Mister can you tell me where my love has gone? He's my japanese boy...
Nič uspeha v 2K rangu. Skoraj imam občutek da se cene rabljenih (pristnih) poševnookcev zvišujejo (če bo šlo tako naprej bodo kmalu vse Mazde, Celice, Civici 95-01, Accordi 03- dosegali ceno polovice novih avtov še potem ko bodo imeli 10 križev na hrbtu). Edini pristni poševnookec , ki bi ga lastniki bili pripravljeni izpustiti za 2K je Elantra, za katero pa sem že omenil, da z zunanjim videzom povzroča impotenco.
Pa sem se spet namenil up-market, mošenjček odvezal za še lepo število jurčkov in šel testirat dve mični japonki – eno čisto tapravo in eno banano. Tapravi, rojeni in zvarjeni na Japonskem je bilo ime Honda Accord 2.2 cdti, banani pa Toyota Avensis 2.0 D4D, v Burnastonu so jo pod budnim očesom poševnokih delodajalcev zmontirali potomci Anglov, Sasov in Jutov v navezi s Pakistanskimi priseljenci. Obe sta prvič zakurblali daljnega leta 2004, ko je bilo življenje še bolj preprosto in so si družinski člani med vikendi zbrani ob ognju pripovedovali staro-slovanske poganske basni, medtem ko so mati pekli kruh in potico v kuhinji.
Z obema japonkama sem šel na kavico in si ustvaril določeno mnenje o njunih vrlinah in pomanjkljivostih. Takole se mi je zapisalo:
Motor in menjalnik:
Glede na to, da ima Honda 25km več kot Toyota (140 napram 115) bi bilo nesmiselno neposredno primerjati zmogljivosti. Za oba avta lahko trdim, da vlečeta več kot solidno, Honda pa tistih 25km in špricer prostornine več pokaže predvsem nad za dizel neznačilnimi 3000 obrati (tipična Japonka) obema pa se še kako pozna manjko šeste prestave tako, da se obe dekleti na avtocesti pri višjih hitrostih dereta kot japonske porno igralke. Okej tako hudo spet ni, a ni tiste mirne, brezbrižne uglajenosti, kot bi se pritikala limuzinam višjega srednjega razreda. Drugače sem glede zmogljivosti več kot zadovoljen pri obeh (Honda je skoraj že overkill za vsakdanjo uporabo). Turbo je pravi cukrček za vožnjo, kljub mogočim pomanjkljivostim pri zanesljivosti (več o tem kasneje). Omeniti velja še dejstvo, da motorja ne suneta uporabnike v testise kot nekateri Evropski konkurenti, ko se prebudi turbina. Delovanje je vse od 1500 naprej zvezno, nestresno in konstantno tja do 3000. Skoraj kot osemvaljni bencinar . Kot sem že omenil nad 3000 vrtljaji Honda pokaže da ima v hlačah bolj kosmato fufljo kot Toyota. (Pre)trda sklopka v Avensisu malce pokvari limuzinski feeling, drugače nobenih pripomb pri obeh menjalnikih. Kratke in natančne menjave. Evropejci hitro po svinčnik in papir ter prerisovat sheme sestave zobnikov! (še posebaj 35ur-na-teden delujoči Francozarji iz PSA)
Podvozje:
Dve različni filozofiji obnašanja na cesti, citroenovska mehkoba Avensisa, nemška trdnost Accorda, čeprav na papirju podvozji podobno sestavljeni. Osebno mi je bližje Avensis, ki lepo elegantno plava čez ovinke, čeprav niti Accord ni ravno neudoben. V brezkompromisni vožnji pa vsekakor zmaga Accord. Skoraj nič nagibanja v ovinkih, volan BMWjevsko neposreden (pri Avensisu imaš občutek kot da igraš Gran Tourismo 3, kolesa pa sploh niso na cesti). Takole bom metaforiziral: Avensis je geisha v zrelih letih – uglajena, tiha, učinkovita, natančna, razvajajoča ... ravno prav za utrujenega poslovneža. Accord pa je lahka, razposajena najstnica iz Tokya, ki si plačuje študij s happy-ending masažnimi storitvami.
Končna obdelava, felacija, cena in stroški vzdrževanja :
Avensisa bi se lastnik bil pripravljen odreči za 8 čukov. Accorda pa za spektakularnih 11 čukov. Po tradicionalnih grožnjah z uriniranjem po platiščih pa se je omehčal in bil pripravljen lepo Japonko dati v rejo za 10K. Razlike ravno za en moj 2K budget! Kilometri primerljivi. Res da ima Avensis švohnejši motor, ki pa je po drugi strani več kot dovolj za vsakodnevno vožnjo, za odtenek varčnejši, pa tudi registracijsko ugodnejši. Od kod potem razlika? (cene nekako korespondirajo z tistimi na avto.netu). Hja – že razgovor z lastnikoma pove dovolj. Nato se še malce razgledaš po notranjosti – stiskanje gumbov, odpiranje predalov, otipavanje tkanin in plastike.
Kaj naj rečem? Lepo je biti kavkazoidni Evropejec. Lepo dobiš plačano tudi, ko delaš pomanjkljivo. Toyota uporablja materijale na ravni Honde, a kaj ko so sestavljeni tako zelo šlampasto in diletantsko, da bi se Kiichiro Toyoda obračal v grobu. Odpadli kosi plastike, majavi sredinski naslon, zatikajoč cup holder na armaturki. Vem da so to površinske stvari a kažejo da so isti Angležoidni kljukci, ki so sestavljali armaturko (oz. njihovi kolegi s katerimi so zabušavali med čik-pavzo) imeli prste zraven tudi pri montiranju šasije na podvozje, vstavljanju vzmeti, vijačenju volanskega mehanizma… Medtem, ko so se na drugi strani sveta žene Hondinih delavcev na Japonskem morale voziti v službo s
takimi bicikli, ker so možje vsak dan do treh zjutraj vlekli nadure, ko so se trudili skupaj spravit kar najbolj popolnega Accorda
Hja. In res. Rezultati so na dlani. Zadovoljni lastnik Honde mi je pokazal servisno knjižico z vsemi štemplji uradnega servisa, skupaj z računi vseh stroškov, ki so se nabrali v osmih letih. Menjal je zavore (zaenkrat samo sprednje), olje, čep od karterja, vitreks, hladilno tekočino. The end. Protonovska zanesljivost. Le da v tem primeru ne govorimo o trotl-ziher old-school bencinskem večvaljniku ampak state-of-the-art common rail turbo dizlu. Impresivno.
In Avensis? Lastnik je prav tako zadovoljen. Res da so mu crknili trije injektorji, a to je bojda zaradi nekakovostne nafte na sončni strani Alp. Turbo je šel rakom žvižgat pred letom dni (zamenjan na austauš), a bojda le zato ker so bili prvi letniki bolj občutljivi. Še pod garancijo so mu zamenjali volanski mehanizem. Pa dvo-masni vztrajnik, ampak to se itak zgodi v vsakim modernim dizlom. Aja sklopka je obupala komaj po izteku garancije. Avto je pred kratkim cukal in trokoral nad določenimi obrati a se je izkazalo da gre samo za trivialno stvar – zamenjati je moral naftno črpalko in egr ventil. Zadnji desni amortizer se je polulal. Črički v notranjosti pa so itak stvar, ki se je ne da izogniti na starih avtomobilih. In to je tudi vse, kar se je zgodilo v 6 letih lastništva mi lastnik pove ponosno. Naslednji avto bo zopet Toyota. Najbrž novi Avensis. Na moje začudenje, da se mu take kardinalne napake zdijo odpustljive, mi je razložil da se je evropska konkurenca, ki si jo je lastil prej bila veliko hujša kar se okvar tiče (Astra DTI letnik 99, Passat TDI letnik 02).
Zaključek:
Sram vas bodi poševnookci, da vas je premamil pohlep in ste začeli avtomobile izdelovat v Evropi in Ameriki. Zakaj pravim poševnookci nasplošno in ne Toyota? Tudi Honda izdeluje določene modele v Angliji (Civic recimo, pa tudi Accord do leta 2003, preden so spoznali, da s(m)o kavkazoidi pač preveč nesposobni za sestavljanje modelov višjega srednjega razreda). Da prodane duše Nissanove sploh ne omenjam. Pa Suzuki, ki se je spečal z ugro-finci (Madžari) - saj res da so ti v original azijsko pleme, a je vsaka poševnookost izpuhtela iz njihovega genotipa, ko so se na veliko parili s Slovani.
Kaizen gor ali dol, dragi poševnookci - tako ne gre. Tudi jaz ne bi skušal proizvodnjo Rogaškega kristala rešit tako, da bi jo selil v podsaharsko Afriko in streniral lokalne bušmane. Višek nesramnosti pa so skupni modeli a la Toyota Aygo in Nissan Note. Belka, ki si v oči vstavi asian-look trepalnice, v postelji stoka kot azijka, si ne brije fuflje in na boljših sejmih prodaja ponošene spodnje hlačke še ni taprava azijka. Nikoli ni in ne bo.
Že res da s tem prihranijo ogromno na stroških, a koliko zaradi evropske (no recimo kavkazoidne, glede na to da sestavljajo avtomobile tudi v ZDA) nesposobnosti izgubijo na ugledu je skoraj neocenljivo. Prej ali slej se bo ta kapitalistična hiša iz kart podrla. Nissan in Toyota se že danes po VAGovsko in Mercedesovsko šlepata na stari slavi, upajoč da se bodo kupci spominjali starih dogem o neuničljivosti. Kako dolgo še? Tudi Mercedes ni bil imun na posledice okrnjenega imidža vpričo katastrofalnega upada kakovosti.
Priznam, da so me zasrbeli prsti, ko sem konec dneva kolesaril domov. Občutek sedenja in vožnje v pristnem le 6 let starem poševnookcu je bil vzemirljiv. Čustva so bila razgreta in glava jih je umirila komaj po nekaj minutah, ko sem skoraj že zavil proti NLB po tistih 10 čukov za katero mi je gospod ponujal mično japonko. A razum je vendarle prevladal. A si jo želim? Da. A jo potrebujem? Ne. A bom v njej užival bolj kot v 10 let stari Imprezi ali 12 let starem Xedosu? Ne. Jutri je nov dan, ko so dovoljene sanje. Sonce pa že vzhaja nekje daleč na vzhodu. In nekje po cestah centralne Evrope križari lepo ohranjen poševnookec za 2K EUR, ki mu je usojeno da pristane ravno v moji garaži. Oyasuminasai!