Pugi, če me ne bi bla odsotna tisti teden, ko si objavil prvi post bi te TAKOJ napotila v Kranj v tole zavetišče za divje živali. Moji doma so konec poletja našli majhnega ježka, k še ni imel odprtih učk, samega na pločniku, ko je ravno (nevede seveda) želel prečkati Brnčičevo... Pa sta ga prnesla domov...Ka pa zdej. Itak, da je blo to v petek zvečer ko noben več ne dela... Veterinarji za male živali so hitro rekli, da to ni njihova domena in da ne morjo pomagat.

in naj ga spustimo nazaj, kjer smo ga našli, da ga mogoče mama poišče...

. Valda men ni dal miru in sem na netu poizvedla to, kar mi veti niso znal povedat, t.j. kako se skrbi za majhnega ježka. Kot prvo, mora biti na toplem... Pa smo nalili v termoforček vodo, ga ovili v dekco in ga nesli v grmovje v bližini ceste, ker ponavadi majo tam gnezda. Naslednje jutro smo šli pogledat, če je še tam...In je bil. Pa še trava se mu je ovila okol tačke, da je čist otekla

. Pa sem si rekla, nč, pri meni bo, bo vsaj na varnem in toplem toliko časa kukr pač bo. No, naslednji dan je šel moj fant v akcijo, oz njegova mama, oz njegova teta oz njena prijateljica, ki ima imela ježke za domače živali in na koncu nas je ta napotila v to zavetišče. Tam so ga prec sprejeli, začeli hranit (kdo bi si mislil, da zna 8cm velik ježek popoit v šubu tri 5 cm visoke flaške mleka

) in rekli, da bodo poskrbeli zanj, da malce zraste, da se navadi pobirat hrano in potem spustili nazaj. Vsekakor velike pohvale temu zavetišču in mislim da je prav, da čim več ljudi izve, da se lahko obrne nanje in ne zamahne z roko, ko vidi divjo žival v stiski in ga zaskrbi, da bo imel z njo same nesitnosti. Življenje je življenje. Pa če je tvoje, moje ali pa od lisičke.