SSKJ dokaj dobro definira oba pojma:
véra -e ž (ẹ́): zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem itd ...
relígija -e ž (í): zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; prepričanje, ki velja kot najvišja, najpomembnejša vrednota, itd ...V pogovornem jeziku se velikokrat pojem "religija" uporablja za poenostavljen opis institucionalnega dela verstev, a sta v samem bistvu oba pojma povsem ista (BTW: etimologija išče izvor besede religija iz latinske besede "religio", same besede pa stari Rimljani niso uporabljali v vezi z vero, temveč z znanjem). A ker je človeška narava narejena tako, da vsak posameznik veruje v upanje, srečo, ... denar
..., potemtakem lahko z izjavami, da "vera / religija poneumlja", negiramo sami sebe! Nenazadnje bi tudi z ukinjanjem verskih organizacij želeli uvesti svojo in svojemu krogu povšečno novodobno "religijo" (podobno, kot jo je želela že ustvariti v 20. st. povsem svojevrstna fašistoidna "religija", ki se je skrivala za paravanom ideološko povsem utopičnega komunizma.). In začaran krog bi trajal še naprej! Konec koncev bi lahko spadal tudi čisti ateizem (ter tudi agnosticizem) med svojevrstna verovanja (ok, uradno spada ateizem med
nazore).
Povsem drugo pa je, če rečemo, kako zlahka lahko verske institucije ustvarijo čredni nagon, oziroma človeka s poenostavljenim razmišljanjem, ki namesto, da išče odgovore na svoja vprašanja v kritičnem razmišljanju, najde precej preprostejše odgovore v že izdelani formi.