Jaz sem eden izmed tistih "nesrečnikov", ki je izpit naredil šele v tretje in zraven naštepal več ur kot vsaka stara baba, ki gre v avtošolo (64 - ravno za cel karton). Ne spomnim pa se, koliko me je koštalo, verjetno kar dosti. Pa še dolgo časa sem delal. Začel sem takoj po tretjem letniku gimnazije (najprej sem moral naredit popravca iz matematike, kar je šlo zelo hitro), bilo je poleti in vroče ko svina. K sreči sem imel avtošolo tako rekoč samo nekaj minut pešaka od doma, tako da sem dostikrat že zgodaj zjutraj prišel, pa sva šla z inštruktorjem potem v Ljubljano. No, prvi dve uri sva šla na osnove. Takrat (poleti 1997) sem vozil clio 1,2 rdeče barve, in vedno sem bil tako premočen, da se je celo norca delal z mene, ker je vedno vse teklo od mene (je tudi mojega brata učil, je rekel, da on nikoli ni bil tako premočen kot jaz). Sicer je bil doma s Koroške, pa še zelo temperamenten povrh. Ampak smisel za humor je pa tudi imel. Ko sva kdaj stala pred semaforjem, je rekel, naj se malo sprostim in pogledam naokrog, ne pa da zijam naprej kot kakšen fijakarski konj. Potem mi je kazal eno staro babo zraven, ki si je v avtu nos pucala.

Vmes sem zamenjal inštruktorja samo začasno, ker je moj šel na dopust in je nočne vožnje z mano prepustil enemu kolegu, rojenemu Mariborčanu, ki je bil pa po karakterju hladen ko špricer, sicer ne več prav mlad, je bil pa frajer po svoje (takrat sem pa vozil corso). No, moj inštruktor me je tudi hecal, naj pred izpitno vožnjo ruknem kakšen šnops, ker itak on prevzame odgovornost, če me policaji dobijo.

Enkrat se je res skoraj zgodilo, da bi naju policaji ustavili, ker sem prehitro peljal po Celovški in me policaj pri Slovenijaavtu že skakal s tistim radarjem, da bi me izmeril, pa sem še pravočasno zmanjšal.
No, prvo smolo pa sem imel, ko sem oktobra že društvenega spušil. Tisti dan sem v gimnaziji pisal en test in sem bil nervozen ko strela, pa še trebuh me je bolel, tako da nisem imel šans, da naredim. Drugič pa je šlo kot po maslu. Vmes so mi zamenjali avto, namesto clia sem dobil vw golf 1,9TD rabbit bele barve, ki mi zlepa ni crknil. Na prvi izpitni vožnji sem se zafural že v prvih minutah, ko sem z Roške speljal do tistega križišča z Dolenjsko in sem moral iti na levo, kjer sta dva pasova v levo smer. Ne vem, kako se mi je zgodilo, da sem pri zavijanju zamenjal pasova, kar je prepovedano (sploh nisem bil pozoren). Tako da sem že po petnajstih minutah prišel nazaj. Drugič je bilo sranje še večje. Vozil sem že celo uro in sem imel tako rekoč že opravljeno, nato pa se mi zgodi, da peljem po Tivolski v smeri proti Viču čez križišče s Celovško. In s Celovške zavija desno na Tivosko ena ženska, ki me hoče izsilit, pa nisem točno vedel, ali bo počakala ali ne. Ampak sem kar gas pohodil. In dobil od ocenjevalca pripombo, češ da sem divjak in da me ne more spustiti na cesto. Oba dosedanja ocenjevalca sta mi nakladala vse mogoče, kaj sem narobe delal. V tretje sem imel srečo, ker sem dobil za ocenjevalca nekoga, ki je bil po izobrazbi psiholog. Niti sam ne vem, kako mi je ratalo nardit. V nasprotju s prej omenjenima on ni nič govoril, kaj sem delal narobe, rekel je samo "Opravljeno" pa zdravo. To je bilo 12. januarja 1998, še isti dan sva šla s fotrom zvečer po vozniško dovoljenje in se je pri Stanežičah skoraj zgodilo, da bi povozil peško, ki je čakala pri prehodu za pešce, čeprav ni bilo nikogar, ko pa se je pripeljal skoraj do prehoda, pa bum na cesto. Nazaj pa sem vozil jaz in me je motilo, da je bil avto (mazda 626) tako dolg in širok.
Morda še to: zaradi trikratnega opravljanja vozniške in velikega števila ur sem med sošolci veljal za nekakšnega "fahidiota" oz. nedeljskega voznika. Vendar lahko rečem, da vozim podobno kot moj fotr - precej temperamentno. Dosedaj sem naredil en manjši crash, dvakrat dobil kazen za hitrost, plačal enkrat, pa enkrat mi je pajk avto odpeljal. Kljub vsemu pa sem zadovoljen, da sem delal vožnje v Ljubljani. V mojem domačem kraju je ogromno folka šlo delat v Kranj, kjer je dosti lažje, pa tudi ceneje je bilo. In so prav hitro naredili. Vendar pa obstaja razlika - zame vožnja po Ljubljani ne predstavlja prav nobenega problema, za mnoge od njih pa sem slišal, da so prišli v Ljubljano in so bili čisto posrani. Razen če so se medtem navadili.