Star pregovor pravi, da deset pametnih glav ne more popraviti, kar en tepec pokvari. Številni strokovnjaki bodo temu pritrdili, le tisti, ki preveč razmišljajo in se imajo za nedotakljive, bi lahko bili vsaj pametno tiho. Slovenski vozniki smo namreč odličen vir črpanja denarja, naša potrpežljivost pa je naravnost fantastična.
Kaj vse so nam oblastniki, od Darsa do cestnih in gradbenih podjetij, ne nazadnje policije, strokovnjakov za (ne)urejanje prometa in še koga, pripravili v minulih nekaj letih, počasi že meji na Ripleyjev "saj ni res, pa je". Vrhunec te bistroumnosti pa je prišel letos poleti in se bo očitno, po kravžljanju živcev voznikom sodeč, nadaljeval tudi v jesen.
Nalijmo si enkrat čistega vina in si priznajmo, da slovenska cestna stroka ne zna graditi cest. Ali pa jih noče znati. Nekaj je sistemsko narobe, da se enake napake ponavljajo znova in znova, davkoplačevalci pa te "eksperimente" drago plačujemo. Kako bi si drugače razlagali dejstvo, da začnejo pri nas nove ceste razpadati, še preden asfalt izgubi značilni vonj po bitumnu? Res je, da se je promet povečal za neštetokrat, a temu se je treba znati prilagoditi. Res je tudi, da je promet tovornih vozil zelo gost tudi v Nemčiji, ki jo vsi tako radi jemljemo za zgled, a njihove avtoceste in navadne ceste vseeno zdržijo veliko dlje časa. Tudi tam jih obnavljajo, tudi tam nastajajo pred gradbišči kolone, ampak Nemčija ima mrežo z 12.700 kilometri avtocest (na prvem mestu so ZDA s 75.360 kilometri), Slovenija pa naj bi do leta 2013 imela vsega skupaj 538 kilometrov avtocest in hitrih cest. Razmerje je torej več kot očitno.
En tovornjak naredi pri prevozu točke na cesti 28.000-krat več škode kot osebni avtomobil. Ali torej zmanjšati promet tovornih vozil po naših cestah ali pa bodo morali začeti graditi ceste, ki bodo kos tem obremenitvam. Sedanji recept gradnje ne deluje, niti zasnove cest, ki so bile dimenzionirane pred več kot 40 leti in jih je že davno povozil čas. Kot je povozil čas načrtovalce. Navadna kmečka pamet je včasih za visokokvalificirane strokovnjake preveč enostavna, a na njihovo žalost tudi edina delujoča. Zakaj enostavno, če lahko zapleteno, pa čeprav zaradi tega potem obstane promet na pomembni prometni žili, kot je avtocesta od Maribora do Kopra.
Seveda se moramo spotakniti ob enega od draguljev letošnjega projekta obnove avtocest, odsek med Vrhniko in izvozom za Logatec. Če bi naročniki del in izvajalci s skupnimi močmi naredili tudi kaj več, kot le postavili količke, in promet speljali na nasprotni vozni pas, se ne bi podrl svet. Zakaj tam, kjer je to mogoče, ne uredijo vsaj alternativnih vzporednih poti? Stara cesta od Vrhnike proti Postojni je lahko del "projekta" za razbremenitev prometnega infarkta na tem odseku, ampak tudi za to je treba nekaj narediti. To pa je očitno vsem v tej državi, ki bi jim moralo biti v interesu, da promet poteka s čim manj motnjami (navsezadnje to tudi nekaj stane), deveta skrb. Za zdaj še, a potrpljenja voznikov in voznic bo enkrat konec.
In kje so zdaj tisti, ki bi morali to urejati in ki vedno znova zatajijo? Odgovor si bo moral očitno poiskati vsak voznik sam, ko bo naslednjič v nekajdesetkilometrski koloni stal na vrhniškem klancu, ker je pri SCT odpovedala tehtnica za cement in so položili betonsko podlago, ki bi bila dobra le za kakšen moped ali rikšo. Tako začnejo obnavljati nekaj kilometrov ceste sredi največje turistične sezone, vmes ugotovijo, da je betonska podlaga zanič, in vse skupaj se začne znova. Slovenski vozniki pa naj si živce hladijo, kakor vejo in znajo.
Vir: dnevnik.si