Ta tema je odličen pokazatelj, katerih vprašanj ne bi smela sodobna demokratična družba
NIKDAR postavljati na referendumski piedestal. Vprašanje, katerega velika večina prisotnih volivcev ne razume oziroma gleda na institucijo referenduma, prvenstveno in edino kot politično borbo (da ne rečemo kar predvolilno ali če želite koalicijsko bitko

). Zopet se bije na hrbtih manjšine bitka levo ali desno, brez zavedanja velike večine populacije, da se lahko že jutri znajdejo v neki drugi "manjšini".
Bistveno večje vprašanje je sama legitimnost referenduma na Slovenske, saj ga lahko predlaga že povprečna skupina prijateljev na FB. Očitno bo potrebno prej izvesti referendum o referendumu, kjer bo za sam sklic potrebna cca. 2/3 večina parlamenta ali podpis 400.000 volivcev; predlagatelj pa bo ob morebitnem neuspehu primoran plačati del referendumskega računa. Najverjetneje bi sam ob takšnem referendumu stal že zjutraj ob 5:00 pred voliščem.
Vse do tedaj bodo takšni in drugačni referendumi izpadali le kot brezplačna strankarska tekma, kjer skrivajo lastno nesposobnost za dejanji, za katera smo jih izvolili! Očitno ima Slovenija še vedno dovolj sredstev za tako draga statistična merjenja politične volje slovenskih "ovac".
*izbrisano besediloRavno v tem primeru pa si žal zapadel v klasično politično demagogijo oziroma v miselno enovrstičnico. Enačenje treh različnih totalitarizmov ter tlačenje le teh v skupno vrečo je pač ideja nekaterih političnih strank znotraj evropskega "lonca", ki s stroko nima nobene zveze! Če že odmislimo samo osnovno filozofijo teh dokaj različnih filozofij, ki se negirajo v samem bistvu (beri: ali gre v osnovi za popolni egalitarizem ali za stigmatiziranje določenega dela populacije, rase, ...), je enačenje le teh popolno nerazumevanje srža problema.
Ideja enačenja tzv. komunizma z nacizmom in fašizmom je pač svojevrstno opravičevanje slednjih, če da le niso bili tako grozni. S tem se želi zmanjševati vloga nacističnih in fašističnih sistemov (beri: Nemčija, Italija, Japonska in ostale - Romunija, Madžarska, ipd), kot glavnih iniciatorjev najverjetneje največje morije v človeški zgodovini. Podobno danes izpade cerkvena zgodovina, ki opravičuje svoja dejanja (beri: inkvizicija, nasilno pokristjanjevanje, ipd) z dokaj za lase privlečenimi argumenti, kjer na vsak način želi marginalizirati in kriminalizirati dejanja drugih, njej konkurenčnih religij. Marsikateri posameznik ali tudi cela politična stranka tako še danes ne more pozabiti, da je stal na napačni strani.
In medtem, ko so zavezniške sile videle v stalinizmu manjše zlo, kot v Hitlerju (ter naivno želele po koncu vojne obračunati še s Stalinom), so komunistične stranke posameznih držav vodile glavnino odpora (tudi Jugoslavija, kjer so Titove sile bile priznane, kot uradne protiokupatorske), kar so po koncu vojne izigrale, kot odličen politični kapital. Vladanje tzv. komunističnih voditeljev pa je kazalo bistveno bolj fašistoidne znake, kot kakšne idealistične "komunistične" (najboljši primeri v Romuniji, NDR). Titoizem kot svojevrstna ideologija pa se je izkazala za najverjetneje najbolj pragmatično v tzv. vzhodnem bloku - tudi z zelo uspešno odcepitvijo od Informbiroja. Povsem neresno pa je danes kazati na lik Tita, kot povsem negativno persono, še posebej v kontekstu NOB ter priključitve Primorske k Sloveniji. Fenomen državljanske vojne, ki je bil produkt cca 100 letnega razdvajanja nacije, pa je potrebno gledati v povsem drugi prizmi!
Če bi gledali tako naivno in enačili vse svetovne grehe, bi potemtakem lahko postavili na tnalo celotno politiko ZDA po Potsdamski konferenci dalje, ko je začela aktivno vplivati na dogajanje svetovnega zemljevida! Velika večina vojn je nastajala pod okriljem ameriške zunanje politike (npr. v zadnjem času Irak, Afganistan), marsikatera srednje in južnoameriška vlada je bila nastavljena zaradi volje ZDA, ipd. V končni fazi in v gledanju sedanjega časa, je dokaj sporno tudi posredovanje z jedrskim orožjem nad Hirošimo in Nagasakijem (čeprav je bilo v neki meri ter zaradi zmanjšanja ameriških žrtev na Pacifiku tudi opravičljivo), danes pa bi se najverjetneje zaradi tega dogodka ameriška administracija s Trumanom na čelu zagovarjala na Mednarodnem sodišču v Haagu.
