Menda ste slisal za novo obdavcitev na vse medije in zapisovalce. Cisto na dnu imate pa pritozno pismo, ce gre komu v nos.


http://www.uil-sipo.si/Zakoni/UR_nadom_EV.pdf


Slovenski Urad za intelektualno lastnino se nam je spet odločil 'polepšati' puste počitniške dni. Pripravili so namreč predlog Uredbe o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje.

Uredba določa plačevanje nadomestil zaradi dovoljenega reproduciranja po 50. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. ZASP namreč za namene privatne ali druge lastne uporabe dovoljuje izdelavo omejenega števila kopij avtorsko zaščitenih vsebin.

Tako bomo ob vsakem nakupu kasetofona, oziroma druge naprave za tonsko snemanje plačali dodatnih 600 SIT, naprava za video snemanje pa bo obremenjena z 900 SIT dodatnega 'davka'.
To velja za analogne naprave, pri digitalnih pa bodo cene seveda višje. Nakup CD, DVD ali MP3 zapisovalnika, ki je namenjen izključno reproduciranju avdio ali video vsebin vas bo po novem olajšal za 2000 SIT. Če pa si boste omislili računalniški CD ali DVD zapisovalnik, ki lahko zapisuje tudi podatke, pa bo vaša denarnica tanjša le za 900 SIT. Enak znesek boste odšteli v primeru nakupa mobilnega telefona z MP3 predvajalnikom.

A najboljše šele pride. Če ste mislili, da ste s tem odplačali svoj dolg do države oziroma lastnikov avtorskih pravic, ste se ušteli. Plačali boste tudi za nakup vsakega nosilca podatkov posebej. Tako boste po novem plačali za vsako kupljeno kaseto, CD-R/RW, DVD-R/RW, trdi disk in spominsko kartico. Zneski sicer niso veliki (od 15 - do 90 SIT), vendar se skozi leto naberejo do kar precejšnjih zneskov. Leta 1998 je tako imela Avtorska agencija za Slovenijo iz tega naslova dobrih 18 milijonov prihodkov. Leta 2003 je bilo prihodkov le slabih 11 milijonov, vendar zgolj zato, ker so se uvozniki zgoraj omenjenih naprav kolektivno odločili, da nadomestil ne bodo plačevali so vložili pobudo za oceno ustavnosti ZASP. Ker pa jim ustavno sodišče ni ugodilo, bodo v prihodnjih letih prihodki AAS verjetno krepko narasli.

Nadomestilo, ki ga v bistvu lahko poimenujemo z besedo davek, bomo plačevali ne glede na to ali si nameravamo na nosilec podatkov shraniti kopijo albuma najljubše glasbene skupine, ali pa si bomo nanj shranili svoje domače posnetke, kopijo Linuxa ali katerekoli druge avtorsko nezaščitene vsebine in podatke.

To pa po mojem mnenju ni edina sporna stvar pri tej uredbi. Ne samo, da bomo plačevali nadomestilo tudi v primeru, če ne bomo izvajali dovoljene reprodukcije. Tudi z dovoljeno reprodukcijo imamo uporabniki lahko resne težave. Imetniki avtorskih pravic namreč prepovedujejo kakršnokoli kopiranje in na nosilce avtorsko zaščitenih vsebin celo vgrajujejo zaščite proti kopiranju, nekatere zakonodaje, recimo ameriška DMCA, pa celo prepovedujejo govoriti o tem, kako se takšno zaščito zaobide.

Kaže torej, da bi imetniki avtorskih pravic radi obenem pobrali nadomestilo za dovoljeno reproduciranje, hkrati pa vsakršno obliko reproduciranja prepovedali. Očitno jim to v Sloveniji ob pomoči Urada za intelektualno lastnino dobro uspeva.

Urad sicer do četrtka 5. avgusta 2004 po elektronski pošti sprejema pripombe in mnenja. Morda bi pa ob nekaj tisoč protestnih pismih nekdo v naši državi vsaj začel razmišljati...?

PRITOŽBA
TO: sipo@uil-sipo.si
SUBJECT: Pripombe k Uredbi o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje

Spoštovani,

želim vam posredovati svoje pripombe k Uredbi o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje, katere osnutek je objavljen na vaših spletnih straneh.

Plačevanje nadomestil se mi zdi sporno iz dveh razlogov:

1). Nadomestilo bodo plačevali vsi, ne glede na to ali bodo izvajali dovoljeno reproduciranje po 50. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, ali ne.

Plačevanje nadomestila je po mojem mnenju še posebej sporno v primeru izdelave varnostnih kopij (tim. backup) lastnih računalniških podatkov, kopij odprtokodne proste programske opreme, kot npr. Linux, OpenOffice.org ali Mozilla, ter vsebin pod licencami GNU (predvsem v primeru licence GNU/FDL (Free Documentation Licence), ter Creative Commons (ki se nanašajo na avdio, video in multimedijske vsebine).

Vse omenjene licence dovoljujejo prosto in neomejeno kopiranje avtorskih vsebin, avtorji pa se s sprejemom licence izrecno odpovedo zaračunavanju kakršnegakoli nadomestila, v nekaterih primerih (npr. GNU/FDL licenca) celo če tretja oseba njihovo avtorsko delo trži za svoj račun.

V tem primeru bo torej država nadomestilo, ki so se mu avtorji izrecno odpovedali vseeno pobrala, hkrati pa bo pobrala tudi nadomestilo iz naslova naprav ter nosilcev, ki sploh ne bodo uporabljene za reproduciranje po 50. členu ZASP, in ga podelila Avtorski agenciji za Slovenijo in preko nje lastnikom avtorskih pravic, katerih dela niso bila reproducirana. S tem bodo po mojem mnenju ti lastniki avtorskih pravic pridobili neupravičeno premoženjsko korist.


2). Lastniki avtorskih pravic (predvsem založbe) prepovedujejo kakršnokoli kopiranje avtorsko zaščitenih vsebin. To sicer ne pomeni, potrošniki ne smejo izvajati dovoljene reprodukcije po 50. členu ZASP, vendar pa lastniki avtorskih pravic pogosto na nosilce podatkov (CD, DVD,...) vgrajujejo tehnične zaščite proti kopiranju. Te zaščite pa onemogočajo vsakršno kopiranje, ne samo nelegalnega, s čimer se v praksi kriminalizira in onemogoča vsakršno, tudi dovoljeno kopiranje avtorsko zaščitenih vsebin.

Imetniki avtorskih pravic bodo torej hkrati pobrali nadomestilo za dovoljeno reproduciranje, obenem pa vsakršno obliko reproduciranja prepovedujejo in pogosto tudi onemogočajo s tehničnimi sredstvi, to pa je po mojem mnenju nezdružljivo in tudi v nasprotju z duhom zakona.

V primeru, da uredba stopi v veljavo, bi bilo zato po mojem mnenju potrebno (če odmislimo ostale probleme, ki jih povzroča rešitev iz predlagane uredbe) prepovedati vse tiste zaščite pred kopiranjem, ki onemogočajo dovoljeno kopiranje iz 50. člena ZASP. To pa pomeni, da se je potrebno problematike lotiti sistemsko, kar po mojem mnenju ne more biti predmet uredbe.


Zaradi teh razlogov sem mnenja, da pavšalno zaračunavanje nadomestila ni upravičeno. Uredbodajalec po mojem mnenju neutemeljeno predpostavlja, da bodo vsi imetniki naprav, ki omogočajo reproduciranje in podatkovnih nosilcev izvajali reproduciranje po 50. členu ZASP. Menim, da taka predpostavka ni samo neutemeljena, pač pa je tudi nerealna, predvsem zaradi povečane dostopnosti naprav za avdio in vizualno snemanje za domačo rabo (digitalni fotoaparati, kamere, itd.) ter zaradi obstoja licenc GNU ter Creative Commons, ki izrecno dovojujejo neomejeno kopiranje in za to ne predvidevajo nadomestila. Povečana dostopnost naprav za avdio in video snemanje je namreč povzročila povečano produkcijo tim. "domačih" vsebin, torej avdio, video in slikovnih zapisov, ki jih posnamejo posamezniki za lastne potrebe, le-ti pa lastne vsebine seveda lahko neomejeno kopirajo.


Zavedam se, da s stališča ZASP digitalna tehnologija in naprave za enostavno in množično kopiranje avtorsko zaščitenih vsebin predstavljajo zelo velik problem v smislu neupravičenega kopiranja avtorsko zaščitenih del. Vendar pa je to po mojem mnenju problem, ki ga na tak način, kot to predvideva omenjena uredba ne bi smeli reševati. Kljub temu, da je v uredbi zapisano, da se nanaša na dovoljeno reproduciranje, gre po mojem mnenju za prikrit poiskus regulacije oziroma sankcioniranja nedovoljenega reproduciranja. Tak način reševanja te problematike pa po mojem mnenju ni ne smiseln, ne upravičen.

S spoštovanjem,
xxxxx