Užitek je bmw? Bmw je več kot užitek!

Na test sem dobilinajmočnejšega brezstrešnika serije 1 v bmwjevi ponudbi. International engine of the year 2007 in 2008, Best new engine 2007, ter nagrado za najbojši motor prostornine med 2,5 in 3,0 litri v letih 2007, 2008,2009,2010 in 2011. Govora je seveda o modelu 135 cabrio, katerega srce predstavlja 3.0 litrski twin turbo motor. Vas zanima še več?

Začnimo s številkami. Bmwjev motor n54b30 v testni seriji 1 proizvede 225kw oziroma 306 rezgetajočih konjičev, ki dihajo ob podpori dveh zaporednih turbinskih polnilnikov, kjer manjši zaživi v nižjih, večji pa v višjih obratih, zaradi česar se ta enka pelje skoraj kot, da bi imela pod pokrovom atmosferski motor. Vse to zadostuje za pospešek od 0-100 km/h v 5.6 sekundah in 400nm navora.
Sam menim, da mora imeti kabriolet platneno streho. Ta doda tisti čar, pridih klasike, ekstravagance in užitka. Vendar pa je trend v avtomobilski industriji na trgu ustvaril vse več kabrioletov s trdo streho. Tudi BMW ni bil imun na to, zato imata aktualni model serije 3 cabrio in z4, trdo streho. Outsiderju v njihovi paleti z mehko streho pa se je letos pridružil tudi nova serija 6. Zato me je kot lastnika prejšnje brezstrešne serije 3 (ki jo prav tako krasi platno), test 135 cabrio še posebej privlačil.
Noč preden sem prevzel avto, je bila zelo pestra in skoraj nisem uspel zatisniti očesa. Misli so mi ves čas uhajale k testnemu avtomobilu, ki sem ga prevzel naslednje jutro. Poln pričakovanj sem se počutil podobno kot v moji rani mladosti, ko sem težko zatisnil oči v noči preden smo se odpravili na kakšno potovanje ali pa, ko sem pričakoval darila za božič. Vendar mi je pozno le uspelo zaspati, zbudil pa sem se kar sam od sebe, brez budilke, spočit in poln energije.
Prvi občutki v avtu so bili pričakovani. Kvaliteta izdelave notranjosti in materiali dajejo vedeti, da gre za serijo 1, čeprav za ceno testnega primerka dobite lepo opremljeno serijo 5 z enako motorizacijo. Velik zaslon na sredini armaturne plošče predstavlja popestritev, s katerim se lahko poigrate med čakanjem pred semaforjem, ali pa v daljših zastojih. Multimedijski vmesnik je preprost za uporabo in zelo pregleden, ter omogoča enostavno rokovanje. Vendar pa je moje prepričanje, da takšne elektronske igrače niso nujno potrebne v kabriu in so pač trend, kot trde pomične strehe. Pravi užitek je »kruzanje« brez strehe, poslušanje zamolklega zvoka šestvaljnika v nizkih obratih, ter iskanje cest po karti v papirnati obliki v naročju sopotnice, katero elegantno zavezana ruta na glavi varuje pred soncem. To je čar kabrioletov in to je užitek, ki ti ga lahko ponudi tudi ta enkica!
Vendar pa lahko ponudi še veliko več. Prazen gorski prelaz, na določenih delih pravkar preplasten asfalt. Začetek vzpona. Druga brzina se odpre do konca, potisk v sedeže, skok števca za hitrost do dobrih 110 kilometrov na uro, prehitro prestaviš pri 6500 obratih v tretjo, ker menjaš nagonsko. Zaslišiš »sikanje« turbine ter pok iz izpušnega sistema. Tretja brzina nadaljuje z istim veseljem kot druga, števec se pomika že močno čez dovoljeno najvišjo hitrost na avtocesti. Sledi bremzanje pred zaprtim levim ovinkom, zavorne ploščice zagrizejo v zavore in prav čuti se njihova suverenost, niti malo popuščanja. V tretji brzini pri okoli 80km/h v ovinku deluje avto popolnoma mirno in uravnoteženo. Volanski mehanizem je zelo natančen in direkten, zvijanje karoserije pa je opazno dosti manj kot moji trojki. Pospeševanje iz ovinka pri pri 3000 vrtljajih v tretji prestavi je suvereno, avto kar razganja od moči. Kasneje se spredaj pojavi Opel Vectra, ki začne pospeševati, ko v vzvratnem ogledalu zagleda dve ledvički, ki sta jo dohiteli. Enkica ji sledi brez problema, ko Vectra spredaj vozi že skoraj na meji svojih sposobnosti. Sledi ji tako z lahkoto, samo v tretji prestavi, z rahlim dodajanjem plina in z čisto nedeljskim dogajanjem za volanom. Prikaže se kratka ravnina, druga brzina pri 70km/h in plin do konca. Katapultiranje mimo Vectre, še pogled v ogledalo in nikjer je več ni. Zvok, ki spremlja vse skupaj je poezija za vse avtomobilistične navdušence. Kombinacija značilnega kovinskega zvoka BMW-jevih 6 valjnikov na visokih obratih, z začimbo turbinskih vložkov je neopisljiv.
Odkrili smo že kabrioletsko in športno stran tega avtomobila, pa povejmo še nekaj o uporabnosti. Avtomobil izgleda dosti večji od serije 1 v 3 in 5 vratni različici. Ergonomija je vrhunska, kot je pri vseh BMW-jih. Kljub temu, da je sedež ročno nastavljiv, je možnost nastavitve zelo široka in ugaja prav vsakemu. Omogoča tudi napihljive bočne opore, ki so zelo praktične pri hitrejši vožnji. Prtljažni prostor je prostornine 305 litrov v primeru, ko je streha zaprta, kar je celo več kot moja serija 3! Za udobje pri vsakodnevni vožnji skrbijo parkirni senzorji, vrhunski stereo sistem (katerega sem imel večino časa izključenega, zaradi poslušanja zvoka motorja),multimedijski vmesnik, ki sem ga omenil že na začetku in aktivni volan, ki poskrbi za enostavno manevriranje pri nizki hitrosti. Vendar pa pri takšni vožnji spet najbolj navduši motor. V nizkih obratih se obnaša kot dizel, krivulja največjega navora pa se razteza med 1500 in 5000 obrati, kar poskrbi za to, da avto v šesti prestavi močno pospešuje vse od 60 do 250 kilometrov na uro, kjer ga zaustavi elektronika. Da je ves paket še bolj atraktiven pa poskrbi poraba, ki se na relacijskih vožnjah po predpisih giblje med 7-9 litri na 100 kilometrov.
Ko sem avto v ponedeljek pripeljal domov, je večina sosedov mislila, da sem na mojega nalepil nalepke na vrata, le malo kdo je opazil, da je avto čisto drug. Ljudje so se za avtom zmeraj ozirali, sicer ne vem ali zaradi pojave brez strehe ali zaradi zvoka. Navdušil pa je tudi mojo punco, katero sem po nekaj prevoženih kilometrih izza volana lahko spravil le z obljubo, da njen naslednji avto pod pokrovom premore najmanj takšno motorizacijo.
Kot ljubitelja BMW-jevih bencinskih 6 valjnikov v kombinaciji z ročnim menjalnikom, me je pred časom presenetila in malo tudi užalostila informacija, da se od teh klasičnih motorjev, ki so poskrbeli za svetovno prepoznavnost bmwja, le ta poslavlja. Turbinski polnilniki mi niso najbolj pri srcu, posledično pa se mi je trgalo srce ob misli na turbinsko podprte šestvaljnike v bodočem modelu M3. Vendar so po testu 135 vsi dvomi odveč. Popolni paket udobja, vrhunskih zmogljivosti in ekološke ustreznosti. Vsekakor eden izmed najboljših avtov, kar sem jih kdaj vozil!

Miha Ambrož

Citroen C4 VTi 120 Tendance (2011)

Pred nekaj več kot enim mesecem je tudi zame nastopil verjetno najsrečnejši dan tega leta. Ne, nisem se poročil, ampak sem kupil nov avto, čisto nov. Končno je izpred hiše odšla Daewoo Nexia, s katero smo v zadnjih 5-ih letih naredili neverjetnih 15 000km. Ja, bila je res dober avto, v 15-ih letih nobene okvare, vendar leta naredijo svoje , pa tudi njena oblika ni bila ravno najbolj moderna. Sicer jo je že malce načela rja, vendar v sanjah upam, da je dobila pravega lastnika, takšnega, kot si tako imeniten avto zasluži (po možnosti ljubitelja).

Pred nakupom sem dolge ure presedel pred Avtonetom in iskal optimalno zamenjavo za mojo dotrajano lepotico. Najbolj so me privlačile 159-ke, vendar se mi vedno pred nakupom rabljenega avta v glavi rojevajo različna bolj ali manj nenavadna vprašanja, na katera seveda ne poznam odgovora. Nekega dne sem se odločil, da bom tem vprašanjem naredil konec, ponovno mirno zaspal in se osredotočil na nakup NOVEGA avtomobila. Zato sem se spet spravil za računalnik in prebiral vse možne teste konkurentov, ki bi nadomestili Nexio. Se pravi avtomobili nižjega srednjega razreda.

Pogled se mi je ustavil na novi »ce štirki«. Pisci različnih testov so vozilo večinoma hvalili, »komentatorji« so povedali marsikatero besedo, ki je bila popolnoma drugačna od že prej prebrane. V moji glavi je zopet nastala neka zmešnjava, ki je bila podobna občutkom ob ogledovanju različne rabljene in malce sumljive pločevine. Računalnik sem postavil v kot in se sam odpravil v salon. Prodajalec ga je na vse pretege poveličeval, vendar so šle vse te sladke besede skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven.

Kasneje sem si vozilo ogledal sam, brez trgovca in si rekel »To je to!«. Naslednji dan sem ga plačal, sledilo pa je nestrpno 5-dnevno pričakovanje. Ko je avto prišel domov so ga sosedje videli le minuto, nato pa takoj v garažo. Naj bodo tudi oni nestpni! In so tudi bili. Vsi so se živčno sprehajali okoli hiše, vendar niso videli prav nič. Naslednji dan ga nisem premaknil niti milimetra, vrata pa so bila trdno zaprta. Nestrpnost se je iz minute v minuto povečevala. Kmalu se je ponudila izjemna priložnost. Začelo je deževati, zato sem rjavka zapeljal ven. Vsi so bili takoj na oknih, na balkonih. Le ena soseda, katera misli, da mi je najbolj konkurenčna si je pogumno na glavo postavila staro rjuho, v roke vzela zalivalnik in v največjem nalivu zalivala rože.
Tako je potekal ta moj dolgo načrtovani nakup nove »vetture«.

Z rjavkom sem sicer zelo zadovoljen. Nekateri mu zamerijo barvo, vendar mislim, da mu zelo ustreza. Predvsem pa se na njej ne pozna vsa umazanija. Od opreme ima takorekoč vse, kar bi v tem razredu lahko pričakoval, niti temna stekla mu ne mankajo. Najbolj pa so me navdušili sedeži z zelo dobro oporo, kateri so po moji oceni najboljši v tem razredu. Avto se pelje lepo, le volan daje premalo povratne informacije. Pospeški 120-ih koničev niso ravno Ferrarijevi, vendar lahko lepo prehitim skoraj vsakega. Zelo mi je všeč tudi zadnji spojlerček, bleščeče črne barve, na katerem pa se nažalost v hipu nabere ogromno prahu. Nič zato. 10 sekund uporabe kompresorja in že zgleda kot nov.

Motor je BMW-jev, zato v prihodnosti ne pričakujem nobenih težav in nepotrebnih okvar. To je sicer prvi Citroen pri hiši, zato srčno upam, da me ne bo razočaral in da sem izbral ustrezen nadomestek »super avta«-Nexie.

V letu 2004 je nemška znamka volskwagen iz ognjenih zubljev in izpod macol bivših nacistov pred svoj prag postavila mojega lepotca srebrne barve, v kateri ni odseva, ni wet looka, za katerim se ne obrne nobena postavna lepotica z umetnim oprsjem in o katerem ne sanja noben pubertetnik medtem ko z izvijačem popravlja svojga flexerja.
Ja to je Vw Polo 1.9 Sdi. Že ob samem vstopu v avto se vidi razkošna notranjost, v kateri ni gretja sedežev, usnja, alcantare, električnega pomika sedežev, gretja sedežev, potovlanega računalnika in seveda ostalih pomankljivosti, notri pa se nahaja gumb za odsrositev zadnjih stekel, in pa kar dva gumba za električni pomik sprednjih stekel. Napredna tehnologija je potnike na zadnjem sedežu obdarila z ročnim pomikom, saj je vendarle zelo pomembno da v današnjih dneh pazimo na porabo kalorij in obliko našega telesa. Paket luksuznosti nam ponudi tudi držalo za pijačo na armaturi, in dva v sredinski konzoli med nogami pri srednjem sedežu, kar ponudi petemu pontiku najmanjši možni prostor ki ga premore ta športni tiger.
Kar se tiče zunanjosti je avto poosebljen angel Gabriel, zimske gume v juliju, le 3 plastične pokrove za zarjavela črna platišča, luknja v sprednjem odbijaču, dve luknje v zadnjem, luščenje barve na zadnjem blatniku, in pa da ne pozabim obledelih plastik med vrati in na ogledalih. Seveda k svoji perfektnosti primore zvok avtomobila, ki je nekakšna zmes rjovečega afriškega leva, ki se zmeša z nadnaravnim pojavom trka meteorita v zemljo, in najnovejšega modela Zetorja ki ga vozi 56-letni sosed in z njim obrača seno. Kljuke za prikolice nima, ampak to je le majhna pomankljivost ki jo ob doplačilu dobimo, in z njo koristimo vse ostale karakteristike manjšega kombajna.
Navor je skorajda značilna lastnost srebrne puščice, v Vrhniški klanec se lahko povzpnemo z drugo prestavo ob dveh potnikih in eno žensko torbico v prtljažnem prostoru. Pod pokrovom se skriva majhen diesel ki seveda več kot navduši vse privržence vonja oktanov, in prodajalce na omw črpalkah kjer vsak teden kupujem motorno olje. Ampak nobeno vozilo, kakor tudi nobena stvar na našem okroglem planetu ni popolna brez ene pomanjklivosti, in to je poraba. Ta se namreč lahko ob kombinirani vožnji povzpne na celih 5 litrov, kar je vsekakor velik udarec za ljudi ki nam vsakodnevno višajo trošarine in s tem poskušajo napolniti državno blagajno, mogoče je to tudi edini razlog zakaj se v kratkem odločam za nakup novega avtomobila.
Pri 66.395,5 km zamenjane zavrone ploščice ustavijo še tako trdega korenjaka v največjem navalu strasti, žal pa k temu ne pripomorejo slabe napol prazne gume, namazane z glicerinom da se sveti kot angelski sij nad glavo. No, pa šalo na stran, saj nam avto lahko ponudi pravo seksualno izkušnjo vseh ljubiteljev jekelnih konjičkov, sploh na področju avtokozmetike, saj je prava tarča vseh ptičjih iztrebkov in mrčesa.

Ljudje z vseh koncev se hitro zberite,
sedaj velike skrivnosti bodo razkrite.
V glavi že dolgo mi glas govori:
epsko pesnitev naj Cordoba dobi!

Vsi vemo da Španke so fine,
saj na pravih mestih imajo obline.
Cordoba tu prav nič ne zaostaja,
majhen spojler ji prav lepo pristaja,

Ko bila je v ognju še tleča,
modreci odločil so... njena barva bo rdeča!
Na Petrolu se pere, nič se ne dere,
njena barva je svetleča, po mnogih letih še vedno drhteča.

Da pot ne bo preveč trpeča,
pripeli klimo so na pleča!
Samo pri tem je ostalo,
ma saj se bo že nekako preživeti dalo.

Ah.... sreča pa taka,
na srcu že pri rojstu naredila se je napaka!
Diesel jo žene, a turbine ni nobene.
Ko počasi me vleče, ne jokam od sreče.

Na bencinski črpalki dobro stran pokaže,
včasih mislim da jim zagotovo števec laže.
45 litrov na natočiš,
do Milana brez problema skočiš!

Sva prav dobro se imela,
a nama je nesreča desni bok vzela.
ABS, ESP... brez tega ni šala,
nič čudnega da sva v jarku pristala!

Od tega trenutka sva se oddaljila,
prav kmalu je naslednjico dobila!
Zame več ne obstaja rdeča,
črna lepotica me osreča.

Ne skrbite, ni tako hudo,
moj brat vozil jo bo!
V prav dobrih odnosih sva ostala,
še Hankookove gume bi Astri darovala.

Ko ga pogledaš ti vzdrhti srce! Ta oblika, te obline, vse to v celoto veže lepotca levjega srca in francoskega rodu.
Marsikoga ne pusti ravnodušnega ob pogledu nanj, njegovo dušo lahko vidiš..

Že ob nakupu, ko sem ga videl počasi prihajati naproti, me je prevzel! Skoraj bi lahko rekel, da je imel filmski prihod! Kot v počasnem posnetku, prihaja skozi parkirišče, počasi, kot da se ne zmeni za vsesplošno razgrajanje, trušč in hitenje po nakupih pred nakupovalnim centrom. Tisti trenutek sva imela svoj svet, nepozaben trenutek, trenutek kateri me prešine vsakič ko ga pogledam. Že takoj sem vedel da bo moj, vendar je občudovanje trajalo mnogo dlje. In še ko sem ga prevzel po nekaj dneh ni minil tisti nepopisen občutek, ne ta, ki se prikrade ob nakupu novega avta, stvari ki ti je všeč, ampak strahospoštovanja do prežečega leva.

Njegova svetla, hvaležno srebrna barva, za razliko od popularno kričečih, poskrbi za dobro kamuflažo med nepoznavalci jeklenih konjičev. Hkrati pa ga oblika kaj hitro izda med kopico vsakdanjih limuzin, terenskih vozil in ostale mestne srenje.
A vendar ostane le pri obliki. Svoje notranjosti sicer ne zakriva, za radovedne poglede ne manjka niti strešno okno, ampak vseeno pa lahko to notranjost vidite v prenekateri drugi verziji levov enake generacije. Lahko rečemo, da je, kot ovca v volčji preobleki.
In ob vožnji in podrobnem pogledu nanj, ugotovimo, da je to še kako res.

Tako kot je povprečna notranjost, je povprečno tudi srce. Veliko levov in levinj ima prav takšno, pa vendar ima v tem lepotcu slabšo plat. Čeprav zna biti zelo živahen, še posebej v manjših levčkih, kjer pride 136 konjičev do vrha glave, se pri tem velikanu bore malo pozna. Pa ne, da mu je problem zračni upor, tega je le za vzorec proti danes popularnim SUV-om, bolj ga teži teža. 1400 kilogramov pa zna biti hud zalogaj pri športni vožnji, za njegovo šibko srce.
Veliko bolj bi mu pristajalo V6 rjovenje, kar bi pustilo še poseben pečat na vozniku, tako z glasom, s stasom, kot z močjo.
Vendar tudi tem 2.0 konjičem ni zameriti, le spremeniti bi jim bilo potrebno količino hrane, jih malo izpiliti in bi takoj bolj veselo rezgetali skozi »rostfrei« zobe, ko bi se jim pridružilo še nekaj kobil.
Da pa tako težko gmoto ustavi jezdec kadar to želi, poskrbi Lucas železje okoli šap.
Tudi same šape so omembe vredne, saj dajo celotni obliki še dodaten pridih, da gre za nekaj posebnega. Same krake lahko preštejete na prste ene roke, če bi jim pa izmerili velikost s palcem, pa bi se ustavilo pri 18em palcu. To pa skupaj lepo sovpada z okoli 30mm krajšimi nogami, za kar poskrbijo H&R proteze. Če bi moj okus govoril, bi rekel, da ravno prav in kot ulito.
Notranjost ostaja polovično enobarvna, temna kot noč, z dodatki, kromirano-svetlikajočimi kot majhne zvezde na črnem nebu. Razen pravega neba v kabini, ki ostaja svetlo, kot beli dan. Že na pogled prijetno mehki, udobni sedeži vabijo slehernika, da se potopi v foteljsko mehkobo, z veliko prilagoditvami od pravilne hrbtenične črke S, do hondaških položajov, brez napol ležečega položaja in s tem hudega raztegovanja vretenc. Sam pregled po notranjosti da vedeti, da originalno je le tisto pravo, zato tukaj ni videti napisov Kenwood, Alpine ali LG, vseh osem zvočnikov pa pove, da le niso zastonj notri.
Kromirani obročki na števcih prav lepo padejo v oči, še posebej v nočnem času ko se lepo rumenkasto svetlikajo ob soju kazalcev in številk, in lepo sovpadajo z lepo okrašeno menjalno ročico, zračniki in pokončnim levom pred nosom voznika.

In če se vrnemo tam kjer smo začeli, k obliki. S svojo neminljivostjo kljubuje novim smernicam, celo modnim trendom in obrača prenekatere glave, brez da bi kazal svojo desetletno zgodovino. Že sama oblika da vedeti, da je to športen avto, coupe, v pravem pomenu besede, z ritjo katero mu lahko zavida marsikateri kvazi coupe in prtljažnim prostorom za najmanj dve trupli, kateri pa bo težava spraviti skozi odprtino, premajhno, da bi zaboj priljubljenega piva pokonci potisnil skoznjo. Pogled od spredaj z nizkim, dolgim nosom in poševnookimi lučmi, pa pokaže sleherniku v avtu pred njim, da mora biti nekaj posebnega, neobičajnega, in tako se nadaljuje skozi celotno 4,615 metra dolgo športno ladjo. Poseben pečat pustijo široki boki, kot velika mačka, ki pritajeno čaka v pripravljenosti, da skoči in ulovi svoj plen. Moram priznati, mene je ujel.
Jaz mu pravim kar Mali Ferrari, pa ne zaradi srca, ampak zaradi duše, ki je bila prisotna pri oblikovanju, duše, ki ji z vsem spoštovanjem rečemo Pininfarina, kar pa avto sam ponosno kaže na bokih in pred sopotnikovim nosom v notranjosti.
Da, to je Peugeot 406 Coupé.

Ženska mojega življenja

Dragi bralci in bralci ter bralke, kot sem že pred nekaj časa obljubil, vam moram na kratko predstaviti in povedati več o ženski mojega življenja. Priznati moram, da lepotice nisem ujel jaz, ampak je ona mene! Vsaka ji čast ja, še bolj kot to pa je pomembno, da sva se spoznala na primorskem, prepotovala Slovenijo in se vzela v Krškem, več o vsem v nadaljevanju.

Moja draga je zgoraj rdeča, spodaj črna, vmes pa vsaj od spredaj zelo udobna. Deklina se je pripeljala iz juga Italije (ja saj vem, nor sem na Italijo in njene sadove), kar se ji pozna, da se rada goni. Seveda imam ob tem tudi rahlo pritožbo in sicer, ženska je preveč mokra, saj iz nje kar lije (kaplja, ampak ok)! Zaradi tega sem se odločil, da jo na polno gonim samo poleti, pozimi pa naj počiva in si nabira energijo.

Verjetno se sprašujete po njenem letniku, moram povedat da je še kar mlada, saj je na svet prijokala leta 1993. Kljub temu, da za seboj nima veliko kilometrov, je že večkrat potrebovala obnovo in tako je tudi sedaj. Ne glede na to, da je potrebna obnove ima najraje od spredaj. Vedno ji ga dajem noter iz leve proti desni, saj je tam najbolj mokra, zadaj pa niti ne poizkušam, ker tam pa ven leti!

Ženska je enostavno nora, ko pridem domov jo vidim že iz hribčka v garaži in ko pridem do nje mi pravi: »auuuuuuuuuuuuuuuau dj me!« Seveda se ji ne morem upreti in ji ga dam noter pa gas. Kljub vsem lepotam in neverjetnim izkušnjam, pa ji moram spodnji del nekoliko bolj narazen montirat, saj je preozka.

Da zaključim, ženska je torej zelo mokra in se rada žge, ampak ker nočem, da bi se prehladila, jo bom matral samo poleti. Pozimi bi se slekla in bi zapihal vetrič, na kar bi verjetno oba zbolela (ona ker je že tako ali tako mokra, jaz pa ker bi bil od nje). Seveda sem jo do zime od spredaj »oreng pošravfal« in lahko rečem samo to, da ko enkrat poizkusiš z Italijanko, nočeš nobene druge več!

No pa da rečem še o njenih čevljih, ki so enostavno božanski. Če si ne morete predstavljati kakšni so, potem si predstavljate, da doživljate orgazem, ona je boljša! Naj še omenim, da je gospodična »leva,« kot Porscheji, ko ga daš noter, obrneš in že cvili. Pogruntati moram še kako ji inštalirati zaščito, saj ne želim, da bi prišlo do kakšne neljube zadeve.

P.S.: Gospodični je ime Alfa Romeo 1.3 Imola, je rdeče barve, s prekrasnimi litimi platišči, potrebna je manjše obnove (končana bo do marca), potrebuje servis, registracijo, prepis pa je že naret (šteje za poroko), narejena je bila na jugu Italije, rahlo ji pušča zavorno olje in zaradi tega potrebuje zaščito v obliki nove cevke do zavore, da ne bi bilo kakšne nesreče, ključ pa ji dajem od leve proti desni noter, kot je to pri Alfah v navadi že lep čas!

Nekateri avti so racionalni. Imajo hladen dizajn, strogo uniformirano notranjost, so pretežno nevpadljive sorte, in predvsem uporabnika vedno zanesljivo spravijo do cilja.

In so še nekateri drugi avti. S kričečo zunanjo podobo, nevsakdanjo notranjostjo, hkrati pa od voznika zahtevajo dobršen smisel za humor, kajti nikdar ne vedo, kaj bo odpovedalo tokrat.

Veste, nisem racionalen tip človeka, tako da hladne škatle iz prvega odstavka zame odpadejo, pa ne glede na njihovo poreklo, spol, sklon ali število. Z drugim odstavkom se pa poosebljam do te mere, da že dobro desetletje vozim Citroëne. Sprva sva trpela skupaj z BX 16 TRS temno bele barve, zadnjega pol desetletja pa je moj vozni suženj višnje rdeča Xantia 2.0i VSX.

Za avtomobile pravijo, da jih lahko prepoznaš že po karakterju države, iz katere prihajajo. Nemci so hladni, Italijani so čustveni, Rusi radi srknejo, Angleži so pa pač bolj leve sorte. In potem so tukaj še Francozi, ki so od vseh omenjenih očitno pobrali ravno najslabše lastnosti. Še ceste imajo očitno katastrofalne, kajti ne znam si razlagati, zakaj bi drugače njihovi avti že od nekdaj veljali za najbolj mehkih nog.

A vendar so se Francozi v desetletjih marsičesa naučili. Predvsem tega, da tu in tam ni slabo, če nekaj dela prepustiš tistim, ki znajo nekaj bolje opraviti kot ti sam. Predvsem pri oblikovanju so pred slabima dvema desetletjema zadeli v polno, saj so za dizajn poskrbeli pri Bertoneju, ki je pred tem poskrbel tudi za zunanjo podobo BX. Rezultat je prav zanimiva mešanica – v bistvu se zdi, kot da je Italijanom že takrat razmeroma nehote uspelo pripraviti razred, ki so ga pozneje poimenovali »štirivratni coupe« - saj veste, Passat CC, in podobni. Streha se konča razmeroma hitro –brez negativnega vpliva na prostor za glave na zadnji klopi!– in nato v položni črti pada proti precej visokemu zadku, medtem ko se vsa štiri bočna okna kljub svoji zavidljivi višini v celoti pogrezajo v vrata, brez da bi spodaj ven gledal kak ozek pas stekla. V bistvu je škoda, da Francozi niso zmogli še nekoliko več poguma in se odpovedali B stebričku; v tem primeru bi imel v svojem programu štirivratni hardtop, kar je v Evropi nekaj neobičajnega vse od časov manj znanega Facel-Vega Excellence. Pa še tisto je bil čisto druge sorte tič. Razen tega – iz nekaterih kotov Xantia nehote precej spominja na Ferrarija GT4, kar pa po svoje niti ni čudno, saj je tudi tisti prišel z Bertonejevih risalnih miz. Zelo verjetno se bo dizajn kot tak šele v prihodnje izkazal za sodobno klasiko, potencial je zagotovo tukaj.

Omeniti je treba še enega glavnih poudarkov Xantie – podvozje. Oprema VSX nakazuje najvišji serijski paket opreme, v katerem je vključen tudi hidro-aktivno vzmetenje Activa 2. Zadeva tudi po desetletju in pol deluje brezhibno in človek se pravzaprav ne more načuditi, kako je vendar moral avto peljati, ko je bil povsem nov, ko pa ga še pri 205 tisoč prevoženih km nič kaj ne zbada v gležnjih. No, zato ga pa očitno zbada v kolenih; na kar nekaj primerkih se je zgodilo, da je popustilo zgornje vpetje vzmetne noge, ki je zatem priletel v nič hudega sluteč pokrov motorja in tam obtičala do boljših časov. Posebno zanimiva pa ostaja slutnja, da so to pri Citroënu morda celo predvideli; ne morem si sicer drugače predstavljat nenavadno močnega motornega pokrova, ki je kljub neljubemu udarcu od spodaj vzdržal na svojem mestu (!!) in vzdržal še tistih 300 metrov, da sem lahko varno parkiral pred lastnim domom. Še zdaj, več kot dve leti pozneje, nikjer na motornem pokrovu ni videti sledi rje, pa čeprav je od udarca odneslo nekaj kvadratnih milimetrov barve in laka, pa še dve precej vlažni zimi sta sledili pozneje. Lepa reč. Tudi francoska pločevina več ni to, kaj je bila nekoč.

Zato pa ostaja tipično francoski motor, v tem primeru dvolitrski štirivaljnik z 90 kW moči. Ta motor so vgrajevali tudi v večjega XM, kjer je deloval razmeroma podhranjen; zato pa se v Xantii znajde neprimerno bolj domače. Zmogljivostim ni česa oporekat, čeprav nisem šel tako daleč, da bi jih preverjal v živo. Bom kar verjel na besedo kataloškim podatkom o pospeških in hitrosti. Zato pa toliko manj verjamem kataloškim podatkom o porabi, kajti ne glede na način vožnje se cifri ne morem približati na manj kot liter na vsakih 100 km. Ko bi bil vsaj bencin nekoliko cenejši – ampak ne, nimam jaz take sreče. Kakor tudi ne velika večina lastnikov preostanka flote teh vozil.

Pa še nekaj je treba omeniti – tipično francosko muhavost. Ampak ne izdelave, ampak kar avta samega. Kot bi imel neko svoje mišljenje. Nekaj časa se dogaja, da sistem prezračevanja ne deluje, potem pa se iznenada spomni, da bi vseeno lahko malo pihnil – in potem nekaj časa dela brez težav. Ali glavne luči, ki včasih ne pridejo dlje od pozicijskih, spet drugič pa z istimi žarnicami svetijo prav vzorno. Ali zaključek prestavne ročica, katero po dolgih letih uporabe očitno počasi jemlje hudič, in vozniku dobesedno razpada v roki. Da niti ne omenjam sistema za spuščanje rezervnega kolesa; takega vijaka, kot je tam gor, nisem videl še nikjer drugje, razen pač pri Citroënih. In ko pač človeku pride sila in rezervno kolo nujno potrebuje, se mu zgodi –tako kot se je meni– da bo orodje skakalo iz ležišče vijaka, brez da bi karkoli opravil z njim. Pa ne mislite, da sem neroden, ali švoh; trije smo se mučili s tem. Drugi je bil moj brat, tretji pa Prlek. Na koncu je prišlo tako daleč, da je vijak po enem posebno nasilnem prijemu vzel slovo, od takrat dalje pa je spodnji nosilec fiksiran z dvojno žico in kavljem. Ni ravno lepo, je pa zato učinkovito – in predvsem bolj uporabno.

Da kratko povzamem. Citroën Xantia je potencialni sodobni klasik, kateremu mora voznik odpustiti marsikaj. In ostaja en tistih avtov, pri katerem se lahko potencialno pojavi toliko manjših okvar, da zna tem bolj ceniti vse tisto, kar (še) deluje brez težav.

Ali bi hotel imeti kak drug avto? Vsekakor. Malenkost drugačno Xantio vendar. Dizelsko.

Osnovni opis avtomobila:
Honda Civic Type-R 2.0 Plus (FN2)

Moč: 148 kW (201 KM) pri 7800/min
Navor: 193 Nm pri 5600/min
Pospešek: 6.7s do 100km/h
Rezervoar: 50l
Poraba (mešano) 4,7l /50km










Opis:
Notranjost: vesoljski raumschiff enterprise z več kot 70 gumbi. Če sedeš za volan brez priročnika, je boljše, da sploh ne pritiskaš česarkoli, saj se izkaže da si prej kot slej ostal brez prikazovalnika na sredini, ali celo brez prikazovalnika na armaturki. Po dolgem popoldnevu branja navodil »how to use«, postane recimo jasno, kako bi naj ti gumbi pomagali nastaviti kabinsko klimo,radio in celo navigacijo. Tudi po prebranih navodilih, se še vedno izgubiš pri finem nastavljanju. Najboljša ugotovitev je, da če avto imaš v rokah le za en dan, te same nastavitve prisilijo, da avto kupiš oziroma da ga dobiš v last za kak mesec., saj enostavno potrebuješ za vse te gumbe čas in še čas.
Prvi vstop v Type-R v svojem življenju je boljši kot skok s padalom ali avanturo z japonko –pa ne tisto za obut., no da nadaljujem .. iziv je recaro sedež, ki je nekaj povsem novega za normalne smrtnike, ki pač prisegajo na udobje usnje ono tretjo.. Ne ne, recaro ti da več, alcantara in položaj pilotskega sedeža v f-16. Tako je. Že sedimo, noge trepetajo od veselja. Na hitro vžig luči vzame ti 2 minuti da razumeš idejo zakaj je stikalo v položaju AUTO in luči ne svetijo. No da se o prižigu meglenk, ki jih paket (PLUS) pri Rju tudi ponuja, sploh ne zadržimo.Kot voznik, kateri da na varnost več kot nase.. pač potrebno je najti varnostni pas. Nekje zadaj v prtjažniku se skriva, da ga komaj dosežeš za sedež in ga nekako povlečeš čezse, težja naloga kot obleči majico katero nateguješ na moker hrbet. Ampak uspe. »Zccccp« in smo pripeti.Hm, vstavim ključ. Okey, pozicija I, zatuli zapiska in betlehem se prižge.. začne pihati klima in začne "žveglati" radio, začne navigacija, sem tja, pa še dež je takrat ravnokar začel zamakati in že brisalci norijo po steklu.. Pa dobro no.. jaz ne zmorem toliko hkrati. No potem pol lučk na armaturki vgasne in seveda pozicija II.. avto ne vžge.. ja pozabil, levo je gumb za start kot na »mešalcu za klobase« ali beton. Pritisnem in po pritisku.. avto ne vžge... Ugotovim, da je pa morda potrebno ta gumb malo pridržat... Tako je... drži dokler ne zavergla do konca. Avto se prižge. Še se dobro ne skoncentriram na pedale, že zopet piska.. Pa kaj sedaj.. seveda, zunaj blizu ledišča, piska piska da je spolzko.. Ja ne vem ali se bomo končno peljali ali naj izstopim. No ker sem tako daleč, se končno spoka v avto še moja punca.. Sicer spredaj, ker nazaj tako ali tako rabiš minuto časa, da podreš te recaro fotelje. No že sedima in gremo lepo po vrsti.. Avto je postavljeno nepravilno, torej da lahko le butnem v ograjo. Potrebno bo "porigvercat.".. ja hm seveda zrcala so kar nekaj nastavljena. Sej nič ne vidim... no kot se spomnim zadeve iz priročnika je nekje na vratih "šalt" komanda za "sem tja" .. No našel in že štelam. Punca živčna ker to še kar traja. Sem perfekcionist. Špegli nastavljeni. No potem pa še vzratno sredinsko .. Ja je nastavljeno ampak nazaj se ne vidi ničesar, ker vzadaj krasi avto spojler... No pustmo za kasneje... Ogledala so nastavljena, hm sedaj pa ne sežem do pedalke.. Ja spremeniti si morem pozicijo stola. Odlično priročno že sedim kot pri zobarju.. Pogledam v ogledala, ja zopet kažejo na sosedov vrt. Zopet nastavljaj, zraven pa sika punca. Kaj toliko gor pa dol in ono ter tretjo. »Tiho.. ti to ne razumeš«. Okey, sedaj pa smo pripravljeni. Pritisk na sklopko. Na polovici pokne( kaj vraga poka), no pa že tako to more biti, prestavim v rigverco, nekam v koleno od punce.. No tam je vzvratna prestava . Bučka mrzla kot sladoled..saj je aluminijasta. No pa počasi speljem in obrnem avto. A obrnem. Volan ima kratki in direkten hod. Dvakrat sem moral popravljati naprej nazaj naprej nazaj, da sem obrnil to veselje oziroma avto. Takoo. Pa gremo. Prva...počasi popustim sklopko in tišim na plin, kot na starem Nissanu po občutku, ampak avto kar uli, ker sklopka drsi... avto uli uli.. Opaaa, bo potrebno malo drugače poprijeti tole. Sklopka kratka in jedrnata, to ugotovim ko preklucnem v drugo.. sicer nad 4000RPM. Okey, tretja... ne gre not ne gre not, kaj spet.. s težavo v mrzel avto v tretjo prestavo.. Wtf.. pred nakupom pridobil informacije o slabosti menjalnika , da tretja nagaja kadar je mrzel.. Naj bo. Peljem proti križiču in tuli tuli piska piska .. pisk pisk.. Ja seveda.. »Sopotnica« zopet ni pripeta. »Da se mi hitro pripneš«.. In se peljemo na križišče. Pohodim bremzo in oba na šipi. Seveda direktno suvereno zavore pograbijo, za razliko od 17 letnega Nissana, katerega sem vozil poprej. Punca nori, jaz pa »ups, Sorry se zgodi ker ne znam vozit«.. Križišče, pogled levo, pogled desno, pogled levo, pogled levo pogled levo..opa mlada mamica meče sneg pri sosedu.Punca, »kaj neoš zaviu..cjooo«. Okey, pogled desno in fraj, prva vuum cukne ko menjam v drugo. »Ojoj,« menjam v tretjo tokrat brez težave in cap četrta. Že drviva preko 100, "počasi počasi naselje je«. Okey okey. In se peljeva v četrti po naselju 60km/h. Zum zum na 90 in cap 5 prestava, avto lepo deluje a visoki obrati vse okol 4000RPM, kar poprej ni bila navada starega nissana. Okey, 6 prestava. Nekaj novega zame...tudi prav.. Spredaj JCB kida sneg s pločnika.. bremzaj bremzaj---ojej iz 6 prestave kar nekam prestavim.. sploh ni občutka in pretaknem v drugo namesto v četrto. k20Z4 se zavrti nad 6000RPM.. ojoj.. Punca se oglasi in sika... moj odgovor: »pa ti daj furaj če tak obvladaš«...ona potegne čobo... Okey, JCB nazaj na drug pločnik in vandrava z avtom naprej. Sicer se voziva že dobrih 20 minut a se mi vse dogaja tako hitro in razburljivo. Tokrat greva pokazat avto mojim staršem.. hehe. Naenkrat zopet nekaj piska iz armaturke.. Ja kaj .. ja tokrat prazen tank.. Okey se bova pa mogla še ustavit na pumpi. No se furava po cesti in kot je za zimo značilno zum zum čiščenje stekla.. ne dela oziroma le curjla.. Ma kaj hudirja,. Vklopijo se brisalci in nič ne vidim več ven. Mastna šipa do konca. Sujem slabo voljo na človeka od kerega sem kupil avto. A je olje not vlil ali kaj?..( no kasneje po nekaj dneh se je izkazalo, ob postopku praznjenja posode za vitreks, ko sem ven potegnil ostanke oranžnega coolant–a za hladilnike. Je**enti ga je tapametni not vlil, namesto vitreksa.. Hjoooj). No nadaljevanje poti do staršev kot je v navadi, da ko greš na obisk, treba nekej kupit . Ustavima se še v marketu...in seveda parkiram avto. Občutka nobenega in namesto da bi ga postavil kot je treba, ga postavim meter prekratko in avto gleda izven označenega parkirnega mesta . Še dobro da to opazila punca preden sem šel ven jaz, ker bi me bilo sram . No sem popravljal, kot v avtošoli. No uspe.. parkiram. Se odpnem in kot stari ded, komaj se skobacam iz tega zica. Vsi gledajo avto, kot da sem iz drugega planeta (market malo bolj bogu za nogo) nja civicov sploh TRk s črno barvo, spoliranih se res ne vozi dosti tam naokrog. Bulijo, meni pa ego raste. Hehe.. Z enim očesom budno spremljam da ga kateri ne butne z vrati, kar je dandanes navada folka ki je šel v šoping in se mu j*** za avto. Po nakupih hitra rutina štarta, tokrat brez nastavljanja ogledal in sedeža.. Pelljeva se še par kilometrov in sva doma. Postavim na dvorišče in že vleti ata. Se smuka okoli gleda (je starejša generacija tarabantov in warburgov). Ostal brez besed. Postavil mi dve vprašanji.. kolko je mašin pa kolko pije. Kot vedno malo brunda.. Pa nizki pa ono in tretjo. Pa vsedi se že not, da vidiš kako se sedi. Odgovor sledi »to ni za stare«.

No to je bil prvi dan vožnje, ko se še ni preverjalo koliko zmore avto oziroma koliko zmorem jaz v kateri prestavi, v nadaljevanju dovolite, da predstavim nekaj na kratko o samih performansah motorja.
Prva prestava je za okras, druga pa že dela svoje, do 8300, kjer prestaviš, čeprav tam motor najbolj vleče in bi komot šlo do 9500RPM. No z malo predelave programja morda v prihodnje. No do 5 prestave, je avto uporaben, 6 prestava pa je za nad 200hm/h, kjer pa je denarnica pretanka, čeprav brez težav avto zmore do 253 km/h po števcu-preverjeno.. v vtec območju, kateri se prične pri 5400 RPM in se konča na 8300RPM. Za tole "R kočijo" bi bile potrebne boljše zavore, saj te kajhitro ogreješ, ter hitro pregreješ, sploh če zamudiš izvoz iz avtoceste in zapelješ neposredno na izvoz brez odstavnega pasu.. če se razumemo. Drugače pa, za svoj 201 PS je to to za avto brez puhalca okey. Predelave za fn2 so drage in skoraj brez smisla, razen da zamenjaš polovico vrednosti avtomobila. Pozna se da je civic 8. generacije izdelan v UK in ne na Japonskem. Vse kar je japonskega je motor, ostalo je prek luže v Združenem Kraljestvu. Morda malo šlamparije pri notranjosti, kjer se vsa plastika ne pokriva ravno na milimeter natančno, vendar to so malenkosti katere zasenči performance, ki ga dobiš z užitkom vožnje. Glede lege v ovinkih pri hitrosti prej popusti moj razum kot avto, tako da je kar zabavno, težava se pojavi, da zadka ne odnese zlepa, vendar se zato zgodi da kljun odnese oziroma porine v ovinek in se je potrebno navaditi sile, katera je v prvem metru vozila predvsem neukrotliva.
Zanimivost v armaturnem delu so rev lučke, katere spominjajo na volan iz formule 1, ter logo type-r, kateri sveti rdeče. VTEC preklopi odmične gredi na polno pri 5400RPM, zato je to pomembno imeti v mislih pri prehitevanju, da se vrtljaji motorja zavrtijo čez to mejo. Vožnja je udobna tudi na avtocesti, vendar za večino sopotnikov pretrdo vzmetenje z serijsko 18-palčnimi kolesi. Šeststopenjski menjalnik ima zmogljive sinhrone in prilično nezahtevno menjavanje. Volan je električen servo, ABS se vklopi na meji skrajnosti in tudi VSA (sistem stabilnosti), posreduje pozen vklop, kadar se ta zares potrebuje.
Lak avtomobila je občutljiv in precej tanko nanesen. Črna perla nightblue barva type-R ki zelo paše, vendar se pozna vsak grob obris krpe in za sabo pusti praske. Kot pa je za črno barvo značilno, pa se tudi ves prah takoj vidi in pozna in je pranje obvezno vsak vikend, kot je to v moji navadi.
Za spoznanje še nekja o elektorniki, prednost je da lahko avtoradio igra celo noč in ko se akumulator izprazni, se pač izprazni. Ni tu Francoske tehnologije in eco modov, da te po petih minutah igranja presenetijo z izklopom. Ne ne, še kar old school varianta, ki se je prenekateri še vedno veselimo.

Poraba je sorazmerna z velikostjo velikosti čevlja. Torej št 43 / 50 literski rezervoar = 0,86 na 10 m. Malo za hec, poraba je 8,6 ob mešani vožnji in občasnem obisku vtec območja, ob dirkaški vožnji, kadar se resnično mudi , pa se poraba dvigne nekje do 11,8l/100. Če se pa lotimo izleta z type-ro na krut način, pa se poraba giblje od 16l in navzgor, govorimo še vedno na 100km.
Glede obrabe gum. V osnovi so obute Bridgestone Potenza RE070, in so predvidene za nekje 40.000km. So povprečne gume, malo z rezervo jih moramo jemati v mokrem, kjer mora trma vsekakor prej popustiti kot guma, na suhem pa so gume zaenkrat brez predsodka. Zanimivo bi bilo potestirati nove gume Hankook in preveriti njihovo življensko dobo na Type-r ki. Zanimive bi znale biti: Hankook Ventus V12 Evo (K110)

Civic 8. generacije - avto s katerim so si tudi na Hondi belili glave!

Ko je moj prejšnji avto postal nepremičnina in sem se soočal z vprašanjem kaj kupiti, mi je veliko ljudi svetovalo, da naj kupim pregovorno neuničljiv avto - Hondo. Nikoli še nisem vozil Honde, tako da izkušenj nisem imel in sem se na podlagi svetovanja prodajalcev, ki so jih bila polna usta o neuničljivosti, kvaliteti in nepokvarljivosti Honde odločil, da kupim Hondo Civic zadnje generacije z 1.8 bencinskim motorjem in 140 konjskimi močmi. Bil sem v sedmih nebesih, kupil sem vesoljsko plovilo, za katero sem odštel vse svoje premoženje in še več (beri: kredit). A imel sem neuničljiv avto z ni da ni opreme od ABS, ESP, avtomatska klima, radio CD/MP3 s 6 zvočniki, en kup airbagov, potovalni računalnik, električni paket, skratka dejansko vse razen parkirnih senzorjev. Kasneje se je izkazalo dvoje in sicer: avto ni tako vrhunske kvalitete, kot se zdi in več kot ima opreme, večja je verjetnost, da se katera od te opreme pokvari.

No, pa gremo od začetka! Navdušenje nad avtom še ni splahnelo, ko ugotovim, da občasno zataji daljinsko centralno odklepanje. Po nekaj sekundah po ponovnem poskusu je avto odklenil. Peljem na servis, tam nimajo pojma, preverjajo v tovarno in tudi tam nimajo pojma. Menjali so 3 MICU enote v preteku garancijske dobe, ki zadeve niso odpravili in izdali uradno pojasnilo, da če avto ne odklene, je potrebno počakati 7 sekund. Pa saj to sem sam tudi ugotovil!
Naslednja zadeva se je pojavila pozimi, predvsem ko je bilo mokro. Občasno se je pojavilo pokanje v podvozju, predvsem ko je šlo za udarec v kolesa, tako spredaj kot zadaj. Na servisu so vedeli za težavo, a rešitve niso poznali, prav tako Honda ni imela nobene rešitve. Poskušali so z raznimi menjavami, menjali so 3 komplete prednjih amortizerjev in 2 kompleta zadnjih, da je pokanje izginilo. Tudi volanska letev se je oglašala že pri 15.000 km, tako da jo je bilo potrebno pri 30.000 menjati.
S popravili še zdaleč nismo končali. Radio se je občasno spomnil in se izklopil. V tem krutem svetu mu očitno ni bilo do glasbe. Radio so na servisu zamenjali in do sedaj se še ni izklopil. Prav tako se je servo odločil, da ne bo pomagal vozniku. Zakaj bi šlo na rahlo, če lahko gre na trdo. Tester je pokazal, da gre za napako servo-računalnika, ki izklopi servo motorček. Menjava servo-računalnika je pognala spet motorčku elektrone po navitju, tako da stvar deluje brezhibno.
Še večji zaplet je bil s polosmi. Avto je imel težavo, da je treslo volan nad 100 km/h. Ker kljub novim gumam in felnam ni prenehalo tresti, so menjali polosi, ki niso spremenile ničesar. Kljub vsem mogočim pregledom niso ugotovili ničesar in na srečo je bil serviser tako dober, da je nove polosi zamenjal s še enimi novimi. Izkazalo se je, da so bile nove polosi okvarjene!
Tekom garancijske dobe se je pojavil še en kup drobnih zadev, od škripanja cilindra sklopke, zatikanje pripeljalca pasu, okvarjenega temperaturnega senzorja, zatikanje kljuke na vratih... Pa tudi prva rja se je pojavila in sicer pod gumo vetrobranskega stekla na strehi. Tole je Honda popravila celo izven garancijskega roka.
Na vse to lahko rečem le to, da upam, da so se inženirji Honde iz tega Civica kaj naučili. Pa mislim, da so se, kajti po dveh ali treh menjavah enega in istega dela, je bila težava rešena, torej so v tovarni morali ugotoviti napako in spremeniti zasnovo rezervnega dela. Pa zdaj mi je tudi jasno, zakaj je avto tako pregrešno drag. Cena mora biti tako visoka, če je v ceno všteto še za četrtino avta rezernih delov, ki ti jih menjajo med garancijo.

Še epilog: kljub vsem težavam, ki sem jih imel, sem z avtom sedaj zelo zadovoljen. Hondin servis je korekten, trudijo se za zadovoljstvo stranke in želijo stranki pomagati, čeprav sami ne vedo, v čem je težava avtomobila. Moj avto so tako porihtali v nulo, seveda vse v garancijskem roku. Avto se sedaj pri 115.000 prevoženih km pelje bolje kot nov, ni nobenega pokanja, nobenih čričkov, z elektroniko nobenih težav, vse dela kot je treba. Motor je za povprečnega voznika dovolj zmogljiv in varčen, prostornost avtomobila je nad pričakovanju, podvozje je sicer trdo a se navadiš.

Skratka sedaj je vse super, ampak v kratkem je pa res pričakovati eno težavo in sicer bo avto kmalu potreboval nove gume
Vsaka podobnost z glavno nagrado akcije je zgolj slučajna

Kmalu je pričakovati Hondo Civic 9. generacije. Na moj komentar, da bo nova Honda težko lepše oblikovana od trenutne, je Hondin serviser pošteno odgovoril: lepšo je res težko narediti, kvalitetnejšo pa brez problemov! Upam, da bo temu res tako, ker sicer se bo Honda dokončno poslovila od tega, kar se je nekoč pojmovalo pod imenom HONDA!

In še nasvet za bodoče kupce Honde Civic: o tveganju nakupa in stranskih učinkih se ne posvetujte s Hondinim prodajalcem ali mehanikom.

Pa še moja lepotica, ki mi je povzročala sivenje in izpadanje las, sedaj pa sva končno našla skupni jezik:

Peugeot 206 1.4 Pop-Art

Dovolite mi, da se predstavim; moje ime je 206, Peugeot 206. In ne, nisem tajni agent, pač pa majhen avtomobil, čigar proizvodnja je stekla dobrih 13 let nazaj. Včasih slišim tudi na ime „Zlatko“, zaradi svoje barve, ki pravzaprav ni zlata, ampak rumena. No, vsaj tako piše v mojem rojstnem listu.

Na svet sem prišel nekje v prvi polovici leta 2004 v Franciji, deželi mojih prednikov in sorodnikov. Tukaj so se rodili tudi moji bratje in sestre. Kar dobrih 6 milijonov nas je po vsem svetu.
Sem iz družine Pop-Art, kar pomeni, da so mi poleg serijske opreme dodelili tudi električni pomik prednjih stekel in daljinsko centralno zaklepanje. Vse to imam, samo da je mojemu lastniku čim bolj udobno.

Kmalu po rojstvu so me skupaj z nekaj brati in sestrami naložil na tovornjak in nas odpeljali nekam proti vzhodu, v majhno podalpsko deželo imenovano Slovenija. Slišal sem, da je tam zelo lepo, vendar tudi, da so ceste bolj slabe. No, bo kar bo sem si rekel in prespal nočno pot do Slovenije.

Tam so me dodeli k srednje veliki avtohiši, nekje v bližini prestolnice, kjer sem počakal svojo prvo lastnico. Gospa srednjih let, urejena in izbirčna, ki je z menoj vedno lepo ravnala. Tudi jaz ji nisem povzročal težav, no razen enkrat sem imel malce revme v enem od zavornih valjev, vendar kaj hočemo, vsakemu se to zgodi nekoč.
Kar dobrih 7 let sem služboval pri njej, jo vozil skoraj vsak dan na sončno Gorenjsko v službo, in ob vikendih v podgorske vasice, na obisk k družini in vnukom. Sploh oni so zelo uživali, ko sem jih vozil naokrog in moram poudariti, da mi nikoli niso umazali notranjosti!
Potem pa je prišel čas, da se poslovim od svoje lastnice, saj se je odločila, da me bo zamenjala z mlajšim bratom iz družine Peugeot, modelom 207.
Nekaj dni sem čakal v avtohiši, kjer so mi ves čas od moje predaje v uporabo do danes menjali vitalne tekočine in skrbeli, da sem opravljal svoje poslanstvo brez okvar. Z bratom, ki je zaprisežen kadilec in je bil ves čas parkiran ob meni, sva stavila, kdo bo prej dobil novega lastnika, on ali jaz? Vedno sem imel občutek, da tisti petek v tednu, ki prihaja nekaj bo. Sploh pa imam rad petke, tudi petek je bil takrat, ko so me predali v uporabo prvi lastnici.

Končno je napočil tisti dan, ko sem spoznal svojega novega lastnika. Mlad fant, ki ga je moj sonarodnjak Renault Scenic malce prevaral s teto rjo, me je prišel pogledati in takoj ko se je usedel vame sem vedel, da je pravi poznavalec in zelo natančen človek. Pregledal me je od spredaj, od zadaj, od spodaj in od zgoraj. Presenetilo ga je, da sem glede na starost in kilometrino lepo ohranjen in redno servisiran. Motor mi nič ne solzi, in tudi znakov revmatitisa zadnje preme ne kažem.
Ko pa me je zapeljal na testno vožnjo, sem bil še bolj prepričan, da je pravi lastnik zame. Nobenega sunkovitega speljevanja, nobenih naglih gibov, skratka vozil me je tako, kot sem si želel.
Med tem, ko je bodoči lastnik urejal potrebno dokumentacijo za moj prevzem, so mi v avtohiši privoščili še eno kopel ter mi dotočili še nekaj 95-oktanske pijače, saj me je čakanje na novega lastnika kar dehidriralo.

„Končno grem od tod“ sem si rekel, novi lastnik se je še rokoval s prodajalcem, nato pa se je usedel vame, pognal 1.4 litrski bencinski motor in me počasi odpeljal proti novemu domu. Do zdaj sem vse noči prespal v garaži, upal sem, da mi ne bo potrebno od zdaj naprej spati pod milim nebom. Presrečen sem bil, ko sva se ustavila na dvorišču pred hišo z nadstreškom.

Po pol leta, odkar sem pri novem lastniku lahko rečem, da živim avtomobilske sanje. Lastnik mi vsakih 10.000 km ali eno leto privošči menjavo olja in čistilcev, tako da je moje srce vedno zdravo. Skoraj vsak teden me temeljito pregleda in mi po potrebi dotoči kakšno tekočino. Tudi čistoča ni pod vprašanjem, vsak teden sem deležen nekaj ur pozornosti, ko me lastnik temeljito očisti od zunaj in od znotraj. Najbolj pa sem bil vesel, ko mi je privoščil nove pnevmatike. Saj tiste iz Gorenjske, v katere sem bil obut do zdaj niso bile slabe, vendar se pač v njih nisem počutil ravno udobno.
Kako bo v bodoče? Če bo tako kot je bilo do zdaj, bom zelo vesel, saj se vsako jutro najbolj razveselim, ko me lastnik odklene, požene motor in jaz ga varno odpeljem proti službi.
Počasi prihaja zima, potreboval bom nove zimske pnevmatike. Zelo rad bi preizkusil tiste od proizvajalca „Hankook“, bratje mi pravijo, da so zelo dobre!

CHEVROLET CRUZE 1.6 LT+ 5 VRAT

Za poceni avtomobile pravijo, da niso dober nakup, da imajo veliko napak, cenenih materialov, drago vzdrževanje, niso najbolj uporabni in drugo. A Cruze, čeprav je korejskega porekla dokazuje prav nasprotno.

Zunanjost izžareva športni duh, predvsem zaradi oblike in petih vrat. Maska je kot ulita za ta avtomobil ter deluje prav divje. Linije so zaobljene, nekaj pa je tudi direktnih. Ta 16 colska ALU platišča dajo Cruzu prav poseben pečat, ker izgledajo tako kot maska kot ulita za tak avtomobil kakaršen je – športen. Zadek na slikah izgleda ne ravno všečen ampak v realnosti ni tako. Ko ga boste videli na cesti od blizu boste uvideli, da mu zelo pristaja. Čeprav je Cruze dolg 4,51 m, širok 2,08 m in visok približno 1,5 m zgleda bistveno drugačen od teh mer – razlika z 12 let staro manj široko sestro Nubiro znamke Daewoo je kar občutna.

Notranjost je futuristična, materiali so dokaj dobri, čeprav se najde kakšen cenen – plastika je samo na otip mehka. Sedeži so športni. Nudijo zelo dobro bočno in ledveno oporo. Na armaturi je blago (lahko tudi plastika ali usnje), ki se lepo poda notranjosti in ga skoraj ne najdemo pri drugih avtomobilih. Sredinska konzola vsebuje veliko gumbov na katere se sčasoma navadimo. Merilniki so športno modri, kot tudi vsa osvetlitev. Prtljažnik je s 413 litri večji od vseh petvratnih tekmecv.

Motor, ki poganja Cruza je 1.6 litrski Oplov Ecotech s 124 konjskimi močmi, ki pa se bolje znajde v Cruzu, kot v Astri. To 1,3 tone težko gmoto potisne do 100 km/h v 12-ih sekundah. Zmogljivosti so solidne, kot tudi poraba. Po obisku morja in hkrati 100 kilometrski umirjeni - eko vožnji je na potovalnem računalniku kazala 6.3 litra na 100 km, tudi v drugo smer, po preračunjavanju če je to res, pa se je izkazalo, da je. Povprečna poraba giblje okoli 6,6 litra na 100 km. Čeprav je Cruze na klancih malo zaspan, če je naložen s štirimi potniki in prtljago, se dobro izkaže za vsakdanjo uporabo. Menjalnik je perfektno nastavljen 5-stopenjski, ki pa je športno kratek, na avtocesti pa ne potrebuje šeste.

Oprema LT+ vsebuje skoraj vse za povprečnega voznika, če že ne malo preveč. Ta vsebuje ABS, ESP, TCS, EBD, HBA, 6 zračnih blazin, ročno klimo, tempomat, alarm, parkirne senzorje zadaj, 16'' ALU platišča, meglenke, usnje na volanu in prestavni ročici ter radio CD MP3. Pa ta oprema sploh še ni vsa – za napisat je preveč.

Vožnja je vseeno odlična kljub korejskemu poreklu. Oplovo podvozje, ki ga najdemo v Astri tudi v Cruzu opravlja svojo nalogo perfektno, zato je vožnja gladka. Lahko pa bi se bolj potrudili pri zvočni zatesnjenosti, ki pa je povprečna a za povprečnega voznika odlična.

Chevrolet Cruze je zelo dober avto za povprečnega voznika, za bolj zahtevne pa poskrbijo še boljši paketi opreme, kot tudi močnejši motorji ali 6-stopenjska avtomatika. Tudi cena je njegov adut, ki pa ponuja veliko za malo denarja.

Tehnični podatki:
Motor: 1.6 Ecotech
Največja moč: 91 KW / 124 KM pri 6400 rpm
Največji navor: 154 nm pri 4200 rpm
Največja hitrost: 190 km/h
Pospeški: 12 s/100 km/h
Povprečna poraba: 6,5-6,6 l/100 km

Škoda Felicia 1.3 MPI (Superb Fau-6)

Predmet opisa je avtomobil, ki že par let ni v družinski lasti, je pa nanj ostalo nekaj zelo lepih spominov, ki bi jih rad delil z vami, prepričan pa sem, da boste skozi zgodbo dobili občutek o kako zanimivem avtu je pravzaprav govora.

Zgodba se je začela davnega leta 1999, ko se je moj sedaj že pokojni stari oče odločil, da bo zamenjal dosedanjo Zastavo 128. Predlagali smo mu kakšen bolje opremljen avto ala Seat Ibiza ali VW Polo, ki sta že imela servo volan, vendar ni hotel tako majhnega avtomobila, za 2 dodatni vrati pa bi moral doplačati še kakšnih 100.000 SIT več. Že takrat je predvideval, da jo bo nekoč zapustil meni, zato je takrat vzel boljšega od obeh kasetarjev, da bo zame, kaj se je zgodilo s tistim kasetarjem boste zvedeli v nadaljevanju.

Ko sem opravil vozniški izpit je bila stvar taka, da sem dobil v last družinskega Megana, tako da Škoda ni bila nikoli v resnici moja, jo je pa dobila za nekaj mesecev uporabe moja sestra (kasneje jo je zamenjala za Ibizo Sport) tu pa se prava zgodba šele začne.

Avto je torej prišel k hiši, tako sem jo velikokrat vozil tudi jaz. Ponavadi se na začetku opisov avtomobilov napiše tehnične podatke, kar je v tem primeru dokaj nesmiselno. Motor je bil podoben tistim, ki ga uporabljajo luksuzna vozila za poganjat brisalce, torej 1.3 moped z večtočkovnim vbrizgom, zadeva je bila zelo enostavna. Oče mojega prijatelja ima podobno Škodo (tisto pred faceliftom). En dan jim je začela cukati, vsake toliko prekinjati gas, tudi če je bila stopalka do daske, zato sva rekla, da bova zamenjala kakšen del pod pokrovom z našo, da odkrijemo napako. Dejansko nisem vedel ali naj se lotim dela od zunaj, ali naj kar stopim v motorni del, saj je bilo toliko prostora...ne pretiravam veliko, če rečem, da je bil akumulator še največja stvar tam. Napake takrat nisva odkrila, Škoda je nadaljevala svoje muhaste ženske rdeče tedne. Uglavnem komponentno zadnja prava Škoda, motor ni bil Volkswagnov, prav tako menjalnik ne, zadnje luči pa so že nakazovale podobnost z Golfom III.

Zanimivo češka je bila tudi oprema. Kot omenjeno nobenega servo volana, za premikanje stekel je uporabljala posebno tehnologijo. Na notranji tapeti vrat je bil vzvod, ki si ga moral vrteti v smeri urinega kazalca, da se je šipa zaprla in v nasprotni smeri, da se je odprla. Ja, svašta. Kar je še najbolj presenetljivo pa je imela električno nastavljiva ogledala, Češka cvetka, okna človek odpira skoraj dnevno sploh v teh vročih dneh (da ne bi kdo slučajno omenjal klime), ogledala pa spreminja nekajkrat letno. Očitno so se Čehi enkrat usedli za mizo in predebatirali zadevo, da je nujno treba narest električni pomik ogledal. Kaj pa šipe? Ne ne, to je pa luksuz, kdo po pa potegnil tiste štiri kable, tega se mi pa ne gremo.

Ravno takrat sem dobil ponudbo od dobrega kolega, ki prav tako sodeluje na tem forumu za Alpine 9855, ki sem ga vtaknil v Megana, Škoda pa je podedovala 9843-ko, kar je dostojna zadeva za tak avto, če se temu lahko reče oprema.


Mnogi novinarji, ki testirajo avtomobile pravijo, da je najtežja stvar pri njihovem delu opisati kako se avto pelje na način, ki bi ga bralec razumel in podoživel. V tem primeru je zadeva dokaj enostavna. Felicia je bila na 165/70R13 gumah (na avtomobilski prikolici imamo 175/70R13, kdo bi lahko tukaj koga vlekel ), se pravi, da je imela veliko mesa, kar se je poznalo v ovinkih. Ko sem prvič po nekem času peljal Felicio bi kmalu zgrešil ovinek in odletel direkt v maline. Naj opišem postopek. Voznik se odloči, da bi rad zavil v ovinek. Vse skupaj se z zakasnitvijo prenese preko volanskega mehanizma na podvozje, Škoda se nagne (da ne rečem prevrne), nato se 70 visoke gume še zavihajo, ŠELE TARKAT avto dejansko zavije. Nobene zamere tukaj, se pač odločiš en teden prej, da bi šel rad v levo pa greš levo.

Zanimivo je bilo tudi na pospeševanju. Avto je bil star 10 let in za sabo je imel 30 tisoč prevoženih kilometrov, na začetku je bil zelo zamorjen. Pod stopalko za gas je imela omejevalnik ("štift"), ki služi, da je ne pritisneš skozi podn, ki pa ni bil gumiran. To pomeni da, ko si ga zahodil je naredilo "tup". Takrat je Škoda za trenutek zaprla vbrizg, kot da ne bi verjela kaj se ji je pravkar zgodilo. "Kaj???? Jaz morem pospeševat???" In potem je preštela tistih 68 konj, kolikor jih ni že zaspalo in začela pospeševati.

Da ne bomo samo hvalili, počutje v avtomobilu je bilo zelo dobro. Avto je bil zelo lepo ohranjen, praktično nov zunaj in znotraj. Te "Julke" zelo rade rjavijo po zadnjih obrobah in prtljažnih vratih, kar pri naši ni bilo sledi. Par pikic rjavice je bilo le na jeklenih platiščih, saj avto praktično zime ni videl. Več lahko vidite na slikah.

Če malo omenimo še okvare, ubistvu ni bilo nič takega razen menjave akumulatorja, servisi so bili delani na pooblaščencu v času, ko jo je imel še stari oče in to zaradi starosti, ne zaradi pretečenih kilometrov. Bil je samo en incident. Eno popoldne jo je sestra vzela saj je bila zmenjena za pijačo. Parkira pred lokalom, ko pride nazaj ključ ne gre več v ključavnico za vžig. Kaj se je zgodilo? Jeliček pri ključavnici, ki služi, da umazanija ne pade vanjo se je odlomil in padel v klučavnico. Takrat sva prišla z očetom, da rešiva situacijo in pogruntala, da je treba dejansko podreti celo armaturko, da dobiš ključavnico ven, to je bilo vse treba delati na očeh javnosti pred lokalom, kar se nama niti ni dalo. Zato je oče vzel izvijač in tisti odlomljen jeziček porinil še globje v ključavnico, da je bil prostor za ključ. Problem rešen. Še enkrat več, nobene zamere...tudi Jeremy Clarksonu je pri Ford GT-ju start tipka padla skozi armaturo, se pravi, da sta avtomobila dokaj primerljiva z razliko, da je Škoda še precej bolj varčna kot GT.

Za pravi test je potrebno iti tudi na kakšen daljši izlet. Prišel je mesec Maj in tradicionalno se je bilo potrebno odpraviti na Wörthersee v sosednjo Avstrijo. Do takrat sem navdušil že dovolj prijateljev, da nismo več mogli it samo z enim avtom, kolega se je ponudil, da bo peljal z Golfom III 1.9d, drugi voznik pa naj bi bil jaz. Z Meganom nisem hotel iti, kljub temu, da je imel vinjeto, saj mi je všeč, da je postavljen na kolesa namesto na bok ali streho, zato sem se odločil, da gremo s Škodo.
Razni takrat novi Golfi 5 GTI, R32, Corradoti, Audiji S4 niso bili tam gor nič posebnega, ljudje niso več vedeli kako jih zrihtat, da bi izstopali... Če hočeš izstopat vzameš Škodo in greš. Po več kot 300km vožnje pridemo do kampa, kjer so se nam na začetku malo smejali. Škoda je bila preveč "high-end" avto za tam, kolega pa je imel na rdeče pobarvane zadnje bobne, kar je velika modna greška. S časoma se je zvok VR6-k polegel, mi pa smo imeli že nekaj odmerkov Jagra v sistemu, zato smo se odločili, da predstavimo zvok 1.3 motorja. Ne boste verjeli, okrog avta je bilo takoj veliko ljudi, en od Avstrijcev (imel je IV GTI z R32 podaljški in odbijači, kopija Lambo platišč) mi je v šali rekel, da je moj Superb V6 zakon. Smejali smo se še kakšne 14 dni, od tu tudi Škodin vzdevek v naslovu.

Avtoradio je prišel na svoje prav na Wörtherseeju, ko smo se šli malo peljat okrog jezera. Na krožnem ga je bilo treba vsake toliko malo pritisniti do kakšnih 5500 obratov/minuto, ljudje ob cesti so kar gledali, še posebej, ker se je avto zamajal naprej in nazaj ob prestavljanju. Šipe itak dol, muzika sekala tako, da sva slišala oba v avtu ( ), bolj nerodno je bilo parkrat na izhodu iz krožnega, ko sem premenjal nekam med tretjo in prvo prestavo, saj menjalnik ni bil glih najbolj natančen.

Uglavnem nanjo imam zelo lepe spomine, sledečo jesen smo jo prodali zaradi pomankanja servo volana, air-bagov in klime, drugače bi avto ostal. Šla pa je takrat za 1300€.

Hvala vsem, ki ste celo prebrali ta Schkorcev post ( ), upam, da ste skozi opis dobili jasen vpogled za kako zanimiv in poseben avto pravzaprav gre, ne rečem, da je najboljši avto kar sem ga kdaj vozil, je pa definitivno najzanimivejši, slike pa lahko najdete spodaj.

Ob prodaji:









Wörthersee 2009:







Lep pozdrav, Blaž.

Alfa Romeo 147 JTD Distinctive



Cuore sportivo, ta besedna zveza nam je vseskozi krojila po glavi ko smo slišali omenit znamko Alfa Romeo. No ja, tale lepotica se ne more ravno pohlavit s šprotnim srcem, kajti poganja jo 85 kilovatni 1.9 litrski turbo diesel z oznako JTD, a je vseeno dovolj poskočen za dinamično kot tudi lepo umirjeno vožnjo čez podeželja. Luč sveta je zagledala leta 2001 in je s svojim dizajnom očarala marsikoga, kot tudi mene... Ko sem jo prvič zagledal na cesti sem si rekel, ta avto moram imet. In prav to se je zgodilo, dočakal sem svoj prvi avto in to je bila ravno ta lepotica.
V mojih treh letih lastništva mi ni pridobivala prav nič sivih las, kajti še vedno odlično služi svojemu namenu. Kljub sedmim letom starosti in skoraj četrt miljona prevoženimi kilometri je v izredno dobri kondiciji. Vožnja v njej je zame nekaj posebnega in me ne pusti hladnega vsakič znova ko se vsedem v avto. Oprema Distinctive pomeni pri Alfi skoraj top ponudbo. Športni usnjeni sedeži z rdečimi šivi, beli števci z rdečo osvetlitvijo, usnjen trikraki volan, ki se na cesti odziva precej direktno, troje vrat itd., dajejo avtomobilu le nekaj športnosti. Na avtomubilu so 15" platišča z imenom Elegante, za katera se vidi da niso ravno namenjena za športno različico avtomobila in ga naredijo bolj elegantnega in udobnega pri vožnji.



Lahko bi rekli da gre za enega boljših avtov te generacije v svojem razredu. Opremo, kot so tempomat, dvojna klimatska naprava, naslon za roke spredaj in zadaj, ponavadi najdemo v tej generaciji, le pri avtomobilih srednjega ali višjega razreda tako da je bil takšen avto narejen za kupce ki so želeli nekaj več v nižjem razredu avtomobilov. Avto deluje precej kompaktno in otesnjeno ampak štirje povprečni odrasli potniki se peljejo brez problema tudi na daljše relacije. Povprečna poraba goriva pod 6l/100km in rezervoar s kapaciteto 61 l je več kot primeren za vožnjo na daljše relacije. Pri tem avtomobilu pa pogrešam 6. prestavo, ampak ravno zaradi tega avto zlahka doseže svojo končno hitrost 190 km/h.
Tudi vožnja pri nizkih obratih je zelo udobna in motor vleče lepo vse od 1800 do 4000 obratov v minuti. S svojo suho težo 1270kg leži na cesti precej zanesljivo in ovinkaste ceste so ji precej pisane na kožo. Ob zaključku bi le lahko rekel, Enkrat Alfa, vedno Alfa!

Avto: Kia Ceed SW 1.6 dizel (94 kW), ML 2011, oprema: EX Champion


Tehnični podatki:

Moč: 94 kW (128 KM) pri 4000/min
Navor: 260 Nm pri 1900 do 2750/min
Pospešek: 11,7s do 100km/h
Rezervoar: 53l
Poraba (kombinirana vožnja - tovarniški podatek): 4,6 l/100km
Dejanska poraba (60% mestna vožnja, 30% AC, 10% izven mesta): 6,36 l/100km
Prostornina prtljažnika: 534 l / 1664 l (z zloženo zadnjo vrsto)
Masa praznega vozila: cca. 1450 kg
Kilometraža: nekaj čez 6000 km

OPIS

Notranjost: avto je pregleden, sedeži udobni a ne premehki, avdio sistem dela po pričakovanjih (enkrat se mi je zodilo, da sem ga moral restartati preko ključavnice oz. kontakta, ker se mu je zmešalo po potovalnih informacijah na Hrvaškem), klima je tudi OK, ogromno prostora v prtljažniku (dvojno dno):




Prtljažnik predali (dvojno dno)


Prtljažnik meri v dolžino cca. 163 cm pri zloženih zadnjih sedežih ter 103 cm (najožji del pri kolesih) oz. 140 cm (najširši zadnji del) v širino, višina je cca. 55 cm. Rezervna guma se nahaja pod predali v prtljažniku.

Cenene plastike je bolj malo oz. je na tistih mestih, ki niso tako vidna. Npr. predali na vratih, okrog oz. pod ročno zavoro in pokrovi stranskih predalov v prtljažniku kjer imam tudi že prve praske od prtljage. Za zaščito prtljažnika sem nedavno nabavil nek pralen tepih (Lidl) in se dobro obnese. Za zaščito vrat oz. roba vrat pa sem nabavil prozorne letvice, ki se enostavno nataknejo (Leclerc, par stane 3,50 €):




Zaščitne letvice za vrata (zadaj)


Pri teh letvicah sem opazil, da čez par mesecev ratajo rahlo rumene (voda, sonce) tako, da jih bom verjetno naslednjič nabavil v srebrni barvi.

Minus so originalni tekstilni tepihi, ki so se mi parkrat zataknili za sklopko (se moraš kar potrudit, da jih postaviš tako, da se ti ne zatikajo in bom tepihe iz gume nabavil naslednjič).
Kar se tiče prostornosti pa 5 oseb lepo sedi, brez nekega pretiranega stiskanja na zadnji klopi. Spodaj na sliki je razvidno koliko je prostora za noge (med zadnjim in sprednjim sedežem je cca. 67 cm pri čemer je sprednji sedež normalno nastavljen za šoferja višine nekaj čez 180 cm)




Sedenje zadaj


Avto v tej opremi ima tudi električno zložljiva stranska ogledala (na gumb), hlajen sovoznikov predal (dve 0,5l plastenki se gresta lahko komot notri hladit), predal za očala, bralni lučki, dvoconska avtomatska klima, dvojni predal v sredinskem naslonjalu pa še kaj bi se našlo... Čričkov ali kakšnih drugih nenavadnih zvokov še nisem opazil.
Bluetooth povezava z mobitelom dela ok, le da jo jaz redko uporabljam, prav tako sem enkrat imel priliko sprobat povezavo z iPodom in je špilalo. Sicer pa muziko z USB ključa kar hitro naloži in nisem imel kakšnih problemov s tem do sedaj.

Vožnja: stabilen, dobro vodljiv (volan), avto dobro potegne šele nad 1500 obrati, pod temi obrati je malce len in zahteva pač pravočasno prestavljanje v nižjo prestavo (računalnik sproti izpisuje v katero prestavo naj prestaviš). Menjalnik je sicer natančen, le iz 3. v 2. ter v vzvratno gre včasih malce težje (morda zato, ker je avto oz. menjalnik praktično še nov). Šesta prestava je uporabna tudi na počasnejši relacijski vožnji, npr. že pri 85km/h in ni namenjena samo za AC. Prestavno razmerje v 6. daje pri 3000 obratih 160 km/h, pri 2400 obratih pa 130 km/h hitrosti. Končna hitrost je cca. 200 km/h po števcu (tovarniška 197km/h) in imam občutek, da ima tu blokado saj nikakor ne gre čez. Na splošno na AC v 6. prestavi zelo dobro potegne tam do 170 km/h, potem se začne vse bolj matrat zaradi zračnega upora.

Višnjegorski klanec v smeri LJ-NM s polno obremenjenim avtom v 6. brez problemov, hitrost na vrhu mi je padla za cca. 15%, trenutna poraba pa je bila okrog 10l tisti čas vzpona. ABS dela ok, HAC tudi ok, ESP pa še nisem probal . Tele Michelin gume so malce glasne pri višjih hitrostih, sicer so ok. Hitro sem se tudi navadil na park. senzorje zadaj, brez njih bi bilo res težje parkiranje s karavanom. Kritično oz. polno zapiska nekje pri cca. 30 cm oddaljenosti do ovire.

Pod pokrovom motorja se nahaja tudi ročna črpalka (na pritiskanje) v primeru, če ostaneš brez goriva (upam, da tega ne bom rabil):




Ročna črpalka za gorivo


Splošni vtis: Po pričakovanjih, zadovoljen z avtom. Če bi še enkrat izbiral avto takega ranga (družinski avto oz. karavan) bi verjetno še enkrat isto izbral z nekaj več opreme (npr. tempomat, gretje sprednjih sedežev, ipd.)

Subaru Forester: naša družinska izkušnja

Morda se bo zdelo nenavadno, toda Subaru Forester je pri nas prejel status »družinskega avtomobila«, namenjenega predvsem varni vožnji v raznovrstnih voznih razmerah. Kljub temu je bil prvi preizkus, ki ga je pred nakupom avtomobil moral brezpogojno prestati, test uporabnosti prtljažnega prostora. S soprogo sva se ga lotila drugače, kot to običajno počno avtomobilistični novinarji: s seboj sva v salon pripeljala standardni otroški voziček in z njim v vseh možnih položajih »premerila« njegove dimenzije. Prtljažnik je moral celoten voziček sprejeti v različnih položajih z vso pripadajočo opremo.



Prtljažnik s 450 litri zaradi pravilne oblike to brez težav omogoča, še posebej je radodaren v širino, pa tudi sam spodnji rob nakladalnega prostora je sorazmerno nizek in ne zahteva pretirane uporabe mišic pri zlaganju stvari v notranjosti. Uporabnost prtljažnika dodatno povečujeta dvojno dno ter kljukice za držanje ročajev nakupovalnih vreč, kar je učinkovito zdravilo zoper samovoljno premikanje vsebine nakupovalnih vreč po notranjosti prtljažnika.

Konkurenca pri primerjavi prostornosti ni bila v občutni prednosti - Honda CRV in Mitsubishi Outlander sta imela na papirju sicer večji prtljažni prostor, v praksi pa nista bila pretirano uporabnejša, medtem ko Tiguan kljub teoretično enaki prostornimi našega otroškega vozička vzdolžno ni mogel pospraviti. No, da Foresterjev prtljažnik kljub vsemu ni vsemogočen, pa je pokazalo letošnje kampiranje, ko smo morali za prevoz »nujne opreme« dveh mladih nadobudnežev uporabiti dodatni strešni kovček.

Prtljažni prostor je moč povečati tudi s prilagoditvijo naslonjala zadnje klopi, ki ga pri nas praktično vedno puščamo v najvišji poziciji, saj je s tem moč pridobiti še nekaj dodatnih kubičnih decimetrov na račun prostora na zadnji klopi. Kljub temu je tega za sopotnike zadaj še vedno več kot dovolj. Ko na voznikovem sedežu ustrezno prilagodim položaj za volanom svojim dobrim 190 cm in se nato usedem na zadnjo klop, tam ostane še vedno ogromno prostora za kolena. Forester tu blesti in vse zgoraj omenjene tekmece prepričljivo pusti zadaj.

Človeku, ki družine nima v prvem planu pri uporabi tega avtomobila, se bo uvodni poudarek na uporabni prostornosti morda zdel neobičajen. No, da ne bo zamere, seveda je bistvo našega Subaruja tudi njegov prislovično odlični štirikolesni pogon in terenska narava. Čeprav je v našem primeru ta združena z družinsko uporabo, ni prav nič moteča. Suverena vožnja je namreč mogoča tako po ozki in zaviti gozdni cesti do naše »letne rezidence« na 1100 metrih nadmorske višine kot tudi pri zimski vožnji po avtocesti ali zasneženih ljubljanskih ulicah. Forester se s svojo lego na cesti vedno izkaže v vseh pogojih vožnje, malenkostno nagibanje karoserije v hitrejših ovinkih pa ima kvečjemu pozitiven vpliv na uspavanjenšega najmlajšega potnika.



Držijo poročila, da je 140-konjski bencinski motor precej len v nizkih obratih (tja do 2500 le prav simpatično boksarsko brbota). Več odločnosti pokaže šele pri 3000 obratih, nad to vrednostjo pa tudi svojo temno plat, to je pretirano žejo. Pri avtocestni hitrosti 130 km/h poročam o povprečni porabi 9,5 l/100km, mešan režim vožnje s prevladujočim mestnim ciklom pa se je ustalil pri okroglih 10 litrih na 100 km. Relativno visoka poraba goriva je predvsem posledica teže avtomobila (tehta tono in pol), stalnega štirikolesnega pogona in menjalnika z zgolj petimi prestavami. S slednjim sva se v preteklih treh letih čisto solidno razumela, le pri pretikanju v vzvratno prestavo se še vedno trmasto upira in včasih tudi glasno pritoži. Na servisu ob omembi te težave le nemočno skomignejo z rameni.



Res je, da je oblika avtomobila stvar predvsem osebnega okusa, toda pri našem foresterju jo dojemamo bolj funkcionalno kot pa estetsko. Plastika ponekod res malce preveč izstopa, pa vendar je dobro sestavljena in po treh letih še brez neprijetnih »čričkov«. Tudi sicer same armature ni moč imeti za dosežek sodobnega oblikovanja, jo pa odlikuje preprosta uporaba in preglednost, z nujnimi stikali priročno razporejenimi na volanskem obroču (tempomat, upravljanje radia), obvolanskih ročicah ter osrednji konzoli. Posebnost sta merilanika hitrosti in vrtljajev, ki sta obrobljena z modro barvo (pozor, okrašena in ne osvetljena!) in dejansko zahtevata več privajanja ter morda celo kanček smisla za humor pri razmevanju japonskega videnja lepote. Toliko bolj jasen in neposreden pa je namen reduktorja, ki prav vabi k svoji uporabi na kašnem resnejšem vzponu. Le kateri »cestni terenec« ga danes še ima?



Če sklenem, forester se je doslej zelo izkazal pri družinski rabi, zato pripomb nanj nimamo. Malčka uživata v višjem sedenju, odlični preglednosti (forester je opremljen z velikim premičnim strešnim oknom), pilot in kopilot pa v zanesljivem delovanju, dobri legi ter zagotovljeni visoki pasivni in aktivni varnosti. Boljši bi edino bil le še v dizelski izvedbi.

Perko

S kom pa jaz preživim kar dober del svojega življenja? Kdo mi pozimi nudi toplo zavetje in poleti prijetni hlad?

Naj to zaenkrat ostane skrivnost in si prej poglejmo, kako ga jaz doživljam in morda vam bo že sredi opisa jasno za kateri avto se gre.

Izdelan je bil leta 2004 v Nemčiji. Že takoj na prvi pogled na avto pusti svojevrstne občutke. Nekaterim je pogled všeč, spret drugim ne. Predvsem ženski populaciji je morda še malenkost bolj pri srcu, saj nima tako izrazitih linij, ki bi ostro definirale obliko kot pri kakem atletu. Verjetno se sprašujete, je limuzina? Ni, je hatchback oblike. Barva, hm barva… Ta res ni običajna. Ni siva, ne rjava niti črna. Zdi se kot da je nekdo klasični metalik srebrni dodal pridih sproščujoče zelene.
Zunanjosti svoj karakter dodajo tudi prednje luči. Te niso majhne, ampak so velike, globoke in zapeljive. Ne spadajo med modrooke-ksenonske, ampak oddajajo prijetno rumenkasto toplino vsem cestam in potem, ki se v mraku prikradejo pred avto.
Zadnje luči niso postavljene horizontalno. Na obeh straneh se od same strehe pri povsem zunanjem robu vozila spuščajo skoraj do odbijača.

Punca pravi: »Cukerček po zunanjosti, a robusten po notranjosti.«
Ta stavek kar dobro opiše notranji del avtomobila. Armaturna plošča ni iz uporabnikom prijaznega mehkega materiala vendar kar iz trde temne plastike. Vsak lastnik bi je bil vesel, ko je na vrsti čiščenje, saj ko se na njej pojavi kak madež, ga je res preprosto odstraniti. Okoli štirih okroglih zračnikov, ki so nastavljivi v vseh smereh, opazimo imitacijo aluminija. Ti svetli dodatki res popestrijo notranjost. Z seznamom opreme se avto ne more hvaliti, a vse potrebno je pri roki. Klima je ročno nastavljiva, sprednja okna so električno gnana,pri zadnjih pa se je potrebno še malo potruditi.
Osvetlitev števcev zaznamuje, tako kot zunanjost, nežna zelena barva.

Ko je govora o udobju, bi se punca le nasmehnila in ostro odgovorila z: »Ne, ti sedeži sploh niso udobni. Sedalni del je ok, a hrbtni je trši in premalo deformabilen, da bi se zlil s potnikovim hrbtom.«
No, to so besede punce, ki večinoma izkusi le sovoznikov sedež, moje so drugačne. Zadnja klop je popolnoma običajna, voznikov sedež je udoben in nudi tudi dobro bočno oporo. Le sovoznikov pa je v hrbtnem delu bolj trd in se ne prilega hrbtu kot bi se moral. Na račun tega imam skoraj vedno budnega sopotnika in sogovorca pri daljših relacijskih vožnjah.
Za varnost poskrbita dve dvostopenjski zračni blazini pred prednjima sedežema. Glede na prejšnji model tega avta, so v tovarni izboljšali sistem pedal, ki se v primeru trka umaknejo voznikovim nogam. Izboljšali so tudi pasivni proti-vlomni sistem.
Tega so tatovi na mojem avtu že dodobra preizkusili. Vlomiti so poskušali na zgornjem delu voznikovih vrat, med njimi ter streho. To sem opazil, ko sem pristopil k avtu in prepoznal sledi izvijača tako na kovini kot na gumi. Iz avta k sreči ni izginilo nič, saj je bil avto ob mojem prihodu še vedno zaklenjen.

Pa povejmo še kaj od motorja, menjalnika in voznih lastnosti.
Motor z prostornino 1299 ccm^3, močjo 51 kW ter osmimi ventili, komaj sledi željam voznika. Čeprav ga poganjajo bencinski hlapi, ni opaziti da ima željo po vrtenju v območju višjih vrtljajev in tudi do 100 km/h se mu ne mudi. Da to hitrost doseže potrebuje le kako sekundo manj od dolgih dvajsetih! K sreči je poleg lenega motorja vgrajen menjalnik, s katerim je užitek opravljati in izbirati med petimi prestavami. Ima kratke in zelo natančne hode ročice. Potrebe po šesti prestavi ni, saj je teh pet zelo dolgih. Poraba motorja se pri umirjeni vožnji, pol po avtocesti in pol po mestu giblje točno pri 7,0l/100km. Zaenkrat v vseh šestih letih uporabe in 80.000 opravljenih kilometrih, še ni prišlo do okvar. Tako so bili delani le redni, napovedani servisi.
Kako pa je z voznimi lastnostmi? Marsikoga preseneti sama trdota in lega avta. V ovinkih ima odlično lego, luknje lepo pobira in priznati je potrebno, da bi podvozje preneslo tudi veliko večjo konjenico pod pokrovom. Celoten vtis avtomobila menjalnik in dobro podvozje popravita in ga je tako užitek voziti, čeprav sodelujeta z motorjem, ki je podhranjen. V izvedenki ST so to zagotovo odpravili.

Sedaj ko sem omenil, da obstaja ta avto tudi v obliki ST izvedenke, smo res blizu rešitve in marsikdo med vami je že uganil za kateri avto se gre. Izdelan je bil pod okriljem modrega ovala. Tako je, Forda. Pa razmislimo naprej. Izvedenko ST najdemo tako pri modelu Focus, Mondeu kot pri Fiesti. Že takoj v začetku sem omenil, da je hatchback oblike, tako da Mondeo odpade. Avtomobilski navdušenci bodo med Fiesto in Focusom znali izbrati pravega, če zaupam še podatek, da iskani model v izvedenki ST poganja 150 konjev.




Bravo! Res je, opis avtomobila ustreza Ford Fiesti.

No pa, da še jaz predstavim svojo rjico
Saj zagotovo dobro poznate tiste občutke, ko se začne v srednji šoli tekmovanje kdo bo prvi naredil izpit za avto. Isto je bilo tudi pri nas v razredu, ampak pri meni je bil problem, da imam rojstni dan komaj septembra. Vozit sem začel že poleti in to Opel Corso 1.3 cdti. Ne vem ali je bilo to naklučje ali ne, ker pri nas doma imamo že od nekdaj vsaj enega iz družine Oplov. Zares veliko časa sem preživel tudi na avto.net in si ogledoval katerega si naj kupim kot svoj prvi avto, ko naredim izpit. Gledal sem vse od Alf 156, Ford Mondeo, Renault Megane, Golfov, ... Seveda se govori o starosti vozil tam okoli 10 let.
Ta Oplov 1.3 mlinček me je totalno razočaral, na avtocesti je težko dosegel dovoljenih 130 km/h. Zato sem si sam pri sebi rekel, da dizla nočem za noben denar, vsaj sedaj dokler sem še mlad. Naj bo bencinar.
Izpit sem naredil naredil oktobra, sicer v drugo z nekaj 33 urami v Celju. Inštruktor me je nato zapeljal do avtobusne postaje v Slovenskih Konjicah, nato pa sem poklical očeta naj pride po mene na postajo in, da sem naredil izpit za avto. No in pride, ampak jaz nisem smel peljati domov. Taka jeza me je devala, da nisem smel peljati, a pred dvema urama pa sem lahko vozil po Celju, sedaj pa ne smem 5km domov peljati? Prvi kilometri niso bili problematični za mene, mogoče za sopotnike. Nikoli nisem imel nekih problemov na cesti, čeprav se vozim od tretjega dna od kar sem dobil izpit. Tako, da imam sedaj skoraj v dveh letih kar nekaj prevoženih kilometrov za sabo.
Za začetek sem vozil očetovo Astro caravan 1.6 16V 101km tiste značilne bele barve. Prej ga je uporabljala mama za v službo. Verjetno bi lahko na prste preštel koliko krat avto ni bil tiščan do daske (hladen) na avtocesti proti Celju. Nato ga je še oče zlorabljal v namene kmetije in prevoza težkih stvari ter živali v njem. Avtu so se vse te posledice preklemano dobro poznale. Olja je pil več kot 1l/1000km pa poleg tega se mi je zdelo, da sem skoz na črpalki. Se pa spomnim, da sma enkrat z kolegom pozimi vklopla gretje sedežov in tekmovala kdo bo dlje časa zdržav gor. No o posledicah ne bi rad razlagal
Počasi je padla odločitev, da se bo Astra prodala. Ves ta čas sem redno preverjal avto.net ni me sram priznati da sem vedel skoraj za vsak avto, ko je gor. Vse bolj so me začele mikat Opel vectre caravan. To ni ravno pogosto, da se pubecu starem 18 let všeč caravani in avti dolgi kot ponedeljek. To slednje mi je rekla ena sošolka. Vse bolj vstran me je vlkeklo od raznih Alf in podobnega. Odločil sem se avto bo Vectra b z bencinskim motorjem 1.8 16V 116km.
Prodali smo Astro za soliden denar, kljub temu, da je imela za slovenske razmere zelo veliko prevoženih km, veliko več kot večina dizlov. No čez par dni je bila na internetu z 180k km in redno servisirana z servisno knjižico.
Prevozil sem celotno Štajersko in še tudi mal dlje ampak nisem takšne taprave. Čisto vse so bile po domače povedano zgonjene. Skoraj sem že obupal, nakar se je en večer pojavila ena siva Vectra b caravan na avto.net za pameten denar in tudi na slikah je izgledala kar vredu. Jaz sem imel tisti dan ravno obveznosti v šoli, tako da nisem mogel iti pogledat avta čeprav se je to dogajalo 2km stran od šole. Ampak kaj, ko je mama šla kar brez mene in vzela avto! Dobim sms in notri piše, da mi je kupila avto. Uffff... Nisem mogel verjet. Komaj sem čakal, da se je pripeljala na parkirišče pred Lavo. No in se je pripeljala in vidim avto... Avto je bil od zunaj še kar videt ohranjen, se vsedem vanj tudi vse vredu. Tudi od znotraj je bil videti lep. Ampak kaj, ko pa avtu ni delal števec za kilometre in pred vsakim semaforjem je ugasnil. No, doma je bilo kar veliko povedanega okoli tega. Recimo, da je avto bil vredu za moj avto. Vsi okoli so govorili, da je to preveč konjev za mene in da bi moral imeti za prvi avto eno jajčko za 60 KM. Imam neke vrste fobijo o majhnih avtomobilih. Počutim se tako utesnjenega. Nočete vedet kako sem se prvi dan pripelajal domov po Mariborski cesti v Celju pri vseh semaforjih mi je ugasnil. K sreči je bil še takrat pred vstopom v našo vas tisti prikazovalnik hitrosti. Tako, da sem potem eno soboto stestiral pri katerih obratih in v kateri prestavi je hitrost 50, 60, 90 in tako. Ne vem kaj so si takrat sosedi mislil, ker sem to delal skoraj celo sobotno popoldne. Sicer z avtom nisem imel drugih težav. Na avtu sem imel montirane neke zimske gume Sedbring. Vam povem, da je bilo poleti v ovinkih zelo glasno. Gume so bile trde in v vsakem ovinku z novim asfaltom so kar pošteno cvilile. Ne vem vam povedat koliko km sem naredil, ker se je števec ustavil na 185k km. Bil sem v dilimi ali popraviti stvar ali upati da me policaji ne bi dobili na radar. Našel sem drugo rešitev, takrat sem imel še Nokio in sem nanj naložiil Garmina in ta mi je prikazoval hitrost. In ravno mi je lepo pasala, da sem jo lahko vstavil med volan in zgornjim robom armaturke. Avto je še imel tudi en problem, ko je bilo slabo vreme to se pravi dež ali pa sneg avto ni hotel ugasniti. Sem ključ obrnil avto je še kar deloval. Rešitev, dal sem ga v peto in potem počasi spuščal sklopko, da sem ga počasi ubil. Iz tega smo se naučili, da mama naj avta ne kupuje, po drugi strani, pa sem se iz tega veliko naučil, samo delovanje avtomobila...
Počasi je prišel januar in avto bo potekel tehnični. Ja nič odločil sem se ga prodati in kupiti nekaj drugega. Ampak zopet, kaj ? Spet sem postal avto.net odvisnež. Nič kaj dobre ponudbe. Mi je pa takrat v oči padla ena opel vectra caravan b+ dti. Mnogi po tem, kar sem doživel s prejšno vectro, ne bi nikoli več hoteli slišati za opla. Ampak mene je nekaj vleklo. In res, šel sem jo gledat. Ves čas sem premišljeval o njeni barvi. Na internetu je zgledala bolj roza barve, pa saj ne mora biti roza, takih sploh ni bilo, to je zagotovo slikano pod takšnim kotom.... In res, ko sem avto zagledal je bil žive rdeče barve. Ziher sem si ogledoval kakšno uro. Ja nimaš kaj, avto lepo ohranjen, praktično vsa oprema GPS, ksenon, avt. klima, tempomat, 4X air bag... Leta 2004 pripeljan iz Nemčije, takrat z dobrimi 100k km, lastniki so šli sami gor po njega. Ko sem ga kupoval jih je imel 213k km. Avto se je lepo peljal, kljub nizkim temperaturam je lepo vžgal, turbina ni spuščala čudnih zvokov. In sem ga vzel. Dizla ja. Še zmeraj velja pregovor, da se zarečenega kruha največ poje. No kot študent si ne morem privoščit nekega bencinarja, ki veliko troši. Delam 80km na dan in to po večini na avtocesti, tako da mislim da se mi je nakup izplačal. Čeprav poraba pri tej 1.5 tonski kravi ni glih mala. Sem imel probleme, ko smo se s kolegi vračali iz morja. 5 takih vsi okol 80kg, nedelja popoldne, vročina, avto nabasan do vrha, in pa seveda avtocesta. Vse skupaj je nanese čez 2 toni in pa še jaz bedek sem ga tiščal kolikor pač je šlo. No kazalec za temp. se je dvignil do rdečega. In nisem vedel kaj naj storim in sem pač šel lepo na desni pas, izklopil tempomat in lepo vozil med prikoličarji in temp. je padla na 90°C.
Pa, da ne pozabim omenit, ja avto vleka me je že enkrat domov pripeljala, ker mi je par kilometrov na avtocesti pred domom ena cev za vodo dol padla in sem ostal brez hladilne tekočine. No v vzratnem ogledalu sem videl bil bel dim (para), in pomislil že na najhujše. Ampak k sreči ni bilo to, kar sem jaz mislil.
Naredil sem +13k km z njo in sem zaenkrat zelo zadovljen z njo. Ima napake, kateri 10 let avto pa jih nima. Razlika je samo v tem, da nekateri jih upamo priznati nekateri pa ne.
Pa še malo tehničnih podatkov. Ne vem točne dolžine, vem da jo lahko brez problemov parkiram bočno ali pa vzvratno, ker ima ravno zadnje steklo in točno vem koliko prostora še imam. Končna hitrost je okoli 190km/h po hribu dol. Porabe ta se giblje vse od 6 pa do 8 litrov plinskega olja na 100 km. Odvisno, če srečem kakšnega pacienta na cesti z vzhodnjaškimi koreninami. Vgrajeno ima znamenito Vp44 Bosch črpalko, o tem je marsikaj napsianega.
Glede prtljažnega prostora pa ni besed za izgubljat, kaj nastane ko poderem zadnje sedeže... Sedeži so tudi udobni brez problema se da sedeti tudi po več ur. Edino podvozje je zelo togo in glasno zato ne mara preveč luknjasti cest.
Enkrat opel, vedno opel.


PS: upam, da mi nekateri ne zamerijo, če jim pokažem kako sveti ksenon na avtocesti, ampak to je že za drugo temo.

Avto: Renault Clio 2.0 16V Renault Sport 2010



Prvi vtisi:

Najprej naj povem, da sem imel večer pred testom RS-a zadnji dan za oddajo poslovnega načrta na faksu kjer študiram. Jaz sem bil tisti, ki je zbral vse prispevke od ekipe in jih dal skupaj in kot da bi bilo to pravilo, se to vedno dela ob zadnjem možnem času. Če to ni bilo dosti se je članica ekipe zastrupila s hrano, tako da sem moral dokončati še njen del, nato pa vse skupaj spraviti skupaj. Iz minute v minuto sem bil bolj živčen, saj je bil naslednji dan rezerviran za Clia. Kot naročeno, me s podjetja, kjer delam pokličejo še, da imam zjutraj nujno izobraževanje, saj je prišlo do nekih sprememb, ki jih moramo vsi vedet. S poslovnim načrtom sem končal ob 4.30 zjutraj, zaspal v isti minuti, kot sem zaprl laptop, nato se pa presenetljivo naspan, zbudil ob 7.30. Ob 8h že sedim v sejni sobi, kjer se v moji glavi napetost stopnjuje iz minute v minuto. Za prevzem Clia sem bil naročen ob 9.30, sestanek pa naj bi se končal okoli 9.15. Seveda smo že na začetku morali čakati na zamudnike, potem pa se je že med samim sestankom začenjalo toliko debat, da je postajalo očitno, da se bo vse skupaj zelo zavleklo. Ura odbije 9.30, jaz pa se že dosti nelagoden v svojem sedežu odločim, da grem, saj smo obdelali že vse kar je bilo pomembnega. Skoraj tečem do svojega avta, se preoblečem v bolj sproščene cunje in odbrzim do Renaultovega salona. Cliota zagledam zunaj parkiranega, v svoji zlato-rumeni barvi. Občutek živčnosti in nesproščenosti je zamenjal rahel občutek strahospoštovanja. Skoraj da sem začutil, kako me Clio pričakuje. Grem notri, se predstavim, prodajalec dobi nasmešek in začne se pogovor o Cliu. V glavi mi cel čas razbija želja po vožnji. Na hitro mi predstavi vse kar je za vedeti o avtu, v roke dobim ključe, rečem »Adijo« in že se peljem. Takoj za salonom se ustavim na rdeči, kjer si tudi vzamem malo več časa da se razgledam po armaturi, dotaknem gumbov, materiala in alkantare na volanu. Rahlo pohodim pedalko za plin in dobim občutek, da je ta avto več, kot sem pričakoval. Rečem si »kmalu« in umirjeno zapeljem v križišče ter na cesto izven Ljubljane. Krotim samega sebe in avto, vozim zmerno, kot navadnega Clia. Kazalec za vodo se približa optimalni temperaturi, vendar to še ni to. Ne morem se upreti in ga za par sekund »pohodim«. Clio pokaže zobe, avto pospeši, vendar hitro odneham, obratomer je šel le do 4.000 rpm. »Počakaj« si rečem in se umirjeno peljem proti gorenjski avtocesti. Napetost narašča, približuje se uvoz na avtocesto, pedalka za plin se dotakne tal, avto pobesni, srh me spreleti po celem telesu in...

Vožnja:

«Woooooooooooooohooooooooooooooooooooo..«. Radio na off, okna dol in poslušajmo simfonijo, ki prihaja iz izpušnih cevi, prestavim v tretjo, ostali avti izginjajo mimo mene… nakar se nekdo odloči, da bo resno stestiral zavore na RS-u, ko me takoj, ko se vključi na avtocesto izsili. Zavore rečejo »ni problema« in avto je v nekaj trenutkih in pravočasno zmanjšal hitrost. Nekaj zle energije usmerim v voznika, nato pa že ni več časa za to in vse skupaj je že svetlobna leta daleč od sedanjosti. Avtocesto zapustim na izvozu za Vodice, si rečem, avtocesta ni zate, gremo na ovinke. Usmeril sem se na staro pot od Vodic proti Skaručni, kjer cesta ne bi mogla bit boljša. Ravnina, ob cesti polja, ovinki, po cesti pa vidiš dogajanje tudi do kilometer daleč ter tako opaziš vse traktorje, avte, kolesa in pešce. Perfektno. Zopet pedalka za plin pozdravi tla ob ponovnem snidenju in veselje se nadaljuje. Avto neusmiljeno ženem v ovinke, vendar moja pamet odneha dosti hitreje kot avto sam. Vozil sem na robu poguma, avto pa ob tem ni pokazal nobenega nestrinjanja. Kot sem kasneje povedal prijateljem, človeku prej zmanjka »j**c«, kot avtu zmogljivosti. Podvozje, menjalnik, motor. Vsi skupaj so kot najboljši prijatelji, ki se poznajo že celo življenje. Ne predstavljam si še močnejšega motorja v tem avtomobilu, menjalnik je bil super, podvozje pa bi zadostovalo, čeprav bi jaz novemu avtu dodal še Cup podvozje. Ne zato ker bi ob testni vožnji podvozje šepalo, ampak zato ker lega nikoli ne more biti predobra.

Sicer pa se avto lahko lepo in umirjeno pelje tudi po mestu. Na splošno sem bil presenečen nad dvema obrazoma tega avtomobila. Pa čeprav, ko kaže umirjenega, te po malem spreletava po celem telesu, ker veš, kaj avto skriva, avto pa kar prosi, da ga »stisneš«. Presenetila me je tudi končna poraba po testu. Povprečje po konkretnem testiranju je bilo rahlo pod 13 l/100 km. Meni osebno zelo presenetljiv podatek. Torej bi vsakdanja poraba bila dosti nižja, kar pa je za 200 konjski avto zelo dober podatek. Da avto zares pokaže zobe se mora kazalec za obrate premakniti višje od 5.000 rpm, čeprav zarohneti zna že dosti nižje, na splošno pa od 50 km/h naprej skoraj da ni važno v kateri prestavi imaš, v katerikoli pohodiš pedalko za plin, se premakne hitreje kot povprečen avto na cesti.

Edina slaba lastnost je bila ta, da na avtocesti, od 170 km/h naprej, sem čutil rahlo vijuganje avta, rahlo nesigurnost v hitrejšo vožnjo po ravnini.

Zunanjost:



Po pravici povedano mi je bil Clio RS lepši pred faceliftom, vendar le na račun sprednjega dela vozila. Facelift odbijač ga naredi dosti bolj krotkega na pogled, izgubi malo na agresivnosti in splošni skladnosti. Prejšnji se mi zdi dosti bolj »jezen«. Avto mi je za razliko od navadnega Clia, ki mi ni niti malo všeč, pravi lepotec. Tudi zlato-rumena barva mu zelo ustreza.

Zadnji difuzor in pa izpušna cev na vsaki strani sta zadetek v polno. Več pa od vtisov s testne vožnje o zunanjosti ne morem povedati, saj sem vsa čustva pustil v avtu in bi mi bilo po taki vožnji vseeno če bi bil oblike čebeljega panja, le da se pelje, tako kot se je.



Notranjost:



Od opreme je avto imel vse kar potrebuješ, na splošno pa opreme ni v izobilju. Električna stekla, ogledala, avtomatska klima, Recaro paket in radio. Po pravici povedano, lahko da je imel še kaj več, vendar se ne spomnim, saj sem imel veliko več opravka z avtom samim.

Zelo mi je bil všeč Recaro paket, le na vstop v avto se moraš navaditi, saj ko prvič skočiš v avto, dobiš v stegno bočno oporo na dnu sedeža, ki je zelo trda in se ne vda. Po parih vstopih in izstopih iz avta to ni več problem. Sedeži nudijo več kot dobro oporo v ovinkih, na splošno pa so tudi zelo udobni. V avtu sem nepretrgoma presedel skoraj 3 ure, potem pa še 2 z manjšimi premori in nisem čutil nobenega neudobja. Tudi na zadnje sedeže sem se lahko usedel pa me je malo več skupaj, nazadnje, ko sem bil pri zdravniku pa mi je izmeril 187 cm. Vendar v takem avtu ravno ne bi pogosto prevažal ljudi na zadnjih sedežih.



Končni vtisi:

To je bil dan, ki si ga bom zapomnil do konca življenja, to je tudi avto, ki je zaenkrat pustil name največji vtis (pa sem vozil že nekajkrat dražje in dosti močnejše avtomobile). Vsakič, ko sem dal čez seanso ovinkov in priganjanja sem si kar malo oddahnil, saj sem bil v avtu vseskozi nekako na trnih, nisem vedel kaj pričakovati, ker je avto tako zanesljivo postavljen na cesto, da se bojiš, da boš presegel mejo in tega ne opazil (ker ne veš kako meja zgleda, ker se ji ne upaš čisto približati). Nisem si mislil, ampak avto se je uvrstil med top 5 avtov, ki bi jih v življenju imel. Ob vožnji sem doživel toliko občutkov, da jih ne znam preliti v črke, niti ne razložiti, kako je strahospoštovanje naredilo name tak vtis, da mi je avto postal tako zelo všeč. S cmokom v grlu komaj čakam na najino ponovno snidenje.

Avtor: eclipse_R

Zapisano po resničnih dogodkih

Hitri zapeljivec
Saj poznate 1. april, dan šaljivcev? No, letos je vlogo glavnega šaljivca odigral prav na ta dan prvič registriran jekleni konjiček. In to ne kakšen povprečnež, ne, gre za mično preoblikovan kos pločevine, ki so mu francoski stvaritelji nadeli oznako DS3. Gre za nov Citroenov model, katerega bi še pred desetletjem lahko opisovali le na prvoaprilski dan. Trivratni primerki s premium vsebino pač niso bili na dnevnem redu znamke, ki sicer velja za eno najbolj inovativnih v avtomobilistični zgodovini. A z uvedbo nove generacije vozil iz družine DS je pri Citroenu zavel svež veter, kreativnost oblikovalcev in tehnična predanost inženirjev, združeni v usmeritvi Different Spirit, sta poskrbeli, da je duh Andrea Citroena, ki je že z boginjami (Citroen DS) sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja pokazal, kaj pomeni narediti nadpovprečen avtomobil, zopet ušel iz steklenice.
No, bodi dovolj za uvod, vrnimo se k zgodbi.

1. poglavje
Miran je utrujeno odprl oči. Temna soba se je že počasi veselila sončnih žarkov, ki so se sicer sramežljivo igrali na žaluzijah. Srčni utrip mu je narastel, pogled na uro pa razkril številke 6 : 16. To noč je bil spanec res rahel, kako bi le ne bil, saj je bil pred njim pomemben dan, dan »DS«. Ob pol osmih je bil namreč dogovorjen za prevzem novega vozila v avtohiši. Pogoji za nadaljnji spanec preprosto niso bili izpolnjeni. Skorajda naborniški ritual umivanja obraza ter zob in oblačenja opravi hipno. Adrenalin, ki se mu pretaka po žilah, mu dovoli spiti le kozarec vode, za zajtrk to jutro preprosto ni prostora. Prepričan v to, da bo ta prvoaprilski petek njegov dan, si Miran čez ramo namesti usnjeno torbo s podobami vseh Citroenovih legend in jo kar peš mahne v salon z vozili. Svež zrak pomaga k jasnosti misli, ki begajo od težkega pričakovanja do hudomušnega kovanja potencialnih potegavščin. Še zadnje preverjanje – predračun, potrdilo o plačilu, drugi dokumenti in seveda sveže registrske tablice, ki zaradi svojih neskromnih dimenzij kukajo iz torbe, vse je na svojem mestu.

2. poglavje
Pogled na uro razkriva, da je ura 7 : 28. Salon vozil je odprt, sonce pa s prav toplimi žarki že nakazuje, v kateri prestavi bo ta dan grelo.

»Dobro jutro,« ob vstopu v salon pozdravi Miran.
»Dobro jutro gospod Miran,« odzdravi prodajalec in še v isti sapi doda: »Veste, vaš DS3 bo pripravljen čez dobre pol urice. Prav zdaj ga čistijo. Se bova midva ta čas posvetila dokumentom?«
»Je to prvi april?« vidno presenečen odvrne Miran.
»Ne, žal ni šala. Saj bo hitro minilo, samo te dokumente morate izpolniti pred predajo vozila.«

Naslednjih 20 minut se Miranu vleče kot jara kača. Prodajalec se do potankosti drži postopkov ob predaji vozila, ki mu jih je zapovedal uvoznik, Miran pa s kimanjem in dokazovanjem poznavanja stvari išče bližnjice do podpisov. Očitno je ob nakupu Citroena DS3 kupec že v salonu obravnavan skrajno nadpovprečno.
Delavec pripelje bleščečega lepotca na parkirišče in ga hiti brisati. Po njegovih oblinah polzijo igrive vodne kapljice, pravkar je bil namreč pripeljan iz pralnice.

»Hud je,« postopek predaje s preprosto mislijo, ki je sicer rojila tudi po Miranovi glavi, preseka delavec, ki ravno zaključni z brisanjem vozila. Doda: »Res dober stroj.«


Po ogledu avtomobila z vseh možnih zornih kotov ter kukanju pod motorni pokrov končno napoči čas za predajo ključev. Ti se hipno znajdejo v obvolanski ključavnici in bencinski agregat oznani svojo pripravljenost za delo. Njegovih utripov v minuti je približno 5-krat več od Miranovih. Osrednji prikazovalnik v privlačni oranžni barvni kombinaciji izpisuje čas - 8 : 29 je že -, misli o vseh opravkih in presenečenjih, ki jeklenega lepotca čakajo ta dan, pa preseka rezek pisk opozorilnika za nizko količino goriva v rezervoarju.

»Srečno vožnjo,« hiti prodajalec, medtem ko Miran z novo pridobitvijo manevrira po ozkem parkirišču, ki so ga bili že zasedli številni avtomobili. Parkirni senzorji zgledno opravljajo svojo nalogo in z vozniškega sedeža se skozi napol odprto okno zasliši: »Lep dan tudi vam!«. Mišje sivi Citroen DS3 s prepoznavno bordo-rdečo streho se požene na cesto.


3. poglavje
Pot do bencinske črpalke razkrije, kako DS3 dojema okolica. Kljub temu, da je avtomobil naredil komaj svojih prvih 11 kilometrov, je uspel obrniti nešteto glav. Specialisti za poškodbe vratu znajo imeti v naslednjih dneh veliko dela. Redek primerek na slovenskih cestah, ki svoje prve kilometre nabira pri zakonsko predpisanih najvišjih hitrostih na posameznih cestnih odsekih, namreč poglede vabi s svojo zanimivo obliko, nase pa takoj opozori s trapezasto postavljenimi dnevnimi LED-lučmi v robovih prednjega odbijača. Te pri osvetljevanju okolice ne varčujejo, saj dajo tudi sicer zvečine nepozornim spredaj vozečim hitro vedeti, da je za njimi nekaj posebnega.
Začudeni in nadpovprečno radovedni pogledi se nadaljujejo na bencinski črpalki, kjer bencina željan rezervoar zahteva polnih 48 litrov 100-oktanske tekočine. Mogoče je kriv poseben dan, ko mimoidoči prežijo v stalnem strahu pred prvoaprilskimi potegavščinami, a Mirana začuda ne ogovori nihče.

4. poglavje
»Zamujaš,« presenetljivo mirno izjavi Simona, ko se Miran s kovinsko svežim francoskim rogljičkom pripelje na parkirišče. Naslednje minute ženske oči s kirurško natančnostjo pretaknejo vsak kotiček notranjosti.


»Lep je, res je lep. Poglej te sedeže, rdeče usnje, pa to armaturo, glej krom, vauuu, zakaj nimam jaz česa takega? Prav šik je.«
»Drži, Sport Chic oprema je to. Pač združevanje športno naravnanih elementov in opreme za udobje. Pripni se,« odvrne Miran.
»Kam greva,« vpraša Simona.
»Najprej na avtocesto, preizkusit malo pospeške, saj si to hotela. Od te mestne vožnje se bo še kakšna mati z otroškim vozičkom kam zaletela, ko tako stegujejo vratove.«
»Pa se res vsi obračajo za nama.«

Tri križišča in minutko pozneje ...

»Daj pohodi, da vidim, če to res bolje potegne od mojega turbota.«

Miran se ne obotavlja in s turbinskim polnilnikom podprtemu agregatu nameni odločen pritisk stopalke za plin in skrbi za hitro pretikanje prestav nadpovprečno natančnega 6-stopenjskega menjalnika. Avtomobili, ki so še na uvozu odbrzeli mimo DS3, postajajo vse večji in z neverjetno lahkoto jim DS3 vrne milo za drago. Vzdrževanje avtocestne potovalne hitrosti v šesti prestavi je mačji kašelj, Miranov nasmešek na obrazu pa sorazmeren pritiskanju desnega pedala proti tlom. Vrednost vrtljajev ročične gredi doseže številko 4.000, igla kazalca hitrosti pa se spogleduje z dvestotico.

»Okej, priznam, pošteno leti tale lepotec. Si prepričan, da ima le 156 konjev? Pospešuje, kot bi jih imel vsaj 200.«
»Aha, pa saj ima samo tono in dvesto kilogramov, pa še aerodinamika mu ne dela težav.«
»Imam občutek, da te bodo ostali udeleženci v prometu gledali predvsem v zadek.«
»Verjetno res, ampak k sreči ne prav dolgo.«

Simona, ki sicer tudi sama pogosto preizkuša vozno dinamiko novodobnih vozil, ne more skriti presenečenja. »Priznam, prej ne bi rekla, da znajo pri Citroenu narediti tak stroj, ampak se moram ugrizniti v jezik. Avtomobilček je prava bomba,« še izjavi preden se odpravi v službo, kjer jo zvedavi sodelavci že pričakajo s kupom vprašanj. Še dobro, da je prvi april in da ji danes ne bo nihče prav veliko verjel ...

5. poglavje
Citroenov DS3 je svoj športni pedigre v svetu najprej začel dokazovati v rallyju. Tako kot se na zahtevnih makadamskih in asfaltnih brzincih s konkurenti igrata dirkača tovarniškega moštva Citroen World Rally Team Loeb in Ogier, se tudi Miran odpravi na zavito gorsko cesto preizkušat nastavitve podvozja. Mišje sivi DS3, ki ima torej že v zibko položen napol dirkaški DNK, se zdi kot prilepljen v cesto, voznik pa spoznava, da njegova vodljivost spominja na gokart. Trše nastavljeno podvozje zmotijo le večje jame, teh pa se Miran izogiba, saj si predrtja nizkopresečne pnevmatike nikakor ne želi.
Meja zdrsa je postavljena izredno visoko, ob pretiravanju in zdrsu katerega izmed koles poseže sistem ESP in dokaj mehko prepreči potencialno nevarne situacije. Čeprav je ESP izklopljiv, se Miran namenskega gumba ne dotika, saj se mora avtomobila in njegove dinamične nravi še priučiti, preden bo preizkušal zgornje meje podvozja in pnevmatik.
Pospeševanje iz zaprtih zavojev v drugi prestavi spominja na vleko psa, ki je pravkar uzrl nadležnega mačka in bi se najraje strgal s povodca. Nasploh je prestavno razmerje menjalnika v Citroenu DS3 1.6 THP zelo posrečeno, saj vozniku dovoljuje ali ostro dinamiko ali pa varčevanje z gorivom. Tretja prestava ima denimo razpon med 30 in 160 km/h, četrta pa skoraj neverjetnih 40-200 km/h. Pri tem vozniku še vedno ostaneta na voljo dve višji prestavi, a zna že peta kazalec hitrosti potisniti čez skalo števca. Strašljivo, še posebej upoštevaje precej povprečno stanje cestnih podlag v tej mali podalpski deželi. Še dobro, da zavorni koluti na vseh kolesih zgledno opravljajo svoje delo in avtomobil na vseh podlagah suvereno zaustavijo, tudi ob pomoči sistema ABS, če je potrebno. Trezna glava vozniku pravi, da je DS3 z 1,6-litrskim turbobencinskim motorjem izredno hiter avtomobil. Kako tudi ne bi bil, če si pogonski sklop deli z ikono tega razreda, Minijevim modelom Cooper S.


Poldrugo uro pozneje in na 150 kilometrov oddaljeni lokaciji se riše naslednji prizor. Miran ob gorski cesti vdihava svež zrak in preverja temperaturo bližnjega potočka, DS3 pa zaustavljen v senci izdaja svoj deloven začetek avtomobilske poti. Ozračje je namreč polno vonjav po temperaturno obdelani gumi in plastiki, pravi balzam za ljubitelje motošporta.

6. poglavje
Mariza se je ravno ubadala s pranjem perila in posteljnine, ko je na peščeno dvorišče zapeljal Miranov DS3. Voznik izstopi, nakar se zasliši presenetljiv krik: »Aaaaaa, ti si, ja, ja, kaj je pa to za ena stvar?« Miran samo nemo in z nasmeškom na obrazu opazuje svetlolaso prijateljico, ki se energično smuka okoli avtomobila.

»A je testni?«
»Nak, moj je.«
»Aaaa, kdaj si ga pa kupil.«
»Danes.«
»Ne verjamem, prvi april je. So me že nahecali danes, vseeno pa dober poskus. Gotovo je spet kak testni avto? No, je pa stokrat lepši od tistega Minija, ki si ga vozil prejšnji mesec.«
»Izvoli, poglej prometno,« ji Miran izroči svetlo zeleni dokument.
»Aaaaaa, čestitaaaam,« prijatelju pade v objem Mariza. »Kdaj greva na pijačo?«
»Kar takoj, skoči noter.«
»A greva kam daleč, naj zaklenem? Pa še oblečena nisem za kak fin lokal. Sploh pa nisem dovolj dobro oblečena za v tak fin avto.«
»Ne pretiravaj, povsem v redu si. A bi sladoled?«
»Wiiii, kako je lep. Sedeži so iste barve kot streha. Pa ključ tudi. Hihihi, ženski avto si si kupil.«
»Če sva že pri barvah, tudi pokrovček platišča je bordo-rdeč. Temu se reče občutek za detajle. Nisem si kupil ženskega avta, temveč avtomobil, ki je všeč tudi nežnejšemu spolu. S tem ni prav nič narobe, kvečjemu plus.«
»Aha.«

+++

Razgibanih 21 kilometrov do prestižne slaščičarne mine kot bi trenil. Sopotnica pa še vedno evforično uporablja vsa čutila.

»Kako hitro gre, zdi se, kot da bi ostali bili pri miru. Pa kako tiho je, ceste in motorja se skoraj ne sliši. A lahko malo pritiskam te gumbe?«
»Ti si kar daj duška.«
»Kaj sta pa ti dve ročici?«
»Leva služi upravljanju tempomata, z desno pa ukazujem radijskemu sprejemniku.«
»Kaj pa je tista vrtljiva stvar pri števcih?«
»Ne boš verjela, to je dišava. Njen vonj gre neposredno v cev od zračnikov, intenzivnost pa uravnavaš z vrtenjem. Znotraj je taka ampula, kot nekakšen mini parfumček.«

Sopotnica se za trenutek umiri in vonja po avtu.

»Prav lepo diši, vse po novem, še sploh usnje. O hudo, ta drsnik služi za gretje sedežev, ane?«

A še preden Miran postreže z odgovorom, sledi nov plaz čustev.

»Aaaaa, glej, radio lahko glasbo predvaja z USB-ključka. Fanj, praktično. A s tem gumbom izbiram? Pusti, bom že našla. Ne, ne, aha, ta komad bo pravi. Pa počasi pripelji pred slaščičarno, me zanima, če naju bo kdo opazil.«
»Am, ja, bo, že cel dan me vsi gledajo, kot da bi avto ukradel in ne plačal.«
»Staaari, sam res, glej jih, kako buljijo. Sem vedela, da bi se morala preobleči.«

+++

Na poti domov prijatelja zaloti dež.

»Hudo, kar sam ve, kdaj mora obrisati šipo. Tile novi avtomobili so čisto preveč pametni zame.«
»Ah, ne govori tako. Tehnologija je pač podrejena našemu udobju. Mene sicer bolj fascinira tale SOS-gumb. Če pristaneš v jarku, lahko kar s pritiskom nanj pokličeš pomoč.«
»Kaj, a to res dela? Tega pa še nisem videla.«
»Ja, res. Ampak ne igraj se s tem, v klicnem centru verjetno ne bodo navdušeni nad morebitno pomoto.«

7. poglavje
Ob vrnitvi s slaščičarne je na dvorišču že čakal prijatelj Robi. Kot pravi moški se je zadeve lotil povsem analitično.


»Oooo, glej mašino. Dva rora, ha. Pa sta že črna. A se novih avtov ne vozi počasi? One lučke spredaj zažigajo, še pešec se ga prestraši, kaj se ga avtomobili ne bodo. Lepe feltne, kaj so to, mmmm, 17 col, dober dizajn. Pošteno. Bridgestone Potenza Re050a. To pa lima, a?«
»Ja, to je moj novi gokart.«
»Bi rekel. Glej ta krom pa barvo, sedeže,« pravi Robi in se usede v avto. »Glej ta volan. E, to mi je pa všeč, nobenih gumbov ni na njem, itak so samo v napoto.«
»Ja, avto je za vozit, za poslušanje glasbe imam glasbeni stolp.«
»Stari, samo a se ti ne zdi, da tole vse skupaj deluje malo gejevsko? Mislim, vijola leder zici, barva strehe, a se s tem ne vozijo ritopiki?«
»Če sem pošten, je res skoraj zmagal na izboru za naj gej avto leta. Bil je drugi.«

Po dvorišču se razleže pravi krohot, ki privabi starejšega soseda.

»Kaj imate tukaj,« vpraša 60-letnik.
»Ah, Miran ima nov avto, a ni luštkan,« pravi Mariza.
»Videti je drag. A je dizel?«
»Ne.«
»Koliko pa kaj porabi?«
»Ne vem še točno, odvisno kako hitro ga pelješ. Verjetno tam okoli 8 ali 9 litrov na sto kilometrov.«
»Mhm, ja, to pa ni malo. Pa samo tri vrata ima. Odpri prtljažnik, da vidim, če je tam kaj bolje.«

Miran ubogljivo odpre prtljažnik, ki je s svojimi merami v samem vrhu razreda kompaktnih avtomobilov. Celotna druščina hkrati preveri še obdelavo prtljažnika in si ogleduje zasilno rezervno kolo manjših dimenzij.

»Aha, no, saj tu noter bi se pa še dalo kaj peljati,« prikima starejši Valter in nadaljuje: »Koliko si že rekel, da stane?«
»20.507 evrov.«
»Kaaaj? 20 jurjev za tako igračo? Aja, prvi april je. Dobro si me. Sem ti že skoraj verjel.«
»Drži, saj dajo nekaj popusta, kot vedno pri Citroenu.«
»Aha, no, dobro ga vozi.«
»Bom, hvala.«

+++

Sosedsko spoznavanje z novo pridobitvijo nadaljuje prijatelj Vasja, tudi sicer dobro podkovan z novostmi iz sveta avtomobilizma.

»A tale je pa iz one reklame? Anti-retro? Mater je lep, tukaj se pa tisti Mini od zadnjič skrije. Kako se pa pelje?«
»Kot po tirnicah.«
»Bom verjel, 1.6 turbo, ane. To mora pošteno vleči,« se usede v avto in doda: »Kdaj greva en krog?«
»Jutri, zdaj moram že domov, presenečenj za en dan še ni konec.«

Sledi več amaterskih preizkusov vozila, kot so poslušanje zapiranja vrat, obračanje volana na mestu, preizkušanje gibov prestavne ročice in seveda nepogrešljivega preverjanja tlaka v pnevmatikah s tenis copatom.

»Ej, ne bi verjel, da lahko Citroen naredi tak avto, če ga ne bi videl.«
»Si predstavljaš, kaj lahko naredijo, če jim daš 50 jurjev?«
»Ja, raketo.«

8. poglavje
Petkovo popoldne se je prevesilo v večer, ko Citroen DS3 pripelje na domače dvorišče. Miran se s prešernim nasmeškom odpravi v zavetje domačega doma in se usede za mizo. Mobilni telefon in ključe novega avtomobila odloži na bližnji pult.

»Kaj je novega v Ljubljani? Je bil naporen teden,« ga s standardnimi »vikend« vprašanji obstrelijo domači.
»Jah, delalo se je. Ampak sem pa kupil nov avto.«
»Haha, a, a, ne boš nas. Je res že pozno, ampak še vedno vemo, da je prvi april.«
»Glej, tam so ključi.«
»Ah, to so ključi od česarkoli. Sploh pa niso videti kot ključi od avtomobila.«
»Pa pojdite pred hišo pogledat.«
»Ne, ne gremo, cel dan nas ni nihče nahecal, tudi ti nas ne boš.«
»Prav,« odvrne Miran in jim izroči še sveže prometno dovoljenje.
»A ti to resno?«
»Aha, potreboval sem spremembo, pa sem si kupil to igračo.«

Družina skozi vhodna vrata vdre na balkon. Sledi skupinski spust po stopnicah in nekajminutno obleganje novega vozila.

»Dober si. Čestitam. Srečno vožnjo,« hiti mati.
»Kam nas boš peljal,« sprašuje babica.
»Jutri gremo na kosilo z njim. Kam, pa kar sama izberi,« odvrne Miran.
»A ni premajhen zate? Do sedaj si vozil same velike avtomobile,« želi vedeti sestra.
»Vsak od nas kdaj potrebuje spremembo. Zdaj imam še zadnjo priložnost, da se okoli vozim z žepno raketo, za karavane, prikolice in vozičke bo v prihodnje še dovolj časa,« odvrne Miran in zavije pod tuš. To noč bo spal kot ubit, kovinski lepotec na dvorišču pa je pod budnim očesom radovednih sosedov v znak počitka ob zaklepu zgledno zložil svoja ogledala.

Se nadaljuje.