Pogosto se starša lepo vozita s kolesi vštric po pločniku mimo mnogih uvozov in izvozov in debatirata o tretjih stvareh, 2-letni mulo pa na svojem mini koleščku zaostaja 10 metrov zadaj. Zelo lahko je spregledati kolesarja, ki pripelje neposredno ob zidu izvoza (čeprav je kolesarska steza označena na zunanji strani pločnika), kaj šele majhnega otroka. Takih primerov in variacij je mnogo.
Danes sem na cesti brez pločnikov z omejitvijo 50km/h, pred nepreglednim ovinkom preventivno zmanjšal hitrost na 30km/h, sredi ovinka pa naletel na žensko z vozičkom, ki je prečkala cesto. Če bi vozil po omejitvi, bi moral že poštevno zavirati, če pa bi vozil nad omejitvijo pa bi pokosil oba. Mati se še zmenila ni zame in lepo počasi, počasi potiskala otroški voziček prek ceste. Spraševal sem se, koliko zdrave pameti človek potrebuje, da na cesti, ki že v osnovi ni namenjena za pešce, le-to z otrokom prečka na ravnini, ne pa na najslabšem možnem mestu. Super vzgoja za naše prihodnje generacije.
Kakšne so vaše izkušnje s takimi stvarmi? Jaz po naših naseljih vozim zelo previdno, saj ko se nekajkrat za las izogneš situaciji, kjer bi povozil bodisi pešca, ki brezglavo rine na cesto, bodisi kolesarja ki je na mrtvo pijan in vozi po vintajoč sredi ceste, postaneš že paranoičen.
Zakon je za vse enak!
