Verjetno ni prav nobena skrivnost, da zgolj gole prodajne številke pač niso pokazatelj, da je lahko določen avtomobilski model posledično suveren na vseh ostalih področjih. Še posebej ne v segmentu tokrat testiranih kompaktnih SUV, kjer je eden poglavitnejših razlogov pri nakupu (poleg frajerske oblike seveda) tudi sama cena vozila.

Tako je pač potrebno vedeti, da se Nissanov Qashqai prodaja večinoma v cenovnem rangu okrog 20 evrskih tisočakov (btw, že dražjih štirikolesno gnanih primerkov je v prodaji zgolj za vzorec), kjer kupci iščejo višje nasajeno alternativo kombi-limuzinam nižjega srednjega razreda. Tako predstavljajo povsem drug rang kupcev, kot tisti, ki pogledujejo k npr. VW Tiguanu, saj slednji odštejejo zanj v povprečju vsaj 10 tisočakov več. Podobno skupino potrošnikov kot Tiguan, zanimivo, zaenkrat zajema tudi P 3008, saj se veliko kupcev odloča za bogateje opremljene verzije (Allure).

Resda je ob tem potrebno povedati tudi to, da so prav vsi križanci, ki so bili tokrat testirani, zelo solidni predstavniki tega segmenta, kjer eklatantnega poraženca ni možno niti pod razno razglasiti. Kupec, ki kupuje tovrstno vozilo, tako ne more zgrešiti prav z nobenim izmed njih. A vendarle razlike med njimi vseeno so, kjer npr. v voznosti ravno Nissanov Qashqai in Renaultov Kadjar nista ravno prepričala (poligon). Konkurenca je vsaj v tem elementu le boljša!

Btw, za pionirja novodobnih športno uporabnih vozil velja Toyotin RAV4 s prvo generacijo (leta 1996), Qashqai pa velja za pionirja križancev C segmenta, ki postajajo iz leta v leto popularnejši.