Ufff. Očitno sem marsikoga zmotil s svojim pisanjem. No da obrazložim svojo tezo če ni bila dovolj jasna:
Poševnookih ne poveličujem kot neke super-rase, če jih že kaj ločuje od nas je to delovna etika in zavzetost ter posledično vse kar izhaja iz tega (obsedena kontrola kakovosti, skupinska objektivna odgovornost za končni izdelek), v tem pa po moje ni nič rasističnega. Osebno sem prepričan, da bodo avtomobili tudi leta 2050 prihajali bolje sestavljeni iz Japonske, kot pa iz Španije, pa tudi, če si bodo delili vse komponente razen držala za samurajski meč v japonski različici. Seveda pa se je treba zavedati nekaj: tu govorimo o masovni proizvodnjo za (relativno) majhen denar. Čisto jasno je, da znamo za pravi denar tudi Evropejci delat tehnološke transportne čudeže - Airbusi so vseevropski projekt baziran v Franciji, deželi smrdljivih sirov, eksplodirajočih dCi-jev, poblaznelih injektorjev, skurjenih cinšpul in spuščajočih tesnil, pa kljub temu (večina) Airbusovih izdelkov leti praktično 24ur na dan po 20 in več let, brez, da bi bilo potnikom treba nudit zadnjo spoved in urejanje oporoke tik pred vkrcanjem. Za večstotisoč milijonov evrov kolikor bo Arabski šejk odštel za Airbus 380 bo pač bolj poskrbljeno tudi za končno proizvodnjo pa čeprav ključe in izvijače vrtijo isti Francozi, ki bi v manj strogem (in plačanem) okolju hitro po pomoti pozabili uporabljen kondom v ohišju armaturne plošče novega Peugeota 407.
Prav tako se strinjam z gospodom, ki pravi, da si za užitke v vožnji ponavadi ne izbereš ravno japan-o-boxa srednjega razreda, ampak raje kakšnega BMWja ali Alfo (prav tako se strinjam da so tudi tu izjeme kot so Subaru, Evo ipd). Tudi sam sem vozil 145ko, 164ko in 166ko in moram priznat, da so kar se same vožnje tiče res avti kot se šika, glede vzdrževanja pa bom raje tiho – naj povem samo, da se z Alfo veliko naučiš o principih konstrukcije podvozij in delovanja motorja na notranje izgorevanje, ko ti mehanik razlaga kaj so v Milanu tokrat zmakaronali, da si ponovno obstal na obvoznici. Se pa strinjam, da je za marsikoga sam užitek v vožnji dovolj velik, da pozabi na morebitne pomanjkljivosti v izdelavi. Strast do vožnje je še zmeraj doma v Evropi tu ni kaj, in GTR nikoli ne bo Ferrari, prav tako kot Lexus nikoli ne bo Mercedes ali BMW. Dejstvo da izdelujejo tehnološko popolne avtomobile nima s tem nobene povezave. Čustva so le čustva in ko vidiš kakšno seksi mojstrovino kot je recimo Alfa Romeo Brera začneš skoraj razumet tegale... entuziasta.

In da ne boste mislili da sem sam nek goreč poševnookofil – moj sanjski avto je boginja (Citroen DS!). V deseterici avtov, ki bi stali v moji garaži v primeru, da Lucy Liu končno sprejme mojo ženitno ponudbo (brez predporočne pogodbe!), so le trije poševnookci (Micka Lancer Evolution IX, Nissan GTR, Honda NSX) šest evropskih Evropskih in eden Ameriški.
V tem trenutku svojega življenja pač razmišljam praktično in po mojem osebnem prepričanju imam na potovanju v Amsterdam s poševnookim avtomobilom manjše procentualne možnosti, da me na tovornjaškem počivališču ob robu autobahna napade in posili horda militantnih feministk, medtem ko brezupno strmim pod pokrov čuda tehnike, ki se je odločilo da štiricilindersko delovanje pač ni za njo in bo raje delovalo kar po treh.

Dobro bi bilo da razčistimo še razliko med dvema terminoma. "Neuničljivost" in "nepokvarljivost". Gospod je omenil »neuničljivega« golfa 2ko, katro, spačka in podobne. Tudi sam sem začel vozniško kariero na katri in prav takšnem golfu ter pritrjujem, da sta prav gotovo »neuničljiva«, a niti pod razno" nepokvarljiva". Katra me je vsak mesec razveselila s kako malenkostjo – nič resnega sicer, dobri stari cleon OHV je brnel naprej, a nepokvarljiv? Niti pod razno. Golf 2ka se je kvarila manj pogosto, a še zmeraj ni segel Protonu do testisov. Ekonomske neupravičenosti popravil so ga reševali predvsem deli, ki se jih je dobilo povsod in za denar s katerim si ponavadi kupiš tri kepice sladoleda. Popolne nepokvarljivosti ni dosegel noben evropejec niti anekdotalno. Skratka... »neuničljivost« je dokaj lahko dosegljiva titula – malo kateri avto izdelan po letu 90 se bo pokvaril na tak način da bo bat prebil motorni pokrov, oz. karoserija prerjavela do te mere da bo voznik zaviral kot Fred Flintstone. Po tej definiciji sta tudi Laguna 1.9dCi letnik 2001 ali VW Passat 2.0 TDI letnik 2005 »neuničljiva«. Pač ko se stvar pokvari menjaš pokvarjen del, malce z iglo prepikaš voodoo lutko v podobi Carlosa Ghosna (ali pa Piëchovega Ferdota v VW-jevem primeru) in voziš naprej.

Za moto revije pa bi z veseljem pisal, če bi dobil priložnost, ampak sem iskreno povedano tam nekje ob prelomu tisočletja izgubil upanje nad prav vsemi Slovenskimi pisanimi mediji, ki so se in se še ukvarjajo z avtomobilizmom. Duhamorni testi, ki se berejo kot seznam serijske in dodatne opreme na koncu pa še ena brezvezna kritika ker avto nima cup-holderja ali pa ker se pokrov motorja odpre na ključ namesto na ročko pod volanom. Who the hell cares?? Potem pa seveda neskončne že zdavnaj pozabljene »resnice«... »Joj ta Fabia pa je ogromen preskok v kvaliteti, za to nekoč tako popularno znamko, ki zdaj ponovno doživlja svoj preporod ...« bla bla bla že 20 let isto sranje odkar so prvič testirali Favorita, še zmeraj ne pozabijo omenit kako zelo so napredovali ti badge engineerani VWji iz časa komunizma do danes. We get it, now shut up! Avtomobilizem gre naprej. Zakaj se je treba stalno obračat nazaj v - zdaj že daljno - preteklost? Danes je dodatna oprema 2-conska klima, 80 let nazaj pa »kurbl« iz mahagonija (za tople roke pri zagonu motorja!) Še dobro, da se tega mašila lotijo le pri post-komunističnih znamkah, ker bi bilo sila nadležno poslušat kako nova Astra v vseh pogledih poseka Kadetta iz leta 62. Ali pa tisti nepotrebni stavki, ki se jim tako pogosto prikradejo na koncu testov, ko nimajo več kaj za povedat. V stilu: »Kot vsak avto ima tudi Batmobil 1.6 16V dobre in slabe lastnosti. O tehtnosti nakupa pa boste morali presoditi sami.« No shit?! Jaz pa sem sem že mislil vprašat dementno sosedo ...

No zdaj pa k bistvu današnjega posta:
Šel sem si ogledat Carismo, ki jo je predlagal uporabnik Sonic. Nizozemska Japonka ima servisno knjigo potrjeno do 50K km (do leta 2005), zdaj jih ima 122K. Zveni dokaj verjetno. Jermeni bojda menjani »okrog« 120K km, a to vzamem bolj z rezervo (zanimivo koliko altruističnih voznikov imamo v Sloveniji – skoraj vsi po vrsti opravijo velik servis in potem avto prodajo 2K km kasneje... a nismo izredno plemenit narod?). Poševnooko srce pod pokrovom prede kot sita muca, a ga v vožnji kastrira na (pre)dolgo izračunan Renaultov menjalnik, ki s čigumijastimi premiki ročice niti pod razno ne spada v tako Micko. Motor suh in prašen (ni izgledal opran), malce mastna le pumpa servo volana. Prodajalec zatrdil, da je to itak pri vsakem avtu isto. Mhm. Tako kot vsak moški prej ali slej zboli za erektilno disfunkcijo. Podvozje malce glasno in nagibajoče, a udobno kot kakšna Laguna. Prav tako se je slišal eden od zadnjih ležajev - ponovno kot v kakšni Laguni. Prostora dovolj. Seks na zadnji klopi JE mogoč, če niste redni gost v restavracijah s hitro prehrano. Klop sama na drobno posejana s komaj opaznimi madeži (predvideval sem da posledica vaginalnih tekočin). Prtljažnik dovolj velik da pogoltne dve srni (če slučajno zbijete dve na enkrat) ali pa dve trupli članov yakuz, skupaj z lopato za kopanje jame. Prtljažnik sam je btw obdelan tako nemarno, da kaj drugega kot kadavre ljudi in drugih živali tja niti ne bi upal vtaknit (morda tudi posledica zanemarjenja prvega lastnika). Na koncu mi je avto deloval nekako »zmedeno«. Japonsko šestnajstventilsko srce je tiho in odločno šelestelo, kot da se pripravlja na ponovni in dokončni napad na Pearl Harbour, vse naokrog pa je kričalo po Evropski povprečnosti, kakovostno nič kaj preveč nad Evropsko konkurenco tistega časa (Vectra B, Passat B5, Laguna, 406 ipd.), v določenih aspektih tudi pod njo. Kakršne koli gobice so že jedli na Nizozemskem leta 2000, oči jim očitno niso potegnile poševno. Pričakovano. Carisma je kot banana (yellow on the outside, white on the inside).

Kaj zdaj? 4G92 pod pokrovom je takega zdravja kot zala 16 letna Japonska šolarka. Deli okrog njega pa so tako-tako. Pravi Eurobox. Prodajalec je najprej vztrajal na 1990eur, po grožnjah da mu bom pouriniral platišča in nato storil harakiri na zadnjih zicih je bil pripravljen spustiti na 1900eur, poleg tega bi on opravil tehničnega. Zdaj je uradno na mojem seznamu potencialnih kvazi-poševnookih kandidatov za nakup. Če mi ga uspe zbiti še za okrog 200eur (zaenkrat še noče, morda čez kak teden?) mu bom segel v roko in se podal v avanturo Evro-šlamparij. Do takrat pa... the hunt goes on!

Naslednja na seznamu poceni Japonk, s katerimi bi se rad intimno spoznal je bila Mazda Xedos 6, in tale je (menda – nisem 100% prepričan v tem primeru) za razliko od Nizozemke Micke čisto prava Japonka, ki so jo izmesile pridne roke delavcev iz Hiroshime, malce preden jih je v spanju zadela kap zaradi preutrujenosti. A so mi jo prodali tako rekoč pred nosom. Očitno si nisva bila usojena.

Glede Lantre bom razmislil (vsekakor je Beta 1.8, 130ps motor vreden uboja vseh kužkov, ki so jih korejski inženirji použili v pasjih restavracijah v Seulu, pa tud oblikovno je sprejemljiva - Stevija Wonderja so kot glavnega oblikovalca očitno najeli šele med dizajniranjem Elantre).