hnoda je napisal/-a:Moj prispevek k razpravi o ukrepih. Novembra lani sem prebolel COVID. Ena prvih misli,
ko sem dobil obvestilo, da sem pozitiven na koronavirus, je bila: “sranje, pa ne že sedaj, preden sem se imel sploh možnost iti cepit”. Že takrat se je namreč poročalo o določenih uspehih pri razvoju cepiva. In na srečo sem celotno zadevo prebolel doma. Če bi imel takrat možnost, bi se šel cepit, tako kot sem se šel leta 2005 cepit proti virusu H5N8, ki je povzročil pandemijo ptičje gripe, dogodek, ki smo ga potisnili nekam globoko v podzavest in za večino ostaja samo bled spomin. Po ozdravitvi sem se šel dvakrat, približno vsake pet mesecev, sam testirat na vsebnost protiteles. Zanimalo me je, kako je z mojo odpornostjo. Rezultati, ki jih lahko objavim, so pokazali, da imam po več mesecih še precej protiteles tipa IgG, ob zadnjem testiranju celo precej več kot prvič (93 proti 150 enot). Zakaj je temu tako, nimam pojasnila, zbolel ponovno sicer nisem, lahko se tako odziva moj imunski sistem, ali pa sem bil v ponovnem stiku z virusom, ne da bi to tudi zaznal. Niti ni pomembno. Na podlagi rezultatov, in ne ker je tako rekla Baba vanga, sem sprejel odločitev, da se še nisem šel cepit, oziroma da bom imel gospoda Milana Kreka in vse ostale za talce. Ali če hočete, da se bom v svetu, kjer danes obstajajo izključno cepilci in antiticepilci, identificiral kot prebolevnik. V resnici pa ne želim, tako kot marsikdo, ki se identificira kot to ali ono, da se kdo ukvarja z mano, ampak želim imeti le možnost izbire, ki je bila javno obljubljena. Prepričan sem tudi, da tu ne gre za izbiro za ali proti znanosti, ampak prej obratno, da se znanstvena spoznanja upoštevajo tudi pri sprejemanju ukrepov za boj proti koronavirusu, v katerem smo hočemo ali nočemo vsi skupaj. Dejstvo je, da je vlada administrativno določila, da imajo protitelesa, ki se jih dobi s cepljenjem, več vrednosti od tistih, ki se jih dobi s prebolelostjo, ali pravilneje prekuženostjo. Večjo vrednost imajo pa zato, ker jih lahko organom vedno dokažete s potrdilom o cepljenju, saj je možnost, da se je kdo resnično cepil, vendar to ne bi bilo nikjer evidentirano in zato vsak čas dokazljivo, popolna eksotika. S prekuženostjo pa ni tako, ker lahko slednje uradno dokažete le s potrdilom o pozitivnem PCR testu. Tega po ocenah vladnih strokovnjakov nekje tretjina prekuženih oseb nima in glede na znane številke vseh do sedaj okuženih je to lahko več kot sto tisoč ljudi. Drugi razlog, zakaj je dana veliko večja vrednost s cepljenjem pridobljenim protitelesom, pa je v tem, da vas ta administrativno gledano ščitijo več kot šest mesecev po dozi cepiva, medtem ko vas s prekuženostjo pridobljena protitelesa administrativno gledano ščitijo šest mesecev po dokazani okužbi. Verjetneje, po izjavah vladnih strokovnjakov, in tudi administrativno je to nekaj dni veljalo, je ta doba v resnici osem mesecev. Mogoče na tem mestu ni odveč omeniti, da v vsakem primeru protitelesa sproducira vaše telo samo, le da je v enem primeru input virus, v drugem primeru pa cepivo. Sam nimam znanja, da bi lahko sodil o kvaliteti na en ali drug način sproduciranih protiteles in naprej ali je omenjeno razlikovanje strokovno utemeljeno. Vem pa to, da v sosednji državi Avstriji posameznik ima možnost, da si za obdobje treh mesecev status prebolevnika podaljša, ali pa sploh pridobi, tako, da opravi ustrezen imunološki test, ki ga je, domnevam, razvila znanost in ne Baba vanga. Ta test sicer ni identičen temu, ki sem ga na lastno iniciativo opravil sam, ampak to ponovno ni pomembno, ker govorim samo o možnosti izbire posameznika, da uradnim organom in od srede dalje tudi večini tistih, ki opravljajo kakršnekoli storitve, dokaže, da jih v resnici nima in jih niti ne želi imeti za talce, temveč obstaja možnost, da je sam talec administrativnih ukrepov, ker organu, ki v košare zlaga hruške in jabolka, ne more s prav ničemer dokazati, da je jabolko, čeprav izgleda kot in po svoji kemični sestavi najverjetneje tudi je jabolko. To je vprašanje, ki zelo zadeva tudi cepljene, saj glede na izjave vladnih strokovnjakov, da naj bi bila zaščita po cepljenju manjša po osmih mesecih, oziroma da nimajo pomislekov glede rabe tretje doze cepiva, ki je že naročeno, verjetno ni daleč trenutek, ko bo administrativno določeno tudi trajanje zaščite s cepljenjem pridobljenih protiteles. In takšen odlok je, kot vidimo, lahko sprejet tudi z danes na jutri. Če cepljenih oseb vprašanje, kakšno individualno zaščito pred okužbo imajo v trenutku, ko bo do tega prišlo, ne zanima, seveda ni prav nobenega problema, če pa to koga vseeno zanima in bo z opravo dosegljivega samoplačniškega testa prišel do ugotovitve, da ga cepivo še naprej ščiti, naj se zaveda, da naša države te ugotovitve zaenkrat ne priznava, in bo moral za dostop do storitev ali celo zaposlitev spet izpolnjevati pogoj C ali T. Mislim, da to ni prav in je treba to možnost urediti, vsaj kot samoplačniško. Predstavniki oblasti na te pobude odgovarjajo s pojasnili, da na ravni Evropske unije ni konsenza glede vprašanja, katere teste priznavati za takšne, da bi lahko na njihovi podlagi izdali evropsko potrdilo. To bi bilo sicer res koristno, vendar tega, da mora potrdilo veljati za Evropsko unijo, zaenkrat niti nihče ne zahteva, ampak je po vzoru Avstrije povsem mogoče izdajati tudi potrdila, ki veljajo le na ravni posamezne države. V tem, ali greš s potrdilom lahko čez državno mejo, ali pa si omejen na obiskovanje nekaterih živilskih trgovin in nujno medicinsko pomoč, pa je zelo velika razlika. In sicer v možnosti izbire, ki je bila obljubljena, pa ta obljuba ni bila izpolnjena, niti ko znanost to omogoča.