 460 tisoč in nam skorajda prišepnil na uho, da se lahko pod določenimi pogoji pogovarjamo o tem popustu. Odpovedati se moramo le opciji podaljšanega štiriletnega jamstva. Z izgovorom, da bomo ponudbo še malce premleli, smo se poslovili. Dva dni zatem smo prodajalca poklicali po telefonu, pripravljeni kupiti megana, če nam prizna skupni popust okroglih 500.000 tolarjev. Odgovor je bil kratek in jasen: »Ni problema, le oglasite se pri meni, pa bo vse urejeno.«
Bogatejši za prvo izkušnjo smo odšli na pogajanja k Peugeotu. Iz ponudbe smo izbrali model 307 XT s petimi vrati in z novim 1,6-litrskim dizelskim motorjem s 110 KM. Za več resnosti smo avtomobilu dodali še nekaj dodatkov, med drugim kovinsko barvo, sistem za dinamično uravnavanje stabilnosti ESP, 16-palčna lita platišča in CD-predvajalnik. Cena avtomobila, na katerega bi morali po naročilu čakati dva meseca, je skupaj z davkom poskočila na nekaj sto tolarjev manj kot pet milijonov. Brez pretiranega truda in le z izraženo željo o popustu smo znesek oklestili za slabih 360 tisoč tolarjev in se poslovili od prodajalca z njegovim predračunom in obljubo, da ga pokličemo čez dan ali dva in mu sporočimo odločitev. Res smo se mu oglasili čez dva dni in takoj postregli z načelnim odgovorom, da bomo avto verjetno res kupili, a le če še malo oklesti ceno. Seveda nismo pozabili povedati, kaj nam ponujajo pri Renaultu. Prijazno ponudbo so nam iz Peugeota poslali kar po pošti. In popust je bil, vsaj v odstotkih, prav takšen, kot smo si ga izborili pri Renaultu.
V lov na nižje cene smo odšli še k Oplovim trgovcem. Želeni avtomobil je bil opel astra z 1,7-litrskim dizlom. Zaradi slabe novice, da je treba na avtomobil, ki ga opremiš po lastnem izboru, čakati kar šest mesecev, smo se odločili za vozilo iz naročene proizvodnje. Nekaj manevrskega prostora so nam oplovci pustili le pri izbiri barve in tako smo po računalniški obdelavi že naročenih avtomobilov prišli do srebrne astre, ki bi bila lahko naša čez dva meseca. Izračunana cena se je ustavila pri 4.783.354 tolarjih. Priznani popust ob nakupu staro za novo bi, kakor nam je povedala prodajalka, znašal okroglih 200 tisočakov oziroma 412 tisoč tolarjev, če bi se odločili za lizing. Seveda, nismo bili zadovoljni. Hoteli smo več! Na pripombo, da bomo šli k drugemu prodajalcu oplov, kjer naj bi nekateri ob nakupu enake astre prek financiranja dobili še dosti višje popuste, je pogajanje zastalo. Prodajalka si je vzela krajši premor za pogovor s kolegom in skupaj sta odločila, da nam bodo priznali še večji popust, le s ponudbo omenjenega trgovca naj se prikažemo. Kar pa, sodeč po informacijah »s terena«, ne bi bilo težko.
Od njih nas je pot vodila k Audiju. Na piko smo vzeli A3 s tremi vrati in 2,0-litrskim dizlom TDI, za katerega odšteješ v izvedbi z opremo ambiente slabih šest milijonov. Mi smo si omislili še zajeten kup opreme, tako da smo z usnjenim oblazinjenjem, samodejno klimatsko napravo, 17-palčnimi platišči in še nekaj dodatki ceno dvignili na 7,7 milijona tolarjev. Nato je padla prva kost, na katero pa smo dobili le medel odziv. Prodajalec nam je ponudil dva, največ tri odstotke popusta. Brez najmanjšega odlašanja smo uporabili naslednjo vabo. Nad prodajalca smo se spravili s trditvijo, da nam pri BMW neuradno ponujajo 10-odstotni popust pri nakupu serije 1 z 2,0-litrskim dizlom in podobno izhodiščno ceno. Podatek je gospoda srednjih let navidezno zmedel, a je hip zatem že hitel z odgovorom, da bo poskusil račun še malo oklestiti. Po dveh, morda treh minutah vztrajnega tipkanja po računalniku je bila pred nami nova, za približno pol milijona tolarjev nižja ponudba. Tedaj smo se hoteli poigrati še z enim trikom. Prosili smo za predračun, s katerim smo nameravali stopiti še v kakšen Audijev salon in se s papirjem v roki pogajati za boljšo ceno. Tu smo bili manj uspešni. »Predračun z nižjo ceno dobite le ob vplačilu are,« se je glasil odgovor. No, sicer tudi pol milijona ni tako slab izkupiček, sploh za nekaj minut pogajanj!
Cene niso fiksne in to je dejstvo, bi se lahko glasil osnovni napotek ob nakupu novega avtomobila. Kakšen oziroma kolikšen popust si boste priborili, je še najbolj odvisno od vaših pogajalskih spretnosti. Manevrski prostor ni majhen, tega ni težko dokazati.