Zakaj direktiva o obveznem hranjenju prometnih podatkov?

„Ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svobodi v zameno za varnost, si ne zaslužijo niti svobode niti varnosti.“
(Benjamin Franklin)

Evropske komisija se trudi, da bi skozi mehanizme t.i. „tretjega stebra“ - torej, mimo Evropskega parlamenta, ki je predlog že večkrat zavrnil – uveljavila direktivo o obveznem hranjenju prometnih podatkov. Če bo direktiva postala zakon EU, bodo morali ponudniki telekomunikacijskih storitev hraniti (precej nejasno definirane) podatke o uporabnikih ter vseh vzpostavljenih telekomunikacijskih zvezah in jih na zahtevo dati na razpolago policiji, tožilstvom, ali obveščevalnim službam. Ponudniki telekomunikacijskih storitev bi morali hraniti vse podatke o tem kdo je kdaj komu (in koliko časa) telefoniral, poslal faks, elektronsko pošto, kot tudi kdo je kdaj obiskal katero spletno mesto. Zaenkrat predlogi, ki so v proceduri, ne zahtevajo hranjenja vsebine (telefonskih pogovorov, faksov, elektronske pošte), ampak če uspe prvi korak, bo tudi to prišlo na vrsto. Obstoja več različic, v najbolj ekstremni bi morali vse podatke o zvezah hraniti 3 leta; nekoliko bolj omiljeni predlogi predvidevajo, da bi morali podatke o telefonskih pogovorih, faksih in elektronski pošti hraniti najmanj 9 mesecev, o obiskih spletnih mest pa najmanj 3 mesece. In to vse v imenu boja proti terorizmu.
Predstavljajte si, da zakon o obveznem hranjenju prometnih podatkov že velja in da nekje, recimo v Rimu, poči bomba. Nekaj dni pozneje vas obišče policija ter vas povabi na »informativni pogovor«, ker je s pregledom podatkov o vašem deskanju po internetu ugotovila, da ste nekajkrat obiskali spletno mesto, ki ga je prebiral tudi kateri od osumljenih bombašev. Ste torej osumljeni najmanj simpatiziranja s terorizmom, ali če bi upoštevali predloge britanskega notranjega ministra Charlesa Clarka1 – s tem, ko ste obiskovali terorizmu naklonjeno spletno mesto, ste dejansko vadili za izvedbo terorističnega dejanja. In po predlogu istega britanskega notranjega ministra bi vas lahko zaprli brez obtožnice, brez pravice do advokata, in zasliševali po mili volji najmanj 3 mesece. Torej, predstavljajte si, da zakon velja in premislite: bi si še upali, na primer, brati spletni portal iraškega odporniškega gibanja http://www.uruknet.info?

Smisel vse bolj pogostih poskusov omejevanja državljanskih svoboščin, med katere sodi tudi direktiva o obveznem hranjenju prometnih podatkov, je v zastraševanju vseh, ki se ne strinjajo z neoliberalno politiko in razumljivo je, zakaj je v središču prizadevanj prav britanski premier Tony Blair. Da je spravil Veliko Britanijo v agresijo proti Iraku je moral nalagati javnost in parlament. Ne samo, da je zakrivil zločin proti človeštvu, s svojim hlapčevskim odnosom do Busheve politike je bistveno zvišal nevarnost terorističnih napadov v sami Veliki Britaniji, čeprav je obljubljal večjo varnost. Na to so opozarjali ne le neodvisni strokovnjaki, danes vemo, da so celo vladni analitiki svarili pred terorističnimi napadi v Veliki Britaniji, če se Blair pridruži Bushu pri napadu na Irak. In napadi so se zgodili.

Analize, ki spominjajo na obljube pred napadom na Irak, vedno znova poudarjajo za britanskega premiera neprijetno dejstvo, da je z lažmi izpostavil svoje državljane novim nevarnostim; da torej ni zaupanja vreden voditelj. Jasno je, da Tony Blair noče, da se o vsem tem javno govori ali piše. Kar dokazuje tudi odziv britanske vlade na analizo Kraljevega inštituta za mednarodne zadeve2, ki ugotavlja, da je britanska podpora ameriški imperialni politiki poglavitni vzrok za bombne napade v Londonu in povečano teroristično nevarnost. Kraljevi inštitut za mednarodne zadeve (sicer bolje znan po imenu Chatham House3) ni nekakšna antiglobalistična ad-hoc skupina, je dejansko najbolj ugledna evropska inštitucija za analizo mednarodnih odnosov - pa je zunanji minister Jack Straw4 njeno analizo jezno zavrnil brez kakršnegakoli argumenta, kar z obtožbo, da take razlage opravičujejo terorizem.

Tudi slovenska politična elita se je diskreditirala s podporo Bushevi agresiji, ko je pristala na Vilensko izjavo. Spomnimo se, kaj v njej piše, pod kakšne trditve so veljaki naše pozicije in opozicije podpisali našo državo: »Danes (5. februar 2003) so Združene Države Varnostnemu svetu Združenih Narodov predstavile prepričljive dokaze o iraških programih orožja za množično uničenje, namernih prizadevanjih, da bi zavedli inšpektorje Združenih Narodov, in povezavah z mednarodnim terorizmom…« Verjetno tudi slovenskim političnim veljakom ni prav v veselje, če se državljani spomnimo, da so nam pred referendumom o Natu obljubljali več varnosti, danes pa nas zaradi naših mednarodnih obveznosti terorizem bolj ogroža in doživljamo pravo obsedno stanje ob praktično vsakem obisku tujega politika. Zastraševanje vseh, ki se ne strinjajo s hlapčevanjem Slovenije do ZDA je lahko tudi naši politični eliti v korist. Pretiravanje? »Boj proti mednarodnemu terorizmu se prične tam, kjer se začenja politično opravičevanje takšnih dejanj.« (predsednik slovenske vlade Janez Janša, Dnevnik TVS, 7. julij 2005)


Največji problem t.i. »zahodne demokracije« je namreč, da vse več ljudi opaža, da med klasičnimi političnimi strankami, pa če so na oblasti ali v opoziciji, ni resne razlike. Vse delujejo predvsem v interesu velekapitala, volivci smo se že navadili, da so predvolilne obljube samo marketing. Neznosni pohlep neoliberalnega kapitalizma, ki ga podpirajo uveljavljene stranke, peha vse več ljudi v bedo in obup. In kjer zamre upanje, ostane le še želja po maščevanju. Če bi hoteli odpraviti resnične vzroke terorizma, bi morali najprej omejiti pohlep velekapitala in korenito popraviti sistem predstavniške demokracije, ki sedaj daje več glasov direktorjem velikih korporacij kot ljudstvu.

Alternativna gibanja, ki zavračajo pravljice o neizogibnosti kapitalizma in navidezne demokracije danes niso več brez glasu. V marcu 2003 so uspela organizirati največje, globalne protivojne demonstracije v zgodovini – nad udeležbo je bil presenečen celo New York Times, ki je zapisal: „Danes obstajata v svetu dve velesili – ZDA in svetovno javno mnenje.“ Politična alternativa neoliberalizmu, ki ima v svetovnem javnem mnenju vse več podpore, se organizira predvsem s pomočjo interneta. Predvsem na internetu najdemo strokovno utemeljene kritike sedanjega družbenega sistema. Predvsem na internetu lahko najprej beremo o ekscesih političnih elit, goljufijah, vojnih zločinih, lažeh in zavajanju. Zato je postal internet za današnje politične elite nevarnost, ki jo je treba ukrotiti tudi z zastraševanjem in cenzuro.

Terorizem pa je pri tem odličen izgovor, kot naročen.




Mišo Alkalaj, za privacyblog.net