myster je napisal/-a:seveda če američani ne bi prodajali orožja.............

izraelci hočejo zavzeti območje med rekama nil v egiptu ter reke evfrai v iraku

primozek68 je napisal/-a:Buče.
Izraelci so bili na tem ozemlju since forever.....

myster je napisal/-a:I......

Buđenje židovske svijesti

Tokom 19. vijeka među evropskim Židovima dolazi do oživljavanja nacionalnog identiteta, želje za emancipacijom i povratkom u Izrael. Tako je stvoren pokret nazvan cionizam (njegovim formalnim osnivačem smatra se Theodore Herzl, 1897. godine). Pokret je nastao u Baselu u Švicarskoj, gdje je održan Prvi cionistički kongres na kojem je objavljen cilj - u Palestini stvoriti dom židovskom narodu, zajamčen javnim pravom. Utemeljena je Svjetska cionistička organizacija (WZO). Pokret je dobio ime po brdu na kojem se nalazio Jerusalemski hram (Zion), međutim, kasnije je taj naziv simbolizirao sam Jerusalem. Cilj ovog pokreta bilo je ujedinjenje Židova u dijaspori i njihov povratak u Palestinu. (Iako su se prvobitno dvoumili treba li domovina biti Argentina ili Palestina, 1906. na cionističkom kongresu odlučeno je da to ipak bude Palestina). Sherif Hussain, emir od Meke, koji se u to doba prozvao vođom palestinskih Arapa, vodio je tajne dogovore sa sir Henryem McMahonom, britanskim visokim predstavnikom u Egiptu. Zahtijevao je potpunu nezavisnost arapskih zemalja pod Osmanlijskom vladavinom, a McMahon mu je potvrdio da Velika Britanija podržava želju za nezavisnošću svih arapskih naroda pod vlašću Sherifa Hussaina. Prvi Aliyah (povratak Židova) desio se 1881. godine. Većina useljenika je podigla nova židovska naselja. Broj Židova postepeno je rastao kao rezultat daljnjih useljeničkih valova, posebno tokom Prvog svjetskog rata. 1914. u Palestini je živjelo 60.000 Židova (oko 9% ukupnog stanovništva).

Od Prvog svjetskog rata do 1948.

Područje za vrijeme Prvog svjetskog rata

Tajni pregovori koji su tokom febraura 1916. vođeni između Francuske, V. Britanije, Rusije i Italije rezultirale su tajnim Sykes-Picotovim sporazumom, kojim je podijeljen bliskoistočni dio Osmanlijskog carstva.

Dok se carska Rusija rušila uslijed ekonomskog rasula i boljševičke revolucije, a Amerika još nije bila uključena u rat na strani sila Antante, britanski ministar vanjskih poslova Arthur Balfour 2. novembra 1917. šalje pismo lordu Walteru Rotschildu, predstavniku Engleske federacije cionista. U njemu mu objašnjava kako britanska vlada povoljno gleda na mogućnost uspostave nacionalne domovine židovskog naroda na prostoru Palestine, no naglašava da se ne smije činiti ništa što bi narušilo status ostalih nežidovskih zajednica na prostoru. No, pismo nije posljedica britanske nesebične brige za židovski narod, već kao i bilo što iz imperijalne historije, sebični pokušaj da se njihovim iseljavanjem u Palestinu osiguraju britanski interesi u tom prostoru. Jerusalem su vidjeli kao strateški smješten gradić na sjecištu puteva između Evrope i Indije, sjevera i juga. Tada, u decembru 1917. Velika Britanija de facto počinje upravljati Palestinom kao okupacijska snaga. Ubrzo poslije, 1918. Turci su izbačeni iz Palestine zajedničkim snagama Britanaca, Francuza i Arapa. Na mirovnoj konferenciji u Versaillesu 1919. donijeta je odluka o budućnosti regije. Od mandata utvrđenog ugovorom Lige naroda, Palestina prelazi pod direktno britansko tutorstvo.

Ubrzo nakon preuzimanja mandata, Britanija odvaja 76% mandatne Palestine i na njenom teritoriju osniva Transjordan, na čelo kojeg dovode svog savjetnika, hašemitskog šerifa od Meke, koji je izgubio borbu za vlast u Arabiji protiv porodice Saud. Jordanom i danas vlada ista kraljevska porodica.

Poslijeratno razdoblje i Drugi svjetski rat [uredi]

Tokom dvadesetih i tridesetih godina i usporedno s useljavanjem Židova i Arapa u mandatnu Palestinu, izbijaju sukobi i pobune palestinskih Arapa. Arapi podižu pobune: 1922. pa 1929. Za vrijeme arapskih pobuna, Britanci većinom stoje sa strane (najpoznatiji primjer arapskog nasilja u ovoj pobuni su uništavanje drevnog židovskog naselja u Hebronu, u koji se Židovi vraćaju tek nakon rata 1967. godine), uprkos mandatu Lige naroda, po kojem su mandat nad Palestinom dobili, kako bi na njenoj teritoriji, uspostavili židovski nacionalni dom. Britanija počinje ograničavati židovsko, ali ne i arapsko useljavanje.

Dolazak nacista na vlast u Njemačkoj 1933. pojačava doseljavanje u Palestinu. Arapi izazivaju nerede u Jerusalemu i Jaffi. Arapi se opiru naseljavanju Židova, što s vremenom kulminira u pobuni 1936. Britanci pobunu guše tek tri godine kasnije (njen vođa, jerusalemski muftija hadži Amin al Huseini bježi u Berlin. On će, za vrijeme Drugog svjetskog rata, osnovati Handžar diviziju). Britanska vlada šalje Peelovu komisiju (pod vodstvom lorda Roberta Peela) koja zaključuje da mandat više ne funkcionira i preporučuje podjelu zemlje na dvije države - židovsku i arapsku, te neutralno sveto područje kojim bi upravljala Britanija. Kroz dvije godine Britanija je, s Hitlerom, na vlasti u Njemačkoj i s Drugim svjetskim ratom pred vratima, izdala zloglasnu "Bijelu knjigu" u kojoj značajno ograničava ulazak Židova u Palestinu, ograničavajući imigracije na broj od 75.000 ljudi u idućih 5 godina. Židovi to vide kao kršenje Balfourove deklaracije i mandata.

Za vrijeme rata zbivala su se mnoga legalna i nelegalna useljavanja i daljnja polarizacija dviju zajednica. Tokom holokausta u Evropi, V. Britanija i SAD nisu prihvatale židovske useljenike, pa je njihova jedina nada bila Palestina. Kao rezultat toga, 1947. Židovi čine 33% stanovnika. Tokom godina, Židovi su stekli i mnogo zemlje kupujući je od Arapa.

Židovi stanovnici posjed zemlje 1919. 10% 1918. 2% 1939. 29% 1935. 5,5% 1947. 31% 1947. 6%

Predsjednik SAD-a poziva Britaniju da otvori palestinska vrata 1945. za 100.000 Židova, koji su preživjeli holokaust i posljeratne pogrome po Evropi.

Plan Ujedinjenih naroda 1947. [uredi]

1947. britanska vlada objavljuje da namjerava odustati od mandata i prepustiti pitanje Palestine Ujedinjenim narodima. Posebna komisija usvaja rezoluciju 181. od 29. novembra 1947. i predlaže sljedeći plan podjele:

* britanski mandat Palestina dijeli se na dvije države, arapsku i židovsku, povezane ekonomskom unijom te područje Jerusalema pod međunarodnim nadzorom
* židovska država bi obuhvatala 55% zemlje (uključujući pustinju Negev) sa 498.000 Židova i 325.000 nežidova
* arapska država bi obuhvaćala 45% zemlje sa 807.000 nežidova i 10.000 Židova
* Jerusalemsko područje imalo bi 105.000 nežidova i 100.000 Židova

Dok su Židovi u Palestini prihvatili plan, palestinski Arapi su ga potpuno odbacili, jer su htjeli čitavu teritoriju za sebe. Počeli su arapski napadi, koji su eskalirali u građanski rat.

Osnivanje države Izrael


Kada je 14. maja 1948. završio britanski mandat, istog dana je proglašena država Izrael. Arapske su zemlje već sutradan napale Izrael. Izbio je rat između Izraela i sljedećih arapskih zemalja: Libanona, Sirije, Egipta, Transjordanije, Saudijske Arabije i Jemena. I pored teške situacije te nekim početnim neuspjesima, izraelska vojska pokazala se nadmoćnom te je u sedmomjesečnom ratu porazila arapske vojske i preuzela nadzor nad 78% ostatka mandatne Palestine. Judeja i Samarija, su došle pod transjordanijsku kontrolu, koji ove teritorije i anektiraju dobijajući ime Zapadna obala, dok sama Transjordanija, nakon prelaska rijeke, svoje ime mijenja u Jordan (aneksiju su priznale Britanija i Pakistan); pojas Gaze zauzima i anektira Egipat. S područja pod izraelskim nadzorom izbjeglo je ili protjerano između 520.000 ljudi (prema izraelskim procjenama), 900.000 ljudi (prema arapskim procjenama) i oko 720.000 po podacima UN-a. Istovremeno, iz arapskih zemalja je protjerano između 800.000 i milion Židova; njih oko 600.000 nalazi utočište u Izraelu.
...
...

sašo5 je napisal/-a:P.S "dolfi" je že vedel zakaj........

_YUGO-GVX_ je napisal/-a:sem na hitro preletel. se pravi, židi so ukradli državo enako, kot so šiptarji kosovo?

nebivedu je napisal/-a:sicer pa dokler se oni sami med sabo pobijajo, bodo manj mislili, kako bi še v evropi kej škode nardil, tako da...

Afganistan in Pakistan pa sta mnogo bliže, kot se zdi.

Konec (lažnega) upanja

V izraelski vojaški operaciji na območju Gaze ni bilo niti enega naključja. Vse, kar je morda do zdaj navidez delovalo iracionalno, ima strogo racionalno zaslombo, ki temelji na širšem političnem in geostrateškem interesu, a prave razloge množičnega izraelskega pobijanja civilistov v ozkem obmorskem pasu med Izraelom in Egiptom je mogoče videti šele, če optiko razumevanja pokola v Gazi odstremo s pogledom na Teheran, prihajajoče izraelske parlamentarne volitve (10. februar), težko pričakovani prvi delovni dan novoizvoljenega ameriškega predsednika Baracka Obame in globalno finančno krizo, ki je močno spodjedla tudi gospodarstva Bližnjega vzhoda.

Izrael je vojaška država, ki najbolje deluje v času vojne. To še posebej velja za gospodarstvo, ki ga je globalna finančna kriza – tudi zaradi močne navezanosti na Združene države – močno prizadela. Borza v Tel Avivu je doživela vrhunec med izraelskim bombardiranjem Libanona pred dvema letoma in pol, po 11. septembru 2001 pa se je tudi v Sveti deželi po zgledu ZDA razpasla epidemična rast varnostnih podjetij, tako rekoč vzporedne ekonomije, ki zaradi »narave dela« ter tesne sprege z oblastmi za svoj obstoj nujno potrebuje stanje stalnega konflikta, če že ne vojne.

Po izraelskem vojaškem porazu s šiitskim gibanjem Hezbolah poleti 2006 se je Izrael znašel v hudi politični krizi; zamajala sta se tako ugled oblasti na čelu s podkupljivim predsednikom vlade Ehudom Olmertom kot nedotakljivost zmagovalne izraelske vojske, kar je posledično okrepilo skrajna islamska (paravojaška) gibanja, ki so v novih varnostnih in geostrateških razmerjih postala vodilna grožnja trdnim vojaškim režimom. Takšna razmerja so najbolje izkoristili šiitski ideologi iz iranskega Koma, ki so prek svojega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada in z agendo šiitske hegemonije na krilih vojne v Iraku dodobra premešali karte v celotni bližnjevzhodni regiji, kjer so sunitski Arabci po padcu Sadama Huseina izgubili veliko politične moči.

Iranska »nova moč« je prek financiranja in oboroževanja Hezbolaha v Libanonu in (sunitskega) Hamasa na območju Gaze ter bogatenja urana in vse večjega črpanja nafte v zadnjih nekaj letih skrčila krog okoli judovske države, ki se je v svoji večni obrambni kompulzivnosti ob pomoči odhajajoče ameriške administracije že davno odločila, da je vojna z iranskim režimom neizogibna. Še več – da je vojna, ki je bila pred dobrim letom dni že zelo blizu, absolutno zaželena, a zelene luči iz Bele hiše ni in ni bilo. Busheva administracija, ki je v povezavi s privatizirano varnostno industrijo z gradnjo velikanskih vojaških oporišč v Iraku vzpostavila stalno vojaško grožnjo Iranu, si svoje tretje velike vojne ni mogla privoščiti; v Afganistanu je zavrelo, vojna je pljusknila prek pakistanskih meja, iraška stabilnost je nepojmljiva iluzija. A na ameriških predsedniških volitvah je bila vojna opcija – ob pomoči gospodarske krize – brutalno poražena.

Barack Obama je v svojih predvolilnih nastopih večkrat dejal, da se bo pogovarjal s Teheranom – takšni pogovori bi bili, vključujoč krajši postanek v Damasku, nujni za vzpostavitev novega ravnotežja na Bližnjem vzhodu in (sorazmerno) miren umik ameriške vojske iz Iraka, kjer Iran že dolgo igra glavno vlogo. Izrael, ki je dolgo načrtoval vojno z Iranom, se je zategadelj znašel v hudi zadregi; judovska država je bila po dolgem času prepuščena sama sebi. Potem ko so padajoče cene nafte prizadele tudi iranski režim in ko je predvolilni boj v Izraelu dosegel vrelišče, je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo trojka Cipi Livni, Ehud Olmert in Ehud Barak, ki je pod mizo ob privolitvi odhajajočega, a še vedno delujočega Bushevega moštva sklenila nenačelno koalicijo, posegla po doktrini šoka in novi ameriški administraciji preprečila umiritev razmer na Bližnjem vzhodu, sebi pa zagotovila (koalicijsko) volilno zmago nad skrajnim desničarjem Benjaminom Netanjahujem.

Neokonservativni imperij je hitro vrnil udarec. Hladnokrvno preračunljiv izraelski vojni zločin na območju Gaze je nepovratno udaril v čustveno središče bližnjevzhodne regije. Možnosti za Obamova pogajanja z Iranom so zdaj mnogo manjše od možnosti vojne. Američani bodo še dolgo ostali v Iraku, v Libanonu vre; »mirovni procesi« so dokončno mrtvi, Ahmadinedžad bo gotovo ostal v sedlu, Afganistan in Pakistan pa sta mnogo bliže, kot se zdi.

Barak in sodelavci so Baracka še pred prisego stisnili v (zunanjepolitičen) kot, iz katerega ni videti izhoda. Upanje ni trajalo dolgo. Za prebivalce območja Gaze, največjega koncentracijskega taborišča na svetu, ga tako ali tako ni bilo. •

Boštjan Videmšek

fiatpowered je napisal/-a:

myster je napisal/-a:I......

Ja ampak ne more biti kriv samo Izrael. Kaj pa to ko jih hamas že en čas obstreljuje z raketami. Zakaj jih obstreljuje, so mar preneumni da bi vedeli da bo izraelu dopizdilo in jih bo nazaj napadel in jih tudi je.
Daj mi povej če veš, ali narod v Gazi drži s Hamasom, ker namreč podpirat vodjo katera stalno po malem žoka nasprotnike in jih draži, ne vem, če je logično. In zdaj imajo kar imajo, en kup civilistov bodo pobili. A misliš da bi jih zdaj izrael napadel, če jih nebi dražili z raketami ?

esem je napisal/-a:Poleg tega - če ne veš - se za javno izjavljanje takih izjav lahko gre celo sedet - tudi v demokraciji (ne samo pri nas).

sašo5 je napisal/-a:Sajrajetumove slike ne povejo dovolj koga obstreljujejo?