Napisal/-a freddie So maj 21, 2011 12:31 pm
Poševnooki pozdrav. Vračam se z nadaljevanjem.
Epilog moje poševnooke zgodbe: očitno je v deželi južnih Slovanov dejansko nemogoče dobiti pravega rumenca za 2 jurja ali manj. Vsaj v tem trenutku. Bridko spoznanje me je doletelo tam nekje konec lanskega poletja, zato sem se vdal v usodo in za denar, katerega ponavadi plačaš za hitro felacijo kupil začasno delovno kljuse – Renault Megane 1.6e, letnik 96 (torej Ph1, dejansko 19-tka v drugi karoseriji). Da, po visokoletečih željah o japonski šolarki, sem pristal v razmerju s čokatim, ostarelim Francozom, z zadahom po česnu. No pa saj tale Megane ni ravno brez vrlin – prekleto udoben je za 15 let staro podrtijo, saj kar se tega tiče je vožnja vsaj nekje na ravni avtov, dve generacije naprej. Še več - trdim da so bili avtomobili z bencinski motorji tedanjega časa še za razred tišji od modernih PD/common rail diesel delovnih strojev (referenca: ostudno glasen VW 1.9TDI PD 105km v Passatu B6 in Golfu V, ter manj glasna, a niti približbo »bencinsko uglajena« VW 1.6TDI (Golf 6) in PSA-FORD 1.6HDI (Citroen C4, Mazda 3, Ford Focus – v vseh primerih govorim o avtomobilih, ki sem jih imel priložnost osebno zlorabljat.) Tudi udobje vzmetenja je tam, tam, z Meganom, seveda, pa se pri modernih avtomobilih še kako pozna napredek pri dinamiki vožnje (ob večinoma nezgubljenem udobju). Če se moderni predstavniki srednjega razreda kot so Focus, C4, Golf in Mazda3 peljejo s komajda kaj nagibanja v ovinkih, s skoraj Porschejevsko odzivnostjo volana (razen mogoče pri C4), tekočimi in gladkimi gibi kratke prestavne ročice, je Megane seveda povsem druga pesmica. Udobje že, a kaj ko se moraš v ovinkih skoraj držat za predal v vratih, da ne padeš ven, že pri dokaj zmernih hitrostih, menjalnik s tovornjaško dolgimi hodi pa kot bonus ponuja vsakodnevno zabavno motorično igrico z naslovom »kdo si upa prestavit v drugo«, ki se v vsakem desetem poskusu konča z nenamernim brušenjem zobnikov. Volan sicer ponuja nekaj informacij o oprijemu prednjih koles, a je tako šibko servo ojačan, da sem preklical članarino za fitness, ker vsakodnevno motanje po mestu povsem ustrezno poskrbi za vzdrževanje seksapilnih bicepsov. No starčku pač ne smem preveč zamerit – izdelava za tiste čase je skoraj referenca, materiali v notranjosti izredno dobri za tiste čase (zadnja klop je prav predsedniško udobna, edini avto s katerim sem se do zdaj peljal, ki se lahko kosa je Mercedes S W220). Čisto brez heca lahko povem, da je zadnja klop Megana 1 preferenčni avtomobilski prostor kjer bi najraje izvajal dejanja v zvezi z nadaljnim obstojem Slovenskega naroda.
Brkati francoski starček pa seveda ni ravno japonsko izdelan presežek zanesljivosti. Po 15 letih se posledica »marljivega« dela severno-afriških imigrantskih delavcev poznajo zelo očitno. Pozabite na tankaj-in-vozi. Tale stvarca je bolj tankaj-obnovi-torzijo-zamenjaj-štarter-zamenjaj-diske-popravi-ročno-zamenjaj-vse-amortizerje-cinšpule-tesnila-vodno-črpalko-in-vozi ali z drugimi besedami tankaj-vozi-med-vožnjo moli-da-se-nič-ne-pokvari. Ok glede na to da se večino stvari da popravit po smešnih cenah, je avto še zmeraj dokaj poceni in me letno ne pride več, kot malce bolj prestižna prijateljica noči v središču Tokyja (tiste s pobrito fračo računajo premium!). A po drugi strani pogrešam pomirjujočo bullet-proof zanesljivost, ki ti ga lahko ponudi samo poševnooko prevozno sredstvo. Vsakič, ko sem na poti v tujino dvakrat pogoltnem slino, ko pomislim, da bi me star francoz lahko pustil na cedilu nekje sredi Nemčije, potem pa bi po mene prišel ADACjev vlačilec, z voznikom katerega dedka so partizani sadistično kastrirali po koncu druge svetovne vojne, zdaj pa čuti maščevalen gnev do vseh Južnih Slovanov.
Najbrž se na tem mestu sprašujete zakaj torej tvegam, da bom pristal v srednjeveški mučilnici v zapuščenem gradu nekje v bližini Mönchengladbacha, z 20 kilskimi utežmi obešenimi na testise, namesto, da bi si kupil spodobno prevozno sredstvo in ohranil neokrnjena spolovila. Preprosto: anekdotalne izkušnje, katere beležim pri soljudeh mi dajo misliti, da po sami zanesljivosti moderen evropski avtomobil izdelan med leti 2000 in 2010 ni prav nič bolj zanesljiv, kot njegov prednik iz leta gospodovega 96 in nazaj. Skoraj bi si upal trditi, da celo manj. Renault je prvega Megana razvil iz Renaulta 19, kateri je nastajal v času ko je bil Michael Jackson še črn in je kraljeval na lestvicah z Bad in Smooth Criminal. Dokaj preprosto zasnovo so imeli čas pilit skoraj desetletje in jo izpopolnili do take mere, da jo tudi evropska šlamparija ni mogla povsem dotolči. Izkušnje, ki jih imam po kratkotrajnih vožnjah z VAGovimi vozili skupaj z izpovedmi lastnikov, mi dajo vedeti, da je končna izdelava in kontrola kvalitete še zmeraj po standardu šiš-kebab. Imigrantski turški kalifat je na drugače boleče dolgočasnih, a tradicionalno natančnih Nemcih očitno pustil trajne posledice. Nič drugače ni s PSA – po natančnosti spojev plastike in kovine v kakšni C4ki ali pa 308ki, bi dal roko v ogenj, da so jih sestavljali bivši prebivalci Tunizije, Maroka, Alžirije in drugih Francoskih kolonij v Afriki, ki so s trebuhom-za-72-devic šli v beli svet. Ravno iz tega razloga nisem pred prisilno emaskulacijo nič varnejši v Meganu letnik 96 za 100eur, 307ki letnik 2002 za 2 jurja ali pa Golfu 5 letnik 2007 za 10 jurjev, na nemškem Avtobahnu pri vožnji naravnost pa bo (z dobrimi gumami in ustreznim vzdrževanjem) udobje nekje primerljivo.
Poševnooki so seveda še zmeraj pojem, a jih podalpski Slovani očitno še preveč cenimo, cene pa so zaradi tega v nebesih, medtem, ko za 2 jurja ne dobim niti samostoječih nogavic mične japonske šolarke. Več kot 2 jurja, kot sem povedal že v lanskih prispevkih za avto nikoli ne bom dal, pa tudi, če si bom nekoč v šejkovskem razkošju prižigal cigare z 20 evrskimi bankovci. Poleg tega grem naslednje leto iz Slovenije v beli svet, tako da niti ni preveč smiselno iskat lepe Japonke, katero bom potem moral še prehitro zapustit. No pa kljub temu – če me kje za vogalom čaka lastnik kakega pristnega poševnookega primerka (se pravi, da ga nikoli ni skrunila nemarna evropsko-kakvazoidna ali bližnje-vzhodno-semitska roka) (denimo Mazda Xedos 6 ali pa Toyote Celice) s servisno knjigo, prvo barvo, notranjostjo brez vaginalnih izcedkov in sledi ejakulata, se ne bom preveč branil. Odštel mu bom dva jurja, rekel »doumo arigatou gozaimashita«, in se odpeljal z robustno japonko, brez strahu, da bi me po okvari nekje v bavarskih gozdovih napadel zblazneli arijec s trobento. Do tedaj, oz. vsaj do dokončnega odhoda iz našega lepega podalpskega akvarija, pa se bom prevažal s 15 let starim Renaultom in se z zanimanjem učil novih industrijskih skrivnosti, kot recimo to, da se je oblika vijakov Meganove torzije spreminjala z vsakim letnikom izdelave in da so moj pokvarjen Boschov motorček za dvig stekel leta 98 zamenjali za Rockwell-Collinsovega. To pa je nekaj kar ti lahko nudi samo ostareli Evropski avto. To ni le prevozno sredstvo, ampak prava mala šola originalnih in rezervnih delov ter podizvajalcev, ki jih izdelujejo.
Zadnjič spremenil
freddie, dne So maj 21, 2011 3:24 pm, skupaj popravljeno 1 krat.