odvisno od avtomobila. Načeloma se bi pa čudil, če kdorkoli, ki sodeluje na forumu z imenom avtomobilizem, ne bi vsaj občasno avtomobila postavil nekoliko više kot druge materialne dobrine v lajfu.
moj prejšnji avto je bil čisti užitek, trenutni bolj a do b, naslednji upam v kratkem pa bo spet užitek, svoboda, meditacija, hobi...

Užitek! Od točke A do B grem vedno skozi C! Včasih grem samo od A, ker B ja sploh nimam. Pač užitek, udobje, veselje, hobi....

It's not just tuning, it's a lifestyle!

Rad mam svoj trenutni avto, čeprav ne potegne najbolj, ampak je pa
zelo zanesljiv. V bistvu mi pomeni veliko

Meni pa je avto strast in vožnja posebno doživetje. Že ko se vsedem vanj začutim prijetno napetost po celem telesu in pričakovanje po vožnji, ki sledi. Volan, menjalnik, pedali, vse je tako domače in na dosegu mojih čutnic. Nato prižgem motor in števec za obrate na rahlo poskoči, nežen dotik pedala za plin in že sem na poti. Sledi ogrevanje, motor se počasi prebuja in prijetno brni, menjalnik se zadovoljno pretika iz brzine v brzino, medtem ko temperatura olja raste na delovno raven, zavore nežno stiskam, da se lepo nagrejejo. Čez nekaj minut se števček za temperaturo motorja povzpne na zadovoljivo raven. In potem se začne. Suvereno prestavim v nižjo in pohodim pedalo za gas. Motor zarenči in nenadoma začutim vsak atom avta, bati v cilindrih ponorijo v želji po doseganju čim višjih obratov, črpalka za bencin se požene kot za stavo in slišim prav vsakega od ventilov, kako vbrizgavajo bencin in jezno sikajo v usklajeni simfoniji. Ko pohodim zavore, nenadoma vso mojo pozornost zahteva podvozje. Čutim vsak drobec teže in vsako novo silo kot odziv na moje upravljanje volana, armotizerji vztrajajo in se ne dajo, segrete gume so neusmiljene in nočejo popustiti za nobeno ceno. Ogrodje avta postane moj skelet. Kmalu pozabim na vse čute, ostaneva samo še jaz in cesta. Vsak ovinek ima svojo linijo, vsak gib avta postane umetnost, zlije se skupaj s cesto in plešeta, zdaj uglajeni valček, zdaj strastni tango. In jaz sem dirigent te prekrasne simfonije, stvaritelj te čudovite harmonije. A pot se vendarle enkrat mora končati in stvari se ohladijo. V garaži s pogledom preletim cel avto in ga pobožam. Medtem ko vstopam v hišo pa v glavi še enkrat na hitro podoživim vso ekstazo pretekle vožnje...

Tole sem zdaj malo na dolgo zabluzil, ampak si ne morem pomagat, zelo rad imam vožnjo !

S|icKeR je napisal/-a:It's not just tuning, it's a lifestyle!

Par@gon je napisal/-a:Meni pa je avto strast in vožnja posebno doživetje. Že ko se vsedem vanj začutim prijetno napetost po celem telesu in pričakovanje po vožnji, ki sledi. Volan, menjalnik, pedali, vse je tako domače in na dosegu mojih čutnic. Nato prižgem motor in števec za obrate na rahlo poskoči, nežen dotik pedala za plin in že sem na poti. Sledi ogrevanje, motor se počasi prebuja in prijetno brni, menjalnik se zadovoljno pretika iz brzine v brzino, medtem ko temperatura olja raste na delovno raven, zavore nežno stiskam, da se lepo nagrejejo. Čez nekaj minut se števček za temperaturo motorja povzpne na zadovoljivo raven. In potem se začne. Suvereno prestavim v nižjo in pohodim pedalo za gas. Motor zarenči in nenadoma začutim vsak atom avta, bati v cilindrih ponorijo v želji po doseganju čim višjih obratov, črpalka za bencin se požene kot za stavo in slišim prav vsakega od ventilov, kako vbrizgavajo bencin in jezno sikajo v usklajeni simfoniji. Ko pohodim zavore, nenadoma vso mojo pozornost zahteva podvozje. Čutim vsak drobec teže in vsako novo silo kot odziv na moje upravljanje volana, armotizerji vztrajajo in se ne dajo, segrete gume so neusmiljene in nočejo popustiti za nobeno ceno. Ogrodje avta postane moj skelet. Kmalu pozabim na vse čute, ostaneva samo še jaz in cesta. Vsak ovinek ima svojo linijo, vsak gib avta postane umetnost, zlije se skupaj s cesto in plešeta, zdaj uglajeni valček, zdaj strastni tango. In jaz sem dirigent te prekrasne simfonije, stvaritelj te čudovite harmonije. A pot se vendarle enkrat mora končati in stvari se ohladijo. V garaži s pogledom preletim cel avto in ga pobožam. Medtem ko vstopam v hišo pa v glavi še enkrat na hitro podoživim vso ekstazo pretekle vožnje...

Tole sem zdaj malo na dolgo zabluzil, ampak si ne morem pomagat, zelo rad imam vožnjo !

Ooo care, to si pa dobro napisal Kak avto pa imaš

Igrača!
Pa taka fora je ko dam svojega malega ki ima 2,5 leti za volan.
Da vi vidite to veselje in izraz na obrazu, pa te manevre, pa pritiskanje vseh možnih gumbov in šaltanje ročk.jooooj, on pomoje misli da je to najbolj kul mesto na svetu!
lp

@chevy
Niti ni važno v katerem sem. Naj je tak z motorjem 1.2 75km, ali tak z 3.0 V6 200km, vsak ima svoj čar. Seveda pa mora bit lepo vzdrževan.

men avto pomen vse...mislm vse na 1 mestu punca pa familija na drugem služba tretje pa avto

Par@gon ful dobro si to napisal res vsaka čast..

Drugače pa tudi meni avto pomeni malo več kot da prideš iz točke A v točko B..čeprav to moj prvi avto in je star 11let se rad ukvarjam z njim, predvsem mam rad da je čist kot znotraj kot veni..zdaj je pač treba malo potrpet ko je tako vreme ..

Par@gon-mater si me nasmejal dobro napisano
ja mene tud zanima kaksen avto vozis?
lp

Par@gon je napisal/-a:Meni pa je avto strast in vožnja posebno doživetje. Že ko se vsedem vanj začutim prijetno napetost po celem telesu in pričakovanje po vožnji, ki sledi. Volan, menjalnik, pedali, vse je tako domače in na dosegu mojih čutnic. Nato prižgem motor in števec za obrate na rahlo poskoči, nežen dotik pedala za plin in že sem na poti. Sledi ogrevanje, motor se počasi prebuja in prijetno brni, menjalnik se zadovoljno pretika iz brzine v brzino, medtem ko temperatura olja raste na delovno raven, zavore nežno stiskam, da se lepo nagrejejo. Čez nekaj minut se števček za temperaturo motorja povzpne na zadovoljivo raven. In potem se začne. Suvereno prestavim v nižjo in pohodim pedalo za gas. Motor zarenči in nenadoma začutim vsak atom avta, bati v cilindrih ponorijo v želji po doseganju čim višjih obratov, črpalka za bencin se požene kot za stavo in slišim prav vsakega od ventilov, kako vbrizgavajo bencin in jezno sikajo v usklajeni simfoniji. Ko pohodim zavore, nenadoma vso mojo pozornost zahteva podvozje. Čutim vsak drobec teže in vsako novo silo kot odziv na moje upravljanje volana, armotizerji vztrajajo in se ne dajo, segrete gume so neusmiljene in nočejo popustiti za nobeno ceno. Ogrodje avta postane moj skelet. Kmalu pozabim na vse čute, ostaneva samo še jaz in cesta. Vsak ovinek ima svojo linijo, vsak gib avta postane umetnost, zlije se skupaj s cesto in plešeta, zdaj uglajeni valček, zdaj strastni tango. In jaz sem dirigent te prekrasne simfonije, stvaritelj te čudovite harmonije. A pot se vendarle enkrat mora končati in stvari se ohladijo. V garaži s pogledom preletim cel avto in ga pobožam. Medtem ko vstopam v hišo pa v glavi še enkrat na hitro podoživim vso ekstazo pretekle vožnje...

Tole sem zdaj malo na dolgo zabluzil, ampak si ne morem pomagat, zelo rad imam vožnjo !

Bemti,....sma že dva z istimi filingi...

LP!

Prioritete po lestvici:
1. Družina
2. Prijatelji
3. Punca/žena (ki je nimam (več))
4. Služba (ki je seveda nimam(več))
5. Stanovanje (ki ga niti približno nimam)
6. Hiša (ki je pravtako nimam)
7. avto (ki ga imam in sliši na model Mazda3)

Med vse te reči čas enakomerno porazdelim. Sicer pa se tudi jaz peljem iz točke A na točko B skozi točke: c, d, e, f, g....

lp, Aleš.

sejjaretun je napisal/-a:Par@gon-mater si me nasmejal dobro napisano
ja mene tud zanima kaksen avto vozis?
lp

Zakaj vas vse to zanima ? Nič posebnega ni, v družini imamo dva avta in oba sta nemca (pa naj še rečejo da slednji ne vzbujajo emocij, hehe). V kake pol leta pa načrtujem nakup avta, ki bo samo moj.

Lancerček je moj prvi avtomobil in sem nanj zelo navezan. Čeprav ima hudo pomanjkanje konjušnice, mi pomeni zelo veliko. Ker punce še nimam, je poleg faksa in prijateljev med najpomembnejšimi stvarmi. Mora biti kar se da čist, vsaka nova praskica spolirana, da o rednih servisih in preverjanju olja, vseh tekočin,itd... ne govorim. Ker nisem med tistimi, ki bi mi prvi avto kupili starši, sem zato nanj tudi zelo ponosen. Kot da je to nek moj dosežek, del mene. Vedno, ko se usedem vanj, se spomnim na tiste dolgočasne dneve v tovarni, ko sem delal prek študenca, ko sem po 100€ štipendije na mesec dajal na stran, da sem si ga lahko privoščil in ni mi žal niti minute in niti €. Ker smo v družini pred leti imeli takega, sem sanjal, da bom nekoč imel takega tudi sam. Nisem pa niti pomisli, da bo tak že moj prvi. Imam ga samo eno leto, pa se je že nabralo toliko spominov, da postane kar toplo pri srcu. Sploh ne morem pomisliti, kako žalosten dan bo, ko ga bom nekoč prodal . No, tudi mene je malo zaneslo, a saj veste, prvega ne pozabiš nikoli

najprej štalca pol pa krvca mislm saj avto mi pomeni veliko ampak so stvari ki jih postavlajm pred avto

Od točke A do B in C in D.
Zdej pa sami razberte, kaj sem mislil s tem.

predvsem to, da ko se zjutraj vsedem vanj in obrnem kljuc, se nasmehnem in mi polepsa dan bolj kot vsaka kava.

rajs mam avto, v katerem uzivam in se pokvari vsak dan, kot nov zanesljiv siv povprecen drek, ki zveni kot vibrator v banji in mi zjutraj v misli prikrade misel: "tudi tega dneva bo enkrat konec".