Napisal/-a Jorgi Ne jun 10, 2007 6:37 pm
Hm, kaj storiti... Za začetek se ne strinjam z znižanjem meje opravljanja vozniškega izpita kot ne z uvedenim spremstvom do 18 leta s strani starejše osebe oz. staršev. Zakaj? Ker je žal tako, da veliko teh starejših oseb nima ustrezne vozniške kulture, velikokrat so jim novi prometni režimi nejasni (naprimer krožišče), vožnja po 15, 20-ih letih marsikomu predstavlja navado, vsi pa vemo, da vožnja po navadi pomeni vožnjo z zmanjšano koncentracijo in zmanjšanim opazovanjem okolice (ker cesto že poznam...), velikokrat z uveljavljanjem svojega prava na račun večletne izkušenosti, nekaznovanosti itn. Te starejše osebe v spremstvu (pa recimo, da gre v glavnem za starše), so hkrati taisti ljudje, ki so se izneverili pri vzgoji (govorim o potencialnih dirkačih, agresivnih metkih na cesti), zato po mojem mnenju niso primerni ali raje niso dorasli temu izzivu (popuščanje v splošni vzgoji se lahko nadaljuje tudi s popuščanjem pri vozniški vzgoji).
Drugi razlog je, da (tudi po lasntnih izkušnjah), oseba pri 16 letih, pa tudi pri 20-ih, enostavno ni dovolj zrela, odgovorna. Gre za proces odraščanja, osamosvajanja, ki se pri nas začne čedalje kasneje, mladina še pri zgodnjih 20-ih ostaja pod okriljem staršev, le-ti jih financirajo, zato ni razvitega čuta za lastnino, za odgovornost, kajti vse to se še vedno prenaša na starše (ti ponavadi v veliki meri krijejo finančne zagate svojih otrok: kupijo avto, bencin, plačajo kazni itn). Gre za vsesplošen proces vzgoje, v tem primeru vozniške, ki bi jo bilo potrebno začeti že v nižjih razredih osnovne šole. Trenutno je ta vzgoja omejena na 2-3 mesece in potem je mladina "zrela" za na cesto. Še vedno doma pri starših, nek poletni zaslužek, pa lasten avto (darilo) kot način razkazovanja svojega napuha, superiornosti, dokazovanja med vrstniki, ki je v teh letih tako pomembno. V kasnejšem obdobju ta težnja v večini primerov ni več tako zelo prisotna, zato tudi manj dokazovnja z divjanjem po cesti.
Seveda je potem še druga skrajnost: nezadovoljstvo. Mladi smo dandanes v težkem položaju (zopet navezava na odvisnost od staršev): radi bi se osamosvojili pa nimamo možnosti za to. Ker je lastno stanovanje dandanes nedosegljivo sanjarjenje, je simbol samostojnosti prevzel avto. Nič čudnega, če se potem vse frustracije manifestirajo v izkazovanju obladovanju redke oblike samostojnosti, avto kot svet, kjer sem samo svoj gospodar, svet, ki ga obvladam, nadzorujem, kjer sam krojim in določam svojo pot, včasih z načinom, ki to pot reže agresivno, egoistično, z mislijo izboriti si svojo pot, tisto, ki si jo na delovnem mestu (šoli) ne znam. Ko na delovnem mestu požiram krivico vsak dan na dan, je avto ravno nasprotje. Tu jaz diktiram svoj tempo.
Tretji problem: alkohol. V Sloveniji tako cenjena "žlahtna kapljica". Dokler bo taka miselnost, dokler bo večina mislila, da se brez pirčka ne more sprostiti in da le-ta ne igra nobenen vloge, bo tako kot je. Alkohol ne sodi na cesto. Pika.
Nekaj misli, predvsem zakaj...Kako pa predvsem ne z represijo, temveč primerno vzgojo. Vsak namreč razmišlja: meni se to ne more zgoditi, jaz znam paziti in gledati. Ne zna pa izven okvirja tega razmišljanja, da nesreča pomeni splet okoliščin, ki rezultirajo v kaosu s posledicami. In da omejitve niso zato, ker avtomobili na teh odsekih ne bi zmogli hitreje...
Obey me. You'll be happier
.