Park je bil ogromen in ptičje petje se je razlegalo vso leto. Golobi so
preletavali nebo nad drevesi in se zbirali spodaj ob klopcah, kjer so jih hranili upokojenci z ostanki kruha iz papirnatih vrečk ... Med drevjem so bile razporejene klopce iz kovanega železa z lesenimi sedali in nudile so vso dolgo poletje počitek in zavetje mladim parčkom, ki so v park prihajali na prve zmenke. In najlepši del parka sta bila dva kipa moškega in ženske v naravni velikosti. Stala sta vsaksebi kakšnih dvajset metrov, vsak na svoji strani lepo negovane zelenice.

Kip mladega, lepega moškega, in kip mlade, lepe ženske. Moški je imel široka ramena in ozke boke. Mišičast hrbet in podolgovat obraz z malo daljšim nosom. Kip ženske je predstavljal nežno, krhko bitjece drobnih kosti. Njene dojke so bile čvrste in pokončne, kot se za mlada dekleta spodobi, njen obraz pa je obsevala prav posebna, angelska milina. Kdorkoli je zakorakal v sredico parka in ju zagledal tam, dvajset metrov vsaksebi, kako milo gledata drug drugega, mu je vzelo dih, kako lep par bi bila ta dva, če bi bila resnična.

In bog je gledal na zemljo in poslušal vzdihe ljudi in tudi njemu se je milo storilo. In odložil se je takrat, da bo obema dal trideset minut življenja.

V trenutku, ko sta oživela, sta kot tekača na štarterjev znak hkrati stekla s svojih podstavkov v najbližji grm. In zaslišali so se vzdihi ugodja in se mešali s komaj pridušenimi kriki. Veje grma so se jele ritmično pozibavati sem in tja.

Minilo je petnajst minut in prišla sta ven iz grma. Ona je bila skuštrana in v laseh je imela zelene liste z grmovja. Ugotovila sta, da imata še petnajst minut življenja. "Kaj naj še počneva teh petnajst minut?" Je glasno vprašal kip moškega. Dajva ponovit zadevo, je rekla ona.

Prav, je rekel moški, ampak tokrat ti držiš goloba in jaz serjem po njem.