Tale zapis se mi je zdel zanimiv, pa sem ga kar skopirala iz časnika Delo. Meni se kaj takega še ni zgodilo, sem pa že opazila sredi avtoceste ob strani parkiran avtomobil, ki je pred tem očitno vozil v napačno smer. Razmišljanje, kaj je ceneje, je povsem na mestu. Pa tudi podatki iz ZDA se zdijo osupljivi.
Oktanski utrinki - Delo Na kolesih (20.10.2012)
Napačna smer
Sredi deževne noči se približujem avtocestnemu izvozu. Čez deset minut bom doma. Zmanjšam hitrost in zapeljem na izvoz, po nekaj metrih me zaslepi močna svetloba, sunkovito zaviram, zenice se razširijo, telo otrpne, delujejo refleksni gibi. Vsaj zdi se tako. Na srečo ustavim pravočasno, pa ne zgolj jaz. Nesrečnik, ki je zapeljal v napačno smer, se pomakne nekaj deset metrov vzvratno, nonšalantno obrne, zapelje čez dvojno črto in izgine v temno noč. Dogodek noče iz glave. Le kako je to mogoče? Je bil človek pijan kot čep, zadrogiran, samomorilsko depresiven, miselno odsoten ali pa je nekaj spregledal zaradi težko definiranih naključij? Je bila na delu višja sila ali polna luna? Verjetno je težje določiti vzrok kot pa mogoče posledice. Duša mi ne da miru, vklopim računalnik in raziskujem. Tega je več, kot sem si mislil. Cela množica člankov o hudih prometnih nesrečah zaradi avtocestne vožnje v napačni smeri je precej svežega datuma. Na Dolenjskem je pred nekaj tedni 60-letnica zapeljala na avtocesto po izvoznem pasu, peljala v napačno smer in trčila v 77-letno voznico. Obe sta umrli na kraju nesreče. Berem naprej. V prvih septembrskih dneh je 71-letna Italijanka zašla na napačni pas avtoceste v Lescah in se odpeljala v smeri Kranja. V bližini viadukta Tržiška Bistrica se je zaletela v osebni avtomobil 39-letnega voznika. Zaradi silovitosti trčenja je bila takoj mrtva. Tragika brez konca.
Mar ni to grozljivo? So naša življenja v očeh države in njenih upravljavcev res vredna manj kot elektronski nadzorni in opozorilni sistemi, s katerimi bi lahko število takšnih nesreč močno zmanjšali? Ne vem, koliko je dejansko vredno posameznikovo življenje. Vem pa, da mora država za vsak dan intenzivne negi iz zdravstvene blagajne odšteti vsaj deset tisoč evrov. Ko k temu prištejemo še poznejšo rehabilitacijo in vse druge stroške, poletijo številke v nebo. Slovenci, ki se tako visoko cenimo, imamo, vsaj po podatkih s spletne strani Darsa, trenutno en sam opozorilni sistem za preprečevanje napačnega vstopa na avtocesto. Ni mi znano, kakšni so rezultati in za koliko se je na avtocestnem priključku na Vranskem zato zmanjšalo število voznikov, ki zapeljejo v napačno smer. Verjamem pa, da se je opazno.
O delovanju podobnega sistema odkrijem zgovoren članek v zadnji izdaji publikacije Traffic Technology International, kjer so vožnji v napačni smeri namenili naslovno temo. Po njihovih podatkih se je na enem najbolj nevarnih avtocestnih odsekov v Teksasu po namestitvi opozorilnega elektronskega sistema število nesreč zaradi vožnje v napačni smeri zmanjšalo za radikalnih 83 odstotkov. Mar ni to številka, ob kateri bi morali zvoniti vsi zvonci na Darsu in ministrstvih? Vprašanj je zato več kot odgovorov. Zakaj imamo pri nas s takšnim sistemom opremljen le eden avtocestni izvoz? Zakaj ni epiloga in zakaj se ustrezno ne opremijo vsi kritični avtocestni priključki? Zakaj se ne zgodi nič? Ne nazadnje gre pri vsem skupaj za varčevanje z davkoplačevalskim denarjem, ne za zapravljanje. Če smo Slovenci tako neodločni in počasni pri reševanju gospodarskega in bančnega sistema, bi bilo lahko drugače vsaj pri varnosti. Statistika je neizprosna. Zaradi napačne smeri vožnje se bo Matilda še sprehajala po slovenskih avtocestah.