Vsak dan poslušam jokanja sodobnih voznikov in mehanikov, kako danes v avtomobilski industriji ni več kvalitete, kako so starejši letniki vozil bili oh in sploh boljši od današnjih avtov »polnih nezanesljive elektronike«...

Pa je temu res tako?

Zdi se mi da se časovnice "dobrih starih" vozil vsako desetletje prestavijo za generacijo naprej, potem pa tisti avtomobil, ki je v času svoje sodobnosti veljal za »nova nezanesljiva j***a« postane »klasik kakršne so delali včasih, ko še bi bilo varčevanja«.

Pred kratkim sem prebral članek v nemški reviji iz davnega leta 1984. Govoril je o tem kako so nemški taksisti šli v velikih skupinah protestirat pred Daimlerjev sedež v Stuttgart, zato ker je bila takrat nova Mercedesova serija E (W124) katastrofalno nezanesljiva v primerjavi s svojim predhodnikom (W123). Najbrž je res bila - pač porodne bolezni, ki so jih nato zgladili, ko se je proizvodnja skozi dve tehnološki prenovi stabilizirala. Kako ironično, da danes W124 med entuziasti velja za "zadnjega pravega Mercedesa", narejenega še v času ko se ni varčevalo pri proizvodnji. Zanimivo, kaj? Renome legendarne zanesljivosti avtomobili pridobijo komaj po tem, ko so otroške bolezni že odpravljene in so na cesti dovolj dolgo, da vse tipične hibe do potankosti obvlada že vsak zanikrn vaški mehanik. Ravno v tem času podobeno metamorfozo doživlja model, ki je W124 zamenjal (W210). Tega so dolgo označevali za prelomnico, ko je začela Mercedesova kvaliteta padati, potem ko so začeli zaposlovati le še Turke in Jugoslovane iz Kraguljevca. Danes internetna skupnost že fantazira o tem kako je boljši od njegovih dveh naslednikov (W211/W212)...

Spomnim se sredine devetdesetih, ko je Renault predstavil prvi Megane (zamenjal je Renault 19). Kakšni vzdihi in napovedi katastrof so sledili s strani vaških poznavalcev mehanskih strojev. "Konec je s preprostimi Renaulti kot sta petka in katra! Sami računalniki! Vse se bo kvarilo!" so kričali. No, zdaj ko si ga lastim že skoraj 20 let lahko povem, da so bili strahovi odveč. Vsi senzorji so preživeli. Večtočkovni Siemensov Sirius še kar pridno pljuva gorivo v bate. ABS še zmeraj zazna kdaj grozi blokiranje koles. Vaški mehaniki so se vmes že zamenjali in njihova nova vsevedna generacija je mojega Megana vmes že proglasila za "dobrega starega zanesljivega Renaulta", medtem ko so zdaj na udaru Talismani, Espaci in novi Megani. Čez dve desetletji se bo rutina seveda ponovila.

Dajmo si vendarle naliti čistega vina in nehajmo fantazirati o dobrih starih časih, kjer so bili avti zanesljivi, dekleta lepa in davki nizki. Takšno fantaziranje ni nič bolj produktivno od sanjarjenja o bivši Jugi (predvsem na podlagi lažnih spominov in neresničnosti). Zdi se mi da s tem žalimo sodobno avtomobilski industrijo in ji ne priznamo, da zadnje desetletje in pol dela skoraj tankovsko zanesljiva vozila. Če bi sam bil avtomobilski inžener bi že zdavnaj dobil kolerični napad in začel od sile streljat z mitraljezom sredi Ljubljane. A se res več ne spomnite kako zelo nezanesljivi so bili avtomobili nekoč? Kako so ljudje hodili na morje s fički in katrcami, zraven pa v prtljažnik poleg potovalk priložili še škatlo z orodjem, da so lahko avto po poti popravljali, ko je na Trojanah najprej odpadel izpušni sistem, nato pa je še zakuhal motor pri Ravbarkomandi. A se ne spomnite absurdnih menjav olja na 3000 kilometrov? Ali pa zamudnih duhamornih nastavitev ventilov, vžiga, ročnega zauga... Se ne spomnite, ko je ljudem meni nič tebi nič utrgalo os na kolesu, pa je to bilo povsem normalno? Se ne spomnite, ko ni bilo nič posebnega, da je imel avto luknjo čez karoserijo od prerjavenja?

Moderno vozilo je čudež tehnike. Sodoben motor na notranje izgorevanje praktično ne rabi nič drugega kot menjavo olja in filtrov. Nobenih časovno potratnih nastavitev ni več potrebnih. Za vse poskrbi elektronika. In ko smo že pri elektroniki... na živce mi gre ta brezvezna šankovska teza o "nezanesljivih modernih jajcih s preveč elektronike, ki se samo kvari." Prosim? Modernih? Kakšno sci-fi elektroniko pa imajo moderna vozila, da jih še niso imela tista pred 20 in več leti? Enotočkovni elektronski vbrizg je v vozilih standard že od osemdesetih let. Moj prastari Opel Kadett iz leta 1988 je že imel Boschev enotočkovni vbrizg goriva ter Siemensov ABS modul. Prav tako električni pomik stekel. Od devetdesetih tudi klimatske naprave, tempomati in kontrole na volanu niso bile redkost. Še danes po cestah strašijo stare nemške, švedske in japonske velike limuzine polne elektronike, ki je bila v tistih časih še veliko bolj v povojih. A večina stvari še zmeraj deluje.

Elektronika je del našega vsakdana že desetletja, pa ni prav nič pripomogla k nezanesljivosti vozil - še več. Izboljšala jo je. Statistika pravi, da so danes avtomobili bolj zanesljivi kot kadarkoli v preteklosti. Seveda to ne bo odvrnilo pametnjakoviča v gostilni, od pripombe, da so "avti zmeraj manj zanesljivi, zato bo on raje ostal na Opel Calibri." ... V takih trenutkih sem srečen da nisem avtomobilski inžener. Srečen, ker mi ni treba gledati, kako nek družbeno neproduktiven člen človeške družbe pljuva po moji genialnosti zaradi katere se danes lahko on in njemu podobni usedejo v avto in odpeljejo v Oslo brez da bi jih skrbelo, da bodo v zanikrni delavnici sredi Salzburga prosili kakšnega metalurga, da jim malce zbrusi glavo motorja.

Takšno jamranje ni žalitev le za inženirje ampak tudi za avtomobilske koncerne. Pustite floskule o kapitalizmu in pohlepu in si raje poglejte marže v avtomobilski industriji. Hitro boste ugotovili, da so zelo tanke - kar nekaj proizvajalcev se otepa rdečih številk. Poglejte kakšno izgubo Opel dela General Motorsu. Poglejte kako so se v finančni krizi skoraj potopili vsi Ameriški velikani. Ali pa kako že več let životari PSA. Ta industrija vsekakor ni za tiste, ki bi radi na hitro obogateli. Pravzaprav so marže tam nekje na ravni industrije toasterjev in WCjev na štrbunk. Človek bi rekel, da za njo velja isti pregovor kot za letalsko industrijo: najboljši način, da postaneš milijonar…. a le če si prej bil milijarder. Kljub temu je čudež kako lahko ena industrijska skupina v paket vreden okrog 14.000 evrov spravi tehnologijo, za katero bi vas pred 40 leti kot čarovnika skurlili na grmadi. Skoraj samoumevni so vsi elektronski pripomočki, ki lajšajo vožnjo (ABS, ASR, ESP...) kakor tudi navlaka, ki je bila še pred pol desetletja luksuz, danes pa že čisti standard (avtomatske dvopodročne klime, veliki zasloni na armaturah, elektrifikacija prav vsega kar se premika gor, dol, levo ali desno). In kljub vsemu, se cene nižajo, zanesljivost pa je vsako leto boljša. Občudujem to industrijo in njeno genialnost, da vsakič znova iz 100 let starega izuma naredi nekaj povsem novega, ki serijsko zanesljivo deluje.

Boli pa me, da tega občudovanja ne premore družba na splošno. Preveč radi se pritožujemo. Vsakič ko se pokvri kakšen senzor ali pa ko se zaradi krajših voženj zamaši DPF. Spomnimo se napak pozabimo pa na tisoče kilometrov, ki jih prevozimo brez težav. Kljub vsej elektroniki. Kljub neskončno bolj zapletenimi vozili kot nekoč. Pozabljamo, da so nekoč avtomobili delali le po kakšnih 50-70.000 kilometrov, preden so začeli obnavljati ventile, honati bate in menjevati tesnila na glavah... čeprav so bili preprosti kot traktorji.

Tiste, ki pa še zmeraj vztrajate, da so bila vozila nekoč bolje sestavljena, pa vabim, da si ogledate crash-test kakšne velike limuzine izpred 30 let, potem pa ga primerjajte z istim testom izvedenim na sodobnem malčku tipa Clio, Fiesta, Polo in se čudite napredku. Danes na EURONCAPu vsakvozila, tudi superminiji serijsko dobivajo po 5 točk (kljub zaostrenim pogojem), medtem, ko so še sredi devetdesetih avtomobili kot so Mercedesov W201 (C ) dobili vsega dve. Vsi iz osemdesetih in sedemdesetih bi najbrž vsi dobili le eno.

Zaključek. Morda bi morali bolj spoštovati moderno avtomobilsko industrijo, kajti ona je prijateljica, ki naše lene, neproduktivne, tečne riti, razvaja z dragulji industrijske proizvodnje in večnim vrelcem izumiteljske genialnosti. Spoštujmo fante in dekleta, neskončno bolj pametne od nas, ki nam vsako leto postrežejo z varčnejšimi, varnejšimi, zmogljivejšimi, tišjimi, a še vedno zanesljivimi vozili. In se smejmo njihovim predhodnikom, ki so le par desetletij nazaj izdelovali vozila na traktorski tehnološki ravni, ki niso bila niti približno tako zanesljiva kot sodobna.