Vedno imam navado da tankam ko zasveti lučka, hkrati pa vedno spremljam število prevoženih km.
Se mi je pa zgodilo nekaj let nazaj, da sem ostal brez goriva. Izracuni po stevcu so sicer kazali da bo treba tankat , vendar ker se lučka ni prižgala sem mislil da sem bolj zmerno vozil in da posledično imam se nekaj km na zalogi.
Pa se zjutraj okrog sedmih odpravim na delo, in mi direkt pred križiščem v Ljubljani avto kar nanenkrat crkne in noče več vžgat. Cesta gre tam malce navzgor, tako da porivanje avta odpade, ob cestah pa najmanj pol metra visoki kupi snega.
Lahko si predstavljate kako zelo so bili strpni vozniki in da ne omenjam množičnega testiranja sposobnosti njihovih hup.
Ni bilo druge kot da sem se postavil pred prvega terenca ki me je skušal obvoziti in ga vljudno prosil če me lahko šlepa do prvega parkinga v bližini.(hvala bogu da imam vedo vlečno vrv v avtu)
Ko sem enkrat umaknil svoje vozilo in obljubil gospodu eno kavo ob priliki, sem zacel tuhtati, kaj za vraga se je zgodilo, saj je avto na ravnem spet normalno vžgal.
Ker mi še na pamet ni prišlo da ni benza sem se pogumno podal zopet na cesto.
Lahko si predstavljate občutke v naslednjem križišču, ko sem podoživel strpnost in končno dojel kje je problem-lučka za benz je crknla. Imel sem srečo da je bil ob cesti splužen mali dovoz da sem tja poronil vozilo in poklical sodelavca, ki je prinesel benz.
Bila je dobra lekcija in razen tega da sem zamudil v službo eno uro in dobil serviranih nekaj ginekološko-folklornih izrazov, se je vse dobro izšlo.
Od