Eh, v Sloveniji je skoraj nemogoče kupiti ohranjen avto za normalen denar. Če je avto slovenski in z vsemi dokazili, itd. potem ima cca. 20-30% višjo ceno od ostalih in zanimivo, da gre v parih dneh. Obstajajo namreč ljudje, kateri so se že nasankali na isti način in potem vedo kaj gledat. Fajn je edino, da to sankanje ni drago. Pri prodajalcih rabljenih avtomobilov so vsi avti od prvega lastnika, kateri je bil seveda sivolasi dedek ali blond mamica, perfektno ohranjeni, praktično novi. Ko človek vidi, kaj naredi polir pasta in kompletno notranje čiščenje avtomobila, se malo zamisli. Tako avto namreč izgleda praktično nov. Seveda dokler se lišp ne spere dol (kar je pri zunanji barvi do par mesecev). In takrat ostaneš s sklumpanim avtom. Sem že bolj podrobno pisal o tem, pa se mi ne da ponavljat.
Kar se tiče barvanja: ja, to bi moral napisat v pogodbo ali še bolje avto preverit pred nakupom. Sedaj si se verjetno naučil, pa upam, da še kdo drugi zraven. Sicer pa lahko uveljavljaš skrito napako (NE GARANCIJO, kot so ti že ostali razložili) in potem imaš štiri možnosti (znižanje kupnine, vračilo, menjava ali odprava napake: IZBEREŠ TI, ne prodajalec). Detaljno so tvoje pravice zapisane tukaj:
http://www.tzslo.si/Splosna-zakonodaja/stvarna-napaka-garancija. PAZI PA NA ČASOVNE ROKE.
Vprašanje pa je, ali se ti splača it v to, če je bil res zgolj barvan in ne karamboliran. Očitno je prodajalcu popolnoma vseeno za svoj sloves in če boš šel na sodišče ti bodo odvetniki pobrali kup denarja. Verjetno znaš na koncu tudi dobiti, ampak še večja verjetnost je, da bo vmes prodajalec zaprl/odprl že tri nove firme in boš ostal na suhem s stroški odvetnika. Kaj naredit je na tebi. Sam bi, če ne drugega poskrbel za negativno publiciteto prodajalca, vsekakor pa si se sedaj naučil nekaj novega (kot izgleda precej poceni).
Moje mnenje je sicer, da se ravno zaradi takih ne-reakcij preprodajalcem fučka za vse in nategujejo na suho kupce. Ko bi na sodišču jih par plačalo (seveda ob normalnem pravnem sistemu, v Sloveniji je to skoraj znanstvena fantastika) bi se ta praksa nehala. Osebno vem za primer, ko je prišlo do naknadne ugotovitve ponarejanja listin in se je z avtohišo vse dalo dogovorit. Ob sklicevanju na stvarno napako so se jasno zavedali svojih dolžnosti in rešili zadevo v dogovoru s stranko. In to, kljub temu, da niso bili popolnoma nič krivi (avto so vzeli v prodajo po sistemu staro/novo). Je pa seveda šlo tukaj za renomirano avtohišo in ne enega preprodajalca izpod lipce, kateri odpre/zapre 4 firme na leto. Mi je pa čudno, da pišeš, da gre za pooblaščenega prodajalca in da je direktorju takega podjetja popolnoma vseeno za imidž. Sploh v današnjih časih, ko avto prodaja ne laufa ravno sama.
Aja, pa še to: če prideš v tak primer je najslabše kar lahko narediš, da greš ves živčen tja in se dereš. Se gre lepo mirno tja, se predstavi dokaze, predstavi možnosti in poizkuša kaj dogovorit. Če ne gre, tudi ni treba poživinit (čeprav bi verjetno vsak rad), temveč lepo enostavno vlečeš naslednje poteze. Ali se posloviš in greš (če ne nameravaš ukrepat) ali pa pustiš svojo telefonsko in jim poveš, da jih bo tvoj odvetnik kontaktiral. To, da poživiniš ti morda sprazni ventile, ampak za hrbtom se ti bodo zgolj smejali in jim še daš zadoščenje, da so te na suho nategnili. Tako da, če se ne da čustev zadrževati, je morda bolje, da gre kdo drug namesto tebe tja.