DePalmo je napisal/-a:In zakaj se potem tega ne počne masovno? Kako boš nekomu dokazal da je vedel za prevrtene kilometre in da jih je ravno on prevrtel, če si pa preprodajalci podajajo rabljene avte kot vroče žemljice? Papir marsikaj prenese, ampak mislim da v praksi je težko dokazat da je točno določeno podjetje prevrtelo kilometre.
Ne vem no. Mislim, da nisem ravno nejasno napisal...
Odgovornost za stvarne napake je objektivna (ne glede na krivdo). Kar pomeni, da je popolnoma nepomembno ali je podjetje za prevrtene kilometre vedelo ali ne, niti ni pomembno kdo jih je zbil (ne mešati kazenske odgovornosti z civilno). Podjetje je avto oglaševalo z 120.000 km, ima jih pa 200.000 km. Avto torej nima kilometrov, ki so bili dogovorjeni. Ali še bolj poenostavljeno. Dokazati moraš samo, da se kilometri ne ujemajo, kar načeloma lahko gre tudi brez izvedenca (en strošek manj v postopku, ki ga moraš založiti).
Papir resda prenese marsikaj. Vendar v razmerju podjetje — potrošnik (t. j. potrošniške pogodbe) so vse klavzule, ki izključujejo prodajalčevo odgovornost za stvarne napake nične. Kar pomeni, da tudi če podjetje to vnese v pogodbo, se takšno določilo šteje za neobstoječe (kot da ga ni). To pa pomeni, da se podjetje svoje odgovornosti glede prevrtenih kilometrov ne more na nikakršen način in nikoli razbremeniti in boš s tožbo uspel, če boš:
- prevrtene kilometre odkril v roku 1 leta po prodaji (natančneje izročitvi vozila, ker od takrat teče ta rok),
- prodajalca pravočasno obvestil o napaki (2 meseca od odkritja) in
- najkasneje v dveh letih moraš vložiti tožbo, če prodajalec tvojo zahtevo zavrača.
Vem kaj vse pišejo v pogodbe. Ko sem jaz kupoval svoje avte, sem se temu vedno samo smejal. Še opozarjati se mi ne da

.
(opozorilo: zgornji roki veljajo zgolj v primeru potrošniških pogodb, sicer so krajši).
Drugače pa je v razmerju fizična oseba — fizična oseba, saj se je v tem primeru dovoljeno dogovoriti za klavzulo videno-kupljeno in bo prodajalec za prevrtene kilometre odgovarjal le, če je zanje vedel, kar pa je, kot si sam ugotovil, zelo težavno dokazati. Enako je v primeru podjetje — podjetje (torej, ko ne gre za potrošniške pogodbe).
Saj tega po sodiščih ni malo. Zakaj tega ni bolj množično? Eno je verjetno neseznanjenost s tem, saj ljudje ne vedo, koliko je potrošnik v tem primeru varovan. Nadalje se v primeru manjših zneskov ne splača tožiti, ker je tak postopek vseeno stresen, postopek stane (tudi, če na koncu dobiš povrnjene vse stroške, jih moraš založiti). Nadalje prodajalci poskušajo vse skupaj včasih zavleči do onemoglosti.
Načeloma pa je torej vedno kolikor se ti pač da. Tudi meni se vedno ne (sem že tudi uveljavljal zahtevke glede avta, na prevrtene kilometre pa še na srečo nisem naletel).
Ker lahko prosto izbiraš med zahtevki, je tukaj moje mnenje, da je najbolje zahtevati znižanje kupnine kolikor je avto manj vreden zaradi tega (minus slednjega je, da moraš založiti sodnega cenilca). S tem prodajalcu zapreš edini manever, ki ga lahko sproži proti tebi (ne bom šel dalje v podrobnosti), hkrati pa ob morebitnem zavlačevanju tečejo obresti od zneska.
Upam, da je sedaj jasneje. So pa kupci včasih neverjetno glupi (se opravičujem, ampak tako je). Saj se vsakemu lahko zgodi, ampak nekaterim pa res zazvoni 10 noro očitnih rdečih alarmov, ko jih ni mogoče spregledati, pa bo še vseeno avto kupil.
Kaj naj rečem. Tudi moj oče jih je preko 500. Časi so drugačni, saj seči v roko nekomu danes ni več enako kot nekoč ali pa ti vsak že žuga s sodnim postopkom (zanimivo ane, ne zaupamo sodiščem, po številu vloženih tožb pa smo kljub temu prvi v EU in kar krepko pred najbližjim zasledovalcem).
Nobeni zapleteni zakoni se ven ne vlečejo. Stvar je se začela, ker si ti pisal netočnosti glede zakonodaje in kot odgovor @speedo kakšne možnosti ima.