Imel sem namen gledat dirko v Logatcu. Pa sem si na križišču, ki pelje s ceste do IOC, premislil. Vzdušje mi je bilo moreče. 
Instant sklep: grem v Piran na sladoled. Pot do Pirana po stari cesti je bila potovalno hitra 
, z dvema vmesnima elementoma popestritve. Ogledom nove policijske pridobitve in pa ogledom stoječega prometa vse od konca AC do ankaranskega križišča z Obale proti notranjosti. Nasmeh ob pogledu na nesrečneže, ki so stali, je trajal ene pol sekunde. Mene je to še čakalo. Po kratkem sprehodu po zelo vetrovnem Piranu, sem se vsedel v slaščičarno, jedel sladoled (vanilija, tiramisu je čudna kombinacija, drugič drugače :P), gledal "promet" (najbolj mi je ostala v spominu s stilom naličena črnolaska v oprijetem rdečem puliju z velikimi ******, krasno lepo okroglo ****, v temno modrih oprijetih hlačah s tankimi svetlimi črtami in .... 
) in počasi razmišljal, kako se izognit Črnemu Kalu. Če kaj sovražim, je to... "stoječi promet" in kolone. Hočem se peljat. Ni važno, če ne gre zelo hitro, važno da se konstantno premikam pa da ni gneče. :redface: Ker je pijačka v Radovljici odpadla 
, je odpadla tudi moja standardna varianta (Trst - Gorica - Most na Soči, Baška grapa, Železniki, Kropa, Radovljica). Dozorel je sklep, da moram prit do doma brez prestopa državne meje in da ne smem it skozi Črni Kal. 
Pa sem šel.
Iz Pirana po cesti do Kopra. Šel sem dol z AC pri Bertokih. Naprej skozi Pobege do Sv. Antona. Levo spodaj se vidi dolina Rižane. V Sv. Antonu sem sledil tabli za Gračišče. Ko sem zagledal pred sabo eno križišče s tablo za na levo do Kubeda, sem zavil levo. Do Kubeda ni daleč, je pa strm spust, tako da, zaviranje z motorjem v drugi prestavi bolj malo zaleže. Ker se zavor ne dotikam kaj prida rad, sem ponekod dal lepo v prvo. V Kubedu sem zavil levo na glavno cesto, ki gre enkrat pod progo, do Kortin. Tu sem zavil na desno proti Rakitovcu. V Podpeči sem zavil na levo, pod progo in sledil tabli za Črnotiče. Že v Podpeči mi je ovinek za 180°, ki je manjši od rajdnega kroga mojega avta pa še v strm klanec, dal nekako vedet, ker je avto podrsal po tleh, da se podajam v "neznano". Na koncu te vasi Podpeč je... konec asfalta. Najprej sem si mislil, da sem spet pristal na nekem dvorišču in da bom moral obračat.
Prvi vtis vara.... se da it naprej. Tako sem pristal na edini cesti, ki zleze v isti hrib kot zloglasni Črno Kalski klanec. 
Aja... kolovoz, ne cesta. Pot ni makadamska, ampak je... iz nasutega kamenja, pa blata, pa lukenj. Parkrat sem podrsal s sprednjim odbijačem po pesku (malo prehitro sem šel in skočil čez en majhne kucelj), nasedel pa samo enkrat. Nekje na sredi poti, sem videl tablo "Gozdna cesta. Vozite na lastno odgovornost". Pravo olajšanje. 
Poti nazaj ni bilo. Vzvratno se mi ni dalo vozit, obrnit pa.... Jah, če bi imel avto do 3. metrov, bi se mogoče še spravil obračat. Pred Črnotičami gre pot spet pod progo, v vasi pa... aaaaaaaaaaaa, civilizacija, asfalt. Končno sem lahko pobrisal blato z vetrobranskega stekla. Iz vasi sem šel na levo po cesti in prišel na glavno cesto pod vrhom zloglasnega klanca. Črnemu Kalu sem se sicer izognil, klancu pa ne povsem. Malo izven Črnotič sem spregledal cesto do Petrinj, obstaja pa še varianta skozi Prešnico, ki pride na staro cesto, ko je ta že vzporedna z AC. Pa drugič.
Od tam sem šel do Divače in po poti ob reki Reki, skozi Ribnico do Ilirske Bistrice. Če sem že bil v tem koncu, sem šel pa še žlahto obiskat.
Iz Ilirske Bistrice gre do Pivke čez Knežak krasna cesta z lepimi ovinki, 
pa tudi naprej do Logatca skozi Postojno in Planino je bila pot "potovalno hitra". Se da prav lepo povprečno hitrost držat.
Sploh ne vem, zakaj bi se hotel ob vikendih (jaz se tako ali tako ne peljem po AC) peljat po avtocesti. Živ dolgčas. Ko je pa toliko lepih cest s krasnimi ovinki pri nas.
