Eksistencialna nevroza in ščepec samoupravljanja
JEŽ Boris, Sob 02.04.2005

Pred plebiscitom za osamosvojitev so precej polemik povzročile »nogice in rokice«, malce nenavadno zasnovan propagandni plakat, ki je dopovedoval, da se štirim milijonom pridnih rok ni treba bati za prihodnost. Nacionalni korpus naj bi torej štel kar štiri milijone pridnih rok, saj se ve, da smo Slovenci delavni, marljivi in se ne izogibamo delu in dolžnostim, kakor je svoje čase pisal dr. Anton Trstenjak. A snovalcem plakata je ušlo, da je polovica rok levih, in tudi desna polovica je pogosto bolj zaposlena s praskanjem kakor z delom.
Smo res taki deloholiki, kakor smo prepričani? Po podatkih evropske statistične agencije Eurostat po številu ur, ki jih preživimo na delovnem mestu, resda prednjačimo v Evropi, skupaj z Bolgarijo, Grčijo, Madžarsko, Latvijo, Poljsko in Romunijo. Torej z državami z najnižjo storilnostjo v EU, kar verjetno ne govori toliko o dolgih malicah in cigaretnih pavzah, ampak o slabo organizirani proizvodnji. V Franciji, na Irskem, Danskem ali Nizozemskem je storilnost, merjena po urah, celo višja kot v ZDA, toda Američani so zares deloholiki (ali jih v to silijo). Po podatkih Svetovne organizacije za delo (ILO) prebijejo v službikar 1978 ur na leto ali 350 več kot Zahodnoevropejci.
Premoremo na Slovenskem kakšno raziskavo, koliko časa so na delovnem mestu zaposleni v javnem sektorju in kolikšen je glede na to njihov učinek? Kajti po podatkih OECD imamo glede na slovenski družbeni proizvod močno preplačan javni sektor. V njem je učinek resda težko izmerljiv, vendar ga je mogoče ugotavljati posredno. Če naši šolarji močno zaostajajo v znanju matematike, mora biti gotovo nekaj narobe s tem poukom – ali z učitelji ali pa so otroci preprosto »premalo obremenjeni« z matematiko.
Koliko časa preživi v službi in kolikšna je »učinkovitost« koprskega sodnika, ki je izpustil na prostost fanta, proti kateremu je bilo podanih že 170 kazenskih prijav? Na prostosti je najprej skušal posiliti mladoletnico, kmalu za tem pa mu je uspelo posiliti drugo. Naj starši tega dekleta tožijo sodnika zaradi sostorilstva ali zaradi povzročanja splošne nevarnosti? Zdravniki so bili dolgo skoraj nedotakljivi, danes lahko pričakujejo tožbo in celo kazenski pregon, če koga »zašuštrajo«; kaj pa sodniki, ki zadeve prepustijo zastaranju, ali tožilci z okostnjaki v omarah?
Javnost je te dni ogorčila odločitev novega pravosodnega ministra Lovra Šturma o aboliciji za prekrške, ki jih sodiščem doslej ni uspelo izterjati, gre pa za kar 7 milijard tolarjev. Po eni strani se gre država brezsrčno stiskaštvo, po drugi meče denar skozi okno – in nihče ni ničesar kriv, nihče ne omenja odgovornosti. Davkarija ima na vesti kar 190 milijard neplačanih davkov, ki bi finančnega ministra rešile vseh skrbi, ampak nikomur se ne zgodi nič, ne skrivi se noben las. So v Dursu razmislili, da bi delali tudi ponoči, tako kot v marsikateri tovarni? Za 190 milijard, primerljivih z zaslužkom Revoza, bi jih morali prisiliti s policijo.
Da, policija! Policija trenira strogoću, policija trenira strogost, smo se nekdaj šalili. Danes trenira razne reorganizacije, saj se vse od časov Pavleta Čelika nenehno reorganizira, podatki o padanju njene učinkovitosti pa so naravnost zastrašujoči. Leta 1951 je bilo raziskanih 63,54 odstotka kaznivih dejanj, pred petimi leti še 63,17, lani samo 29,5! Ljudje jih niti ne prijavljajo, ker je to zaman in ker imajo občutek, da se policistom preprosto ne ljubi več; da nimajo pooblastil ali da jih omejuje zakonodaja, postaja že kar dolgočasno pojasnilo. In navsezadnje: ali nima nihče na skrbi zakonov in pooblastil?
Propagandni plakat o štirih milijonih pridnih rok je vsekakor prezrl državno upravo, pravosodje, vojsko in še marsikateri »sistem«, kjer se zdi, da je vse preveč ljudi z dvema levima rokama. Ali pa desnico uporabljajo predvsem za praskanje. Saj ne, da ni odličnih posameznikov, a jih je očitno premalo, da bi ti sistemi vsaj zadovoljivo delovali – ali se jih preprosto znebijo. Medtem ko mednarodne institucije delavcem v tovarnah sproti merijo, koliko in kako učinkovito delajo, živijo mnogi v sinekurah.
Danes bi težko pritegnili Trstenjaku, da smo Slovenci pridni in marljivi; prej bi lahko govorili o Freudovi eksistencialni nevrozi, nevrotičnosti in strahu pred prihodnostjo, kar še podžiga panična tekmovalnost divjega kapitalizma. In v takšnih okoliščinah ljudi ni težko prisiliti, da bodo še dlje in bolj delali, tudi za nižjo plačo, saj se jim grozi s šibo božjo, imenovano Kitajska. Za vse to pa kakor da je popolnoma imun naš javni sektor, razen po volitvah, ko se šefom z nepravim svetovnim nazorom tresejo zadnjice. Takšen javni sektor, zabubljen v udobje raznih kolektivnih in individualnih pogodb, zahaja v stanje Weber-Fechnerjevega zakona: bolj ko se intenzivirajo dražljaji, tem šibkeje se odziva nanje in pravzaprav otopeva.
Je posilil deklico, sodnik pa ga je takoj izpustil? Pa kaj!? So žensko polili z bencinom in zažgali, da je umrla, in samo osem let zapora? Pa kaj?! Ne samo da državna uprava, pravosodje in drugi, ki upravljajo to nacijo, postajajo čedalje neobčutljivejši; čedalje bolj so otopeli tudi »navadni ljudje« – kolikor jih seveda ne muči eksistencialna nevroza. Zato se prag tolerance hitro niža, vse ravnodušneje se gleda na »oblast«, na njene napake in zlorabe.
V takem vzdušju seveda ni pričakovati razmaha podjetništva, ki bi lahko prevetrilo Slovenijo in pregnalo oblake. Po ugotovitvah Global Entrepreneurship Monitor kulturne in družbene norme pri nas ne spodbujajo podjetniških lastnosti in smo v tem pogledu pri dnu evropske letvice, za nami sta le Hrvaška in Portugalska; najvišje sta ocenjeni Islandija in Irska. Podjetniško okolje je pri nas puščavsko. Nova podjetja ustanavlja ali sodeluje pri takem biznisu zgolj 2,6 odstotka aktivnega prebivalstva ali 35 tisoč ljudi. Med 44 državami, ki jih je zajela raziskava o vitalnosti podjetništva, smo na 41. mestu.
Žalostno, toda resnično. Slovenci najdlje v Evropi »čemimo« na svojih delovnih mestih, naredimo pa bistveno manj kakor mnogi drugi in nas tudi prav nič ne veseli, da bi se lotili kakega podjetniškega dejanja. Zdi se, da smo res otopeli – pripravljeni delati še kako uro dlje, samo da nas pustijo pri miru, a verjetno ne tudi bolj zagnano. Je to refleks dobrih starih časov samoupravljanja, obilnih toplih malic, cigaretnih pavz in sindikalnega veseljačenja?

Boris Jež