Lepo pojasnjeno:
Vir:
http://www.ozs.si/obrtnik/prispevek.asp ... &IDpm=1945
"Prodaja stvari s klavzulo »videno-kupljeno«
Pri prodajni pogodbi se dopušča, da lahko pogodbeni stranki (tako pri prodaji rabljene kot tudi nove stvari) odgovornost prodajalca za napake izključita ali omejita. V takih primerih se v pogodbi pogosto uporabi klavzula »videno-kupljeno« (včasih se uporabijo tudi druge besedne zveze, ki imajo smiselno enak pomen, npr. »takšno-kakršno« ali »videno-odobreno«). Namen takega dogovora je v tem, da lahko kupec na račun vidnih napak kupi stvar po bolj ugodni ceni, kot bi jo kupil sicer, prodajalec pa nima skrbi, da bi ga kupec pozneje terjal za napake stvari. Najpogosteje si pri tej vrsti nakupa kupec in prodajalec stvar skupaj ogledata. Kupec se mora zavedati, da klavzula »videno-kupljeno« pomeni, da je stvar, ki je predmet prodaje, pregledal in pristal na njeno kvaliteto. Na ta način se izključuje prodajalčeva odgovornost za očitne (vidne) napake. Tudi odgovornost za skrite napake je tu zelo zožena. Kupec lahko skrito napako uveljavlja samo, če je prodajalec zanjo vedel, pa jo je kupcu zamolčal. Če torej kupec po prevzemu rabljene stvari odkrije napako, je potrebno najprej ugotoviti, ali sploh gre za stvarno napako. Napaka mora biti takšna, da odstopa od napake, ki se pojavi pri povprečni izrabljenosti in dotrajanosti toliko stare stvari. Zakon določa, da mora stvar imeti lastnosti, potrebne za njeno normalno rabo in promet, kar pri stvari, ki ni nova, pomeni, da mora imeti lastnosti, ki so običajne za toliko staro stvar. Čeprav kupec morda ne ve točno, koliko je stvar stara, se mora zavedati, da ni nova in da se da približno starost oceniti.
Za ugotovitev, ali gre za skrito napako, je potrebno upoštevati dolžnost skrbnega ravnanja v pravnem prometu. Zakon določa, da je napaka skrita, če je ni mogoče opaziti z običajnim pregledom. Tu sta pomembni dve stvari. Po eni strani skrbnost, s katero se je treba lotiti pregleda, po drugi strani pa vrsta stvari, ki je predmet prodaje. Natančnost in skrbnost pregleda morata biti sorazmerna vrednosti in pomembnosti stvari. Ob tem je treba dati posebno pozornost starosti stvari. Vsak povprečno skrben kupec se mora zavedati, da imajo stvari svojo življenjsko dobo, ki se odraža v njihovi dotrajanosti. Predvsem zaradi klavzule »videno-kupljeno« se od kupca pričakuje, da si bo stvar natančno ogledal in preveril tudi delovanje določenih sistemov ali napeljav. Čeprav zakon določa, da so očitne napake tiste, ki se jih pri ogledu zlahka in na prvi pogled vidi, je potrebno upoštevati, kakšno stvar se kupuje. Pri nakupu npr. nepremičnine to pomeni, da je treba pregledati tudi delovanje električne napeljave, vodovoda, plina, centralne kurjave in podobno. Če kupec ob nakupu stvar preizkusi in opravi običajen pregled, pri tem pa opazi (ali bi mogel opaziti), da je stvar že bila popravljana (npr. dodatni zvari) ali da je v slabem stanju, se šteje, da je moral vedeti, kaj lahko nastane zaradi teh pomanjkljivosti. Zaradi tega se seveda lahko pogaja za ceno.
Kupcu tako pri uporabi klavzule »videno-kupljeno« ostanejo zoper prodajalca le zahtevki za skrite stvarne napake, ki jih pri skrbnem pregledu ni bilo mogoče odkriti, za katere pa je prodajalec vedel, a jih je kupcu zamolčal.
V ZVPot nisem nikjer zasledil, da bi veljala posebna ureditev za pravne osebe, ki bi sama po sebi izključevala klavzulo videno-kupljeno. Če se motim, povej kateri člen, pa bom spremenil mnenje. Ne samo na pamet.
Če pa imaš v mislih določilo 37.č člena ZVpot, potem pa bi tudi fizična oseba kot prodajalec rabljene stvari v vsakem primeru odgovarjala za stvarne napake kljub klavzuli.
Edit:
Sem pa našel tudi tole, kar ti pritrjuje...še vedno pa iščem člen, razen če je takšno stališče zavzela sodna praksa.
http://www.motorevija.si/l3.asp?L1_ID=31&L2_ID=270
"Večina prodajalcev ima v pogodbi vnešeno pravilo oziroma sistem "videno – kupljeno". Ali to pravilo ščiti prodajalca v vseh primerih ali so kakšne izjeme?
Klavzula “videno – kupljeno” je v praksi postala pogodbeno določilo, ki ga prodajalci uporabljajo za omejevanje svoje odgovornosti za stvarne napake. Ne glede na to, ali je to določilo v pogodbi ali ne, pa prodajalca v vseh primerih ne ščiti in je v določenih primerih nično.
Veljavnost takega določila se tako razlikuje glede na subjekte (prodajalca in kupca), ter glede na konkreten primer oziroma naravo skrite napake.
V primeru, da je kupec fizična oseba – potrošnik, in da je vozilo kupljeno pri podjetju – pravni osebi, omejitve odgovornosti za stvarne napake niso dovoljene (ne s klavzulo “videno – kupljeno”, ne s kakršnokoli drugo klavzulo). V primeru, če je takšna klavzula v pogodbi, je pogodba nična. To velja ne glede na naravo same napake.
V primeru, da je prodajalec fizična oseba ali v primeru, da je kupec pravna oseba (ne glede na to, ali kupuje od pravne ali fizične osebe), pa je omejitev odgovornosti za stvarne napake načeloma dopustna, tako da so take klavzule (“videno- kupljeno” in podobno) pod določenimi pogoji veljavne.
Vendar pa tudi v tem primeru ni izključeno uveljavljanje napak. Tako je takšno določilo nično, če je bila prodajalcu napaka znana. Prav tako bi glede na obstoječo sodno prakso lahko uveljavljali, da je s pogodbenim določilom nedopustno izključevati prodajalčevo odgovornost, če je v nasprotju z izrecno dogovorjeno lastnostjo. V primeru zgoraj opisanih primerov, bi bilo verjetno mogoče neveljavnost take klavzule dopustno uveljavljati v primeru nepravilnih prevoženih kilometrov in večkrat poškodovanega vozila, ne pa v primeru okvare menjalnika. Seveda pa bi bila končna odločitev odvisna od sodišča."