SNP
Pred sezono: Drago Božič
Najstarejši v SNP, na dirkah najbolj izkušen in eden hitrejših. Drugače pa nekoliko v ozadju, se ne izpostavlja in nikomur ne vsiljuje svojih mnenj. Njegove besede imajo same težo, splača se samo sedeti, biti tiho in ga poslušati. Drago Božič, legenda.
Avto društvo Slovenija Avto letos praznuje 30 let in začetki kluba so tudi začetki Dragove športne poti. Drago Božič je bil v jeseni leta 1974 eden od ustanovnih članov društva, naslednje leto pa je začel svojo uspešno dirkaško pot. Takrat, pravi Drago, se je zares dirkalo. Začel je z Abarthom na pisti, hkrati pa je tekmoval tudi v reliju z malim Fičkom. Leta 78 je odšel v Nemčijo, kjer se je, po izobrazbi je inženir strojništva, zaposlil v tovarni BMW. Znanje takrat že izkušenega dirkača, podkovanega tako s teorijo kot s prakso, so v nemškem gigantu hitro odkrili in ga potegnili v motoršportni oddelek. Ravno takrat so v BMW-Motorsportu delali projekt M1 in Drago je sodeloval pri razvoju podvozja. Tam je delal tri leta in hkrati še vedno dirkal v domovini in po Evropi. Postal je trikratni jugoslovanski državni prvak, dvakrat na gorskih in enkrat na krožnih progah:
»Takrat je bilo v avto športu, v državi z 20 milijoni prebivalcev, ponavadi štiri do največ pet klas. V fičkih je prišlo na dirko tudi preko 100 voznikov, tako da je bilo potrebno kar nekaj kvalifikacijskih voženj, da bi se na kraju na dirko uvrstilo naprimer 25 voznikov! Ob veliki konkurenci, je bil vsakdo zelo vesel dobre uvrstitve, kaj šele pokala na posamezni dirki, ali pa naslova prvaka, to je bilo pravo dirkanje. Kasneje, po osamosvojitvi, so tudi v tem športu nastale spremembe, razredov je bilo vedno več, in posledično konkurenca čedalje manjša in pravega dirkanja je bilo vedno manj. Na eni dirki npr., na Grobniku, je bilo več pokalov, kot pa nas dirkačev. Sedaj Zveza, z zmanjševanjem števila kategorij, te težave uspešno rešuje. Na dirkah mora biti tako, da je že recimo šesto mesto uspeh. Tu bi moral izvzeti pokalna tekmovanja, kot je bil npr. Clio pokal, ali sedaj Seicento, v katerih vlada vedno prava konkurenčnost in je s tem tudi kvaliteta visoka!«
In SNP je bil ustanovljen ravno s tem namenom. Drago, tako kot tudi pri Zvezi, je bil tudi pri SNP eden od idejnih vodij. Dirkanje je zanimivo, če je veliko konkurenčnih dirkalnikov:
»SNP je v vsakem primeru trenutno najcenejše dirkanje, če izvzamemo dirkanje z Yugi in Seicento pokal. Konkurenči dirkalniki za našo skupino se prodajajo od 2 ali 3 milijone naprej, medtem, ko že na primer za skupino N homologirani menjalniki stanejo od 5 tisoč evrov navzgor. V SNP-ju gre za poceni in konkurenčno dirkanje, včasih je v eni sekundi tudi po 8 tekmovalcev. Moj projekt v SNP finančno pokriva v glavnem moje podjetje, saj me sezona stane največ milijon in pol, seveda s tem, da avto že imam.
Da je SNP prava pot, se dokazuje s tem, da se je skozi SNP v tem kratkem času rodilo kar nekaj dobrih mladih dirkačev, kot npr. I.Dekleva, Kaučič in v zadnjem času tudi Pirjevec, če naštejem le najbolj očitne.«
Vendar pa izgleda, da vse te prednosti le niso dovolj za množično zasedenost Pokala:
»Sistem dirk po osamosvojitvi je nas dirkače razvadil. Bilo je obdobje, ki se k sreči sedaj končuje, ko je večina nastopajočih dobila pokale. Pač je bila dana možnost, da si s pravo izbiro divizije oziroma razreda, že s samim nastopom dosegel visoko uvrstitev. Vendar je bil športni vidik dirkaškega športa s tako inflacijo pokalov je popolnoma razvrednoten. Dirkanje mora imeti cilj, da si vedno hitrejši in boljši in da uživaš v tem, kot je to v vsakem vrhunskem športu. Da pa bi se dirkač res posvetil popolnoma temu cilju, potrebuje močno konkurenco! In še ena velika slabost je v dirkanju brez konkurence v tem, da dirkaško hitro zaspiš. Na tak način se ne razviješ v dobrega dirkača. Predvsem mladi potrebujejo ostro konkurenco. Ko bo takšno spoznanje popolnoma zaživelo in bo tudi sistem tako zgrajen, ne bo več problemov z množičnostjo v pokalih kot je SNP.«
Dirkanje iz užitka in zadnji pogon imata torej skupno točko:
»Z BMWjem dirkam zelo rad, čeprav žal na naših progah res ni najbolj konkurenčen. Veliko bolj bi bil na primer na Grobniku, kjer so dolgi ovinki. V Logatcu, v tistem edinem dolgem ovinku sem res hiter in tam zares uživam. Prav tako je bila prava kombinacija skozi cilj na letališču v Mariboru. Že v začetkih sem vozil zadnji pogon, Fička in Abartha. Takšen avto lepše drsi, kar nekako lebdi. V tem je največji užitek.«
In gorske dirke:
»Bolj so mi všeč krožne, ker so tudi precej daljše in se pošteno navoziš. Za te dirke rabiš tudi več kondicije, izkušenj in priprav. So tudi bolj adrenalinske kot gorske, saj nas je na progi več hkrati. V končni fazi moraš tudi naštudirati nasprotnike in poiskati njihove slabosti. Prehitevanje, ali pa branjenje položaja ima za mene poseben čar.«
In to mu lahko verjamemo, saj je tekmoval poleg krožnih in gorskih dirk tudi na reliju. Katera zvrst pa je najbolj zanimiva za gledalce:
»Mogoče je to pogojeno z mentaliteto ali pa z zgodovino. Reli, recimo, je bolj severnjaški, skandinavski šport in tam je zelo težko 'prodati' krožno dirko. Po drugi strani pa imaš lahko v Ameriki le dva ovinka, velike hitrosti in dobiš ogromno gledalcev. Čeprav se tudi to v zadnjem času spreminja, globalizira. V južnih delih bivše Jugoslavije so bile in so še vedno krožne dirke zakon. Na krožnih dirkah v Beogradu, Zagrebu, Kraljevem, Kragujevcu, Sarajevu se je redno zbralo tudi po 60.000 gledalcev. V Sloveniji pa krožne dirke verjetno zaradi smrtnih nesreč na motorističnih dirkah v Kamniku in Škofji Loki niso dobile domovinske pravice. Tako, da so se krožne dirke začele razvijati šele po osamosvojitvi z Veliko nagrado Ljubljane. Reli pa je bil v Sloveniji vedno prisoten in ves čas smo več ali manj z lahkoto obvladovali jugoslovansko sceno, saj smo osvojili večino naslovov. Če se pošalim jo še vedno. Trenutno je tako reli sigurno bolj gledan kot krožne dirke. Ampak, če bi bila še kdaj Ljubljana…«
Pred vrati je nova sezona:
»Pred dirkanjem sem zelo uspešno treniral rokomet, tako da mi tudi drugi športi niso tuji. V tem času veliko smučam in tečem na smučeh, predvsem se ukvarjam s sezonskimi športi, največ pa je kolesarjenja. Tudi veliko treniram na dirkališču, pred in med sezono. Ne razumem nekaterih dirkačev, ki se, razen na dirki sami, redko vsedejo v dirkalnik, da bi potrenirali. Vendar je to pogojeno s konkurenco. Velja pravilo, da je potrebno trenirati veliko več kilometrov, kot jih potem naredimo na dirki. Jaz grem na dirkališče velikokrat pred sezono, med sezono pa vsaj takrat, ko kaj spremenimo na avtu in pred vsako dirko. Dirkalnik mi pripravlja Janez Urbančič, kaj manjšega pa postorim tudi sam. Avto nastavljamo na osnovi dolgoletnih izkušenj in glede na testiranja.«
Ravno od nastavitev je odvisen uspeh:
»Nastavitve v SNP pomenijo veliko, so bistvene. Vsi ki zmagujejo v SNP-ju imajo za naše pogoje izjemno dobro nastavljene avtomobile. Najboljši primer so časi Igorja Dekleve na gorskih dirkah!«
V novi sezoni bo nastopal z malo drugače pobarvanim avtom:
»Ne, nisem vraževeren. Avto je prebarvan zaradi poškodb, ne verjamem pa, da bom zaradi tega kaj boljši ali slabši. Tudi nimam ciljev, saj dirkam zase, poskušam pač biti v danem trenutku čim boljši.«
Avto šport ima prihodnost:
»Imamo veliko dobrih, mladih, ki pa potrebujejo še veliko dela. Tudi infrastruktura bi bila z nekaj popravki dobra. Potrebno bo nekaj investirati v Cerklje in malo popraviti Logatec. Tu bi bilo lahko dobro dirkališče, tudi v Ameriki namreč dirkajo, in to s formulami, med ograjami, tako da tudi pri nas ne bi smel biti problem. Imamo mlade dirkače in imamo dirkališča, naš šport se razvija. Vendar bomo lahko zatrdili, da dobro delamo, ko bodo pravi uspehi prišli v mednarodni konkurenci.«
Drago Božič ve kaj govori. Je uspešen podjetnik in dirkač. Ima znanje, izkušnje in reference, saj se njegove napovedi mnogokrat uresničujejo. Pa vendar, nekje pa mu le ne gre čisto verjeti. Lahko pravi, sedaj v zimskem spanju, da dirka iz čistega užitka in nič drugega. Ko pa se zapodi po pisti, nam postreže z drugo zgodbo. V zadnji sezoni je osvojil skupno tretje mesto, avto je takoj pripravil na naslednjo, celo zimo se fizično pripravlja in slišati je, da se že dogovarja za prva testiranja. Kaj pa, če cilje vendarle ima in da niso celo višji od lanske uvrstitve?
vir:
www.snp2000.com