MihaL je napisal/-a:Danes je zaradi srcne kapi umrl Fabrizio Meoni sredi 11 etape

R.I.P

slava mu

miha

R.I.P.:

DEATH OF FABRIZIO MEONI
It is with huge sadness that the rally was informed this morning of the death of Fabrizio MEONI (n°4), one of the greatest rally-raid champions ever, after a crash just after CP1, at km 184, at 10h15 (GMT) during stage 11 between Atar and Kiffa.
A medical helicopter of the organisation was immediately sent on the scene of the accident at 10h36 (GMT) and the doctors treated the champion for 45 minutes.
However, the two-time Dakar winner, aged of 47 years, died of his injuries at 11h11 (GMT).
Fabrizio MEONI, a huge figure of the rally, was 2nd overall in the bike standings, behind Cyril Despres and was competing on the race for the 13th time.
His body was taken to Atar.
The entire Dakar caravan wishes to express its sincere condolences to his family, his friends and his many admirers.

Ma ne nooooo Najprej Richard, zdaj Fabrizio in José.

RIP

Ja letos je mislim, da najtežji dakar vseh časov. Vozila so full izpopolnjena in kr dost enakovredna, tko da ostane samo še vzdržljivost(fizična in psihična) pa vožnja na robu zmožnosti mašine in človeka, za kak boljši rezultat. Pa vsako leto bo težje. Jst upam, da se ga bom enkrat udeležil, to mi je cilj.

Res je, ker vidm, etape dolge skor po 1000km, premal benza majo vsi da okrog vojsko fehtajo, pa nemogoči pogoji, še en šotor za jedilnico jim je zgorel. Pa že dve smrtni žrtvi letos.

Noro. Svaka jim čast da zdržijo to.

Fabrizio Meoni

R.I.P.

Res mi je žal Fabrizia, Saincta in Josea. Včeraj so rekli da ga je infarkt.
Kaj se je res zgodilo?

Mick Jerry je napisal/-a:Res mi je žal Fabrizia, Saincta in Josea. Včeraj so rekli da ga je infarkt.
Kaj se je res zgodilo?

Ja srčna kap ga je malo po prvi etapi zadela. Pol so ga uživljali samo brez uspeha.

Sam nočem bit v koži motoristov ta trenutek. Kolk se morjo bed počutit pred začetkom naslednje etape.

tomaz40 je napisal/-a:Sam nočem bit v koži motoristov ta trenutek. Kolk se morjo bed počutit pred začetkom naslednje etape.

Sem vidu posnetke motoristov ko so v cilj prišli. Res žalostno
Pa posnetek ko so ga oživljali tudi. Me je stislno do kraja ko sem to vidu

McLaren je napisal/-a:

tomaz40 je napisal/-a:Sam nočem bit v koži motoristov ta trenutek. Kolk se morjo bed počutit pred začetkom naslednje etape.

Sem vidu posnetke motoristov ko so v cilj prišli. Res žalostno
Pa posnetek ko so ga oživljali tudi. Me je stislno do kraja ko sem to vidu

Ja jest sm tut kr težko gledu reportažo na eurosportu.

Kruto

Da ga ne pozabimo
http://www.eurosport.com/home/pages/v4/l0/s239/playermultimedia_lng0_rub9_spo239_ven18993.shtml

Lp
Miha

Evo nekaj za vse ki radi gledate Pariz-Dakar.

To je napisal Mišo(asistenca Braneta Kranjca leta 2004 na Pariz_dakarju). To je nejgovo mišljenje vsem nam za razmislek.

Ocena Branetovih rezultatov na rallyu je lahko in mora biti samo njegova. Samo on ve koliko časa, denarja in svoje energije sta z Barbaro vložila v ta projekt. Mogoče bo edino kateri od sponzorjev, ki so jima pri tem pomagali, dodal svoje.

Ostaja dejstvo, da sta prišla v Dakar in do konca odpeljala eno najzahtevnejših izvedb najtežjega rallya na svetu. Kljub temu, da se kot vedno, o tem med poznavalci in "poznavalci" veliko govori, sem popolnoma prepričan, da v Sloveniji, razen Mirana Stanovnika ni nikogar, ki se resnično zaveda, kaj to pomeni.

Midva z Janezom sva kot prva Slovenca odpeljala celotno traso tekmovalne assistence. Skupaj z Branetom in Barbaro smo imeli to smolo (ali mogoče srečo), da je bil letošnji rally eden najtežjih doslej. Kljub temu, da sva tudi midva v 18-tih dneh odpeljala več kot 11.000 km, si jaz ne domišljam, da vem, kako se resnično počutijo tekmovalci. Psihični in fizični napori, ki so jim izpostavljeni v času rallya, v vseh ozirih bistveno presegajo sposobnosti dojemanja navadnih ljudi.

Obstaja namreč veliko različnih Dakarjev :

- Dakar gledalcev v Evropi, ki si iz naslonjačev ob večernem pivu, vsak večer ob 22:30 v topli dnevni sobi na Eurosportu ogledajo polurni povzetek tekmovalnega dne. Za njih je rally borba tovarniških ekip velikih avtomobilskih koncernov, ki se z več 100 mio EUR vrednimi vložki borijo za zmago na rallyu. Uspeh na rallyu Paris - Dakar prinaša prestiž na evropskem trgu terenskih avtomobilov in s tem boljšo prodajo zmagovalnih znamk. Za televizijske gledalce so Dakar prelepi helikopterski posnetki sipin in drvečih vodilnih dirkalnikov, idilične vasi in nasmejani domorodci. Na televiziji pač ni vročine, peska, umazanije in smradu.

- Dakar vrhunskih tovarniških tekmovalcev, ki za visoko plačilo drvijo skozi vasi in mesta, ki jim sploh ne vedo imen, ker jih poznajo samo iz road bookov. O Afriki ne vedo nič, ker z njo sploh ne pridejo v stik. Razposajeni otroci ob trasi proge in velike afriške družine, ki jih pozdravljajo izpred svojih koč in šotorov v revnih vaseh, so za navigatorja samo opomba v road booku " !!! ATTENTION POPULATION", voznik, zaverovan v naslednjih 25 metrov proge pred dirkalnikom, pa jih sploh ne opazi. Popoldne v bivaku pred kamerami, sveže stuširani in obriti, v brezhibno čistih kombinezonih, vsi nasmejani ocenjujejo progo in delovanje svojih tekmovalnih strojev. Domačini so takrat drugje, na varni razdalji, za žično ograjo letališča.

- Dakar amaterjev, kot sta Brane in Barbara, ki so bili pripravljeni za sodelovanje v tej dirki vložiti nekajkrat več, kot je televizijski gledalec sploh sposoben dojeti. Amaterji v bivake prihajajo običajno v temi in ne dajejo izjav pred kamerami. Stalno zamujajo na kontrolne točke in si nabirajo časovne pribitke. Na televiziji se pojavijo samo v primeru, ko jim gre kaj katastrofalno narobe. Skoraj nikoli niso sveže stuširani, ampak običajno umazani puščavskega prahu in motornega olja. Njihovi napori so bistveno večji kot pri profesionalnih tekmovalcih, zato pri njih ni v ospredju uvrstitev, ampak videti plažo v Dakarju. Njihovo zmagoslavje na cilju je tisto, kar za mene osebno pri celotni dirki Paris - Dakar resnično šteje.

- Dakar motoristov, ki v praktično istih oblačilih vozijo po snegu in poledenelih cestah Francije in Atlasa v Maroku, pa do razbeljenih sipin Malija in Mavretanije. Na več kot 1.000 kilometrskih etapah, jih pri 130 km/h, od padca in polomljenih kosti loči samo stotinka sekunde nepazljivosti. Večina vso svojo opremo, hrano in orodje stlači v en sam kovinski zaboj, velikosti večje potovalke, ki ga organizator z letali prevaža od bivaka do bivaka. Ves čas so obuti v motoristične škornje, ker za natikače med prtljago pač ni prostora. Spijo kar na tleh, povsod, kjer ujamejo nekaj minut časa, oblečeni v motoristične vetrovke in s čelado pod glavo namesto blazine.

- Dakar mehanikov, ki jim tekmovalci pozno popoldne ali celo ponoči pripeljejo dirkalne stroje vse obtolčene, polne blata in prahu, s polomljenimi kardani, polosmi in menjalniki, z okvarjenimi turbinami, črpalkami in preluknjanimi hladilniki. Pod lučmi reflektorjev in z agregati, ki bobnijo celo noč, v nekaj urah, ki so na razpolago in rezervnimi deli, ki jih privlečejo iz kdove katerih škatel iz svojih spremljevalnih tovornjakov, sestavljajo, varijo, brusijo .... Kot po čudežu stoji zjutraj na ponjavah med tovornjaki nov dirkalnik, opran in sijoč, kot da je ravnokar prišel iz tovarne. Po neprespani noči mehaniki vsi umazani skupaj s tekmovalci stojijo v vrstah za zajtrk, spijo pa čez dan, s štiritočkovnimi pasovi tesno privezani v dirkalne sedeže spremljevalnih tovornjakov, ki po razritih afriških makadamih drvijo z 120 km/h.

- Predvsem pa obstaja Dakar domačinov, ki z radovednostjo, včasih pa tudi s slabo prikrito nejevoljo opazujejo karavano, kako v oblakih prahu, s polno hitrostjo drvi skozi njihove vasi, med njihovimi kočami in šotori in med gručami njihovih otrok. Ljudje v čeladah z radijskimi vezami v dirkalnih pošastih, skriti za GPS-i, tripmastri in kupi elektronike, so za njih kot prikazni z drugega planeta. Dirkalni in spremljevalni kamioni iz karavane so velikokrat več, kot je celoten vozni park marsikatere afriške države, količina goriva, ki ga karavana v uri pred odhodom natoči po lokalnih črpalkah, pa pogosto nekajkrat presega letno porabo lokalcev. Nevoščljivo opazujejo evropsko razkošje, ki ga rally za 24 ur prinese v njihova mesta. V krajih, kjer ne poznajo niti asfalta in elektrike, agregati, reflektorji, varilni aparati, radijske veze, televizijske kamere, satelitski linki in ostala tehnološka čudesa zahoda njihov vrednostni sistem v trenutku postavijo na glavo. Ko karavana odhaja, po bivakih brskajo med kupi smeti in ponosno odnašajo ostanke hrane, predrte gume, izpraznjene akumulatorje, prazne sode za gorivo ... vse kar Evropejci kot smeti puščamo za seboj, za njih pa ima še kako veliko uporabno vrednost.

Dakarska karavana je nekaj res edinstvenega. Je Evropa v malem, pa vendar z Afriko nima nič skupnega. Ob 5:00 zjutraj neprespan čakaš na francoski zajtrk skupaj z Jutto, Romo, Peterhanselom, Cheginijem, direktorji ekip, serviserji in vozniki spremljevalnih kamionov. Vsi smo enaki, nihče ni priviligiran. Vsi pospravimo svoje pladnje in vzamemo vrečko z suhim obrokom, ki predstavlja kosilo. Ljudje smo neverjetno prilagodljivi. V nekaj dneh se navadiš, da vstajaš ob 4:00 zjutraj in za zajtrk vsak dan ješ makarone s paradižnikovo omako. Brez problema spiš na tleh v spalni vreči, v prahu med kamioni in dirkalniki. Sploh te ne motijo bobneči generatorji in reflektorji, ki gorijo celo noč, nato pa naslednji dan brez problema prepelješ naslednjih 1.000 km do naslednjega bivaka. Zvečer vsi skupaj pogledamo vsakodnevni prispevek na Eurosportu, ko se tekmovalci med seboj glasno zbadajo ob napakah na progi, ki jih je posnela kamera in izjavah, ki so jih dali po koncu etape.

Karavana ti daje varnost in občutek pripadnosti rallyu. Policisti zapirajo stranske ulice, mirijo množice ob cestah, carina in policijske kontrole samo mahajo, ko z 100 km/h drvimo čez državne meje in kontrolne točke. Na vseh križiščih stojijo uniformirani ljudje, ki ti kažejo pot, tako da road book sploh ni potreben. Desetine tridesettonskih tovornjakov po puščavi in skozi vasi dviguje oblake prahu, ki se ponekod ne poležejo še cel dan.

Assistenca tekmovalcev, ki se vračajo s proge bolj pri koncu, pa je precej bolj naporna. Ker sta Brane in Barbara običajno prihajala v cilj zelo pozno, se je nekajkrat zgodilo, da smo bivak zapustili nekaj ur po tistem, ko je karavana že odšla. Samo pol ure za karavano pa ni več ničesar. Ob cestah ni več gledalcev in policisti na križiščih odidejo domov. Šele takrat se zaveš, da si tujec sredi druge celine, 10.000 km stran od doma. Sredi noči pazljivo slediš vsaki točki na road booku in iščeš prave odcepe na ozkih makadamskih pistah. In ko se zaradi nenatančnega road booka ali drobne navigacijske napake ob dveh zjutraj kdaj izgubiš, ti postane jasno, kako malo veš o tej prečudoviti celini in kako majhen in nebogljen si z vso svojo elektroniko, navigacijo in tehniko v širnih prostranstvih Afrike.

Upam, da ne bo več izpadov kakega idiota, ki misli, da je to vse brez veze.

Pa kak komentar prosim.